JUNE OF 44
Anahata
(Quarterstick, 1999)
Kljub raznolikim vplivom, ki jih prinašajo glasbeniki zbrani iz vseh vetrov, June Of 44 držijo skupaj vsaj robove posameznih doprinosov in tako opravičujejo delovanje pod enotnim imenom skupine. Vmes se vsak zase ukvarja z različnimi projekti in tam sproščajo višek glasbenih idej. Prav na novem albumu Anahata se zdi, da so šli v združevanju različnosti najdlje, že tako daleč, da mu težko določimo zvrst, pa če bi jo opisali s kar nekaj priponami.Uvodna Wear Two Eyes še ne napoveduje nadaljevanja, kvečjemu stopnjuje napetost, ko pulziven ritem in vložek na trobenti počasi drsita proti robu izbruha. Sprostitev pride v naslednjem komadu, ki že priča, da so June Of 44 le zrasli v času ameriškega hard-cora. Dovolj trda ritmična osnova omogoča odklone v vse smeri. Uspešnejši se zdijo v razgrajenih skladbah, kjer se lahko pojavi celo komorna viola, ki povezuje trzajoče vpade nasnete kitare in večglasno, namerno neubrano petje. Ta mala razhajanja v skupni igri daje njihovi godbi žar živega igranja, in zdi se, da je album vržen skupaj precej na hitro. Tako med uspelimi skladbami najdemo tudi take, kjer June Of 44 niso našli skupnega jezika, in potem mestoma nastajajo pasusi praznega teka, ki jih pred popolno izgubo glasbene draži rešujejo le njihove dolgoletne izkušnje.
June Of 44 nas v dolgih valovih vozijo skozi bolj ali manj intenzivna doživetja. Sredi plošče se spustijo že skoraj v ambientalna področja z vibrafoni v ozadju, in ko se zdi, da nas želijo ob koncu zazibati v spanec, se v sklepnem komadu spet razživijo. Dobesedno. Forma poka po šivih, vsi si dajo duška v napol improviziranem rockovskem driveu, ki v zadnjih vzdihljajih preide v elegijo kitarskega žvenketa in drzajoče trobente. Kot bi želeli nakazati, da so to tisti nastavki, katere kasneje nadgrajujejo na nastopih v živo.
(Muska)
Janez Golič
