Intervju: XENIA JUS


Ksenija Jus je zagotovo ena najmočnejših, nadvse izvirnih in samosvojih kantavtoric pri nas. V njeni glasbi se odraža vsa spontanost občutkov, misli in vedenja, ki jih Ksenija samoniklo krmari povsem izven pravil glasbene industrije. Vsestranska, pogumna in dragocena na domačem glasbenem prizorišču.

TRI MINUTE DO NEBES

Po rodu Štajerka, je kantavtorsko pot začela leta 1992 v Novi Gorici, v sklopu večerov, ki jih je pripravljal Klub goriških študentov. Sama. Njen nastop z jezo v glasu obudi spomin na Janis Joplin. Leto 1994 je zaznamovalo sodelovanje z glasbeno skupino Link der Wasser, s katerimi je posnela svoj glasbeni prvenec. Končno jo opazijo tudi v širše in sledi povabilo na Novi Rock 96.
Vsestransko sposobna, angažirana in odprta novim življenjskim izzivom Ksenija sodeluje z raznimi kreativci v Sloveniji. Aktivna je pri ustvarjanju avtorske gledališke glasbe: leta 1998 ustvari glasbo za igro V samoti bombažnega polja v sodelovanju s Sebastjanom Duhom, ki naj bi se materializirala v obliki plošče leta 2005, opazna je njena vloga v glasbeni opremi za predstavo Alena Jelena Ime mi je Damjan, po literarni predlogi Suzane Tratnik. Leta 1998 se poveže z Andrejo Žel, s harmoniko in kitaro aranžirata avtorsko glasbo in nastopita pod imenom Duo Fatal. Izvirni glasbeni interpretaciji Dua Fatal se leta 1999 pridruži flamenko kitarist Matjaž Stošič in nastane glasbena skupina Xenia & No Phobia Orchestra.
Leta 2000 posname in v samozaložbi objavi prvi samostojni album Človeštvo v A-molu, žal le v promocijske namene, a glasba doživi scensko uprizoritev v istoimenski predstavi v gledališču Ptuj.
Leta 2002 v sodelovanju z založbo Subkulturni azil izzide najprej album Xenia Total. Ta trenutek prav gotovo najbolj socialno angažirana in povsem prezrta poezija. Kjer deluje oboje; glasba in beseda posredujeta določen življenjski občutek, resnico, ki je včasih lahko čisto fizične narave (ta svet ima mogoče res probleme, a jaz nisem zaenkrat podpisana pod nobenega, v pesmi Izgubljeni ljudje). Pred koncem minulega leta pri isti založbi izide še album L'humanite nouvelle ob pomoči No Phobia Orchestra, plošča kabarejskega značaja, prepletena z obešenjaškim humorjem.
Glasba s tega albuma je osnovna zvočna slika istoimenskega gledališko-scenskega dela, ki je bil premierno predstavljen decembra lani v galeriji Škuc v Ljubljani.
Ksenija Jus je z glasbo na zadnjem albumu dokazala, da je njen rockovski svet odprt vsem vrstam interpretacije, tu so različni vplivi etno glasbe, segajoč od tipično mediteranskega in slovanskega melosa do francoskega šansona in eksperimentalne dramatičnosti, značilne za skupino No Phobia Orchestra.

Kaj je bil tvoj poglavitni navdih na začetku ustvarjalne poti? Kdaj te je pravzaprav potegnilo v glasbene vode?
Ne spominjam se, kdaj sem natančno ugotovila, da je življenje ena sama polomija. Najverjetneje takrat, ko mi je postalo jasno, da v prostoru, omejenem na narodno identifikacijo, v mojem primeru najprej jugoslovansko in sedaj slovensko, pravzaprav ne živi mnogo kreativnih primerkov. Priznavam, da je jugoslovanstvo imelo nekaj ustvarjalnih presežkov, ki so se v moj svet uspešno pretihotapili skupaj s prvo čokolado Milka in kavbojkami, nekoč priljubljene in zaželene Amerike, ki počasi, a očitno izgublja igro vladanja, kot so jo pred njimi izgubili Nemci, pa Francozi, Danci, Angleži, Španci, Portugalci, Rimljani, Stari Grki, Egipčani, Etruščani in tako vse tja do prapočela, do tistega trenutka, v katerem si bo nekoč sleherno človeško bitje podalo roko z neobstojem, s telesno izbrisljivostjo, s strastjo propada. Prvi občutki omenjene strasti so se me dotaknili z valom punka, ki je v osemdesetih letih prispel do mene v obliki Lublanskih psov, Čao pičk, Pankrtov, CZD. Načrtno spoznavanje glasbe je bil nekaj let moj osebni hobi, ki je končno pripeljal do sklepa, da se aktivno angažiram na sceni. Imela sem kavbojke, jedla sem čokolado Milka in se nalivala s cenenimi alkoholnimi derivati in na ves glas kričala: »Ta svet je adijo, in jaz ga bom spremenila, da bo spet to, kar je bil – raj na zemlji!« Danes ne kričim več. Le še občasno. Danes vem, da je svet adijo in da procesa propada ne morem ustaviti, zato sem v tej zadevi začela uživati. Počasi, vztrajno. Sistematično.
Kaj je bilo prej, glasba, kitara ali želja po literarnem izražanju, kar je pri tebi eno, ali so se stvari istočasno stapljale v tvoje kantavtorstvo? Nam lahko opišeše svojo izkušnjo, kako je biti izrazito svoja slovenska kantavtorica?
V sklop te sistematizacije lahko vrinem iz predhodnega konteksta relativno razberljiv podatek, da se je v meni dodeljena kreatura »skotila v rojstvu« (sebe čutim kot žival in razumem kot božanstvo) besede – misli, ki ji je sledila gledališka upodobitev in glasbena sinteza, trenutno najbolj izražena v kantavtorstvu. Dvomim, da bi se kdo v moji koži počutil bolje. Odsvetujem eksperimentiranje. Navajena vsakodnevnega razmišljanja o ničevosti, hlastam po ideji avtodestrukcije in naravnost perverzno uživam ob najrazličnejših katastrofah globalizacijske ere. Ta užitek nato analiziram in ga transformiram v pesniško in glasbeno obliko. Mislim nataknem roge, solze, smeh. Končni nastop pred občinstvom je potrditev mojega obstoja in hkrati večna želja po ukinitvi. Zaradi neizbežnosti notranjih in zunanjih konfrontacij čutim do sebe in do ljudi prezirljivo sočutje, kar vodi do vedno novega dokazovanja. Slednje me sili v ustvarjanje novih albumov, ki so znova iztočnica za javne nastope, tako je ta plat zgodbe zaključena v krožnico, iz katere zelo redko izstopim.
Kakšne izkušnje si potegnila z nastopa na Novem Rocku in kako z nekoliko časovne distance ocenjuješ svoj nastop danes?
Novi Rock: prehitro, površno in zlasti nekompatibilno z interesi spremljevalne skupine. Upam, da sem bom na veliki oder Križank še kdaj vrnila. Splošna ocena nastopa na lestvici do deset je pet in pol.
Lani si objavila pri kritiki dobro sprejet album Xenia Total, na katerem si zbrala pesmi nastale v letih 1993 do 2001. Kako to, da so pesmi toliko časa »ležale« v predalu?
Z leti pišem in ustvarjam v stilu paraboličnega dvigovanja, žal me zasleduje paranoja nerealiziranosti. Kolikor določeno pesem, misel ali besedo dovršim, delo odložim in se lotim nečesa novega. Zgodi se, da mnoga že dorečena dela ob vsakem novem prebiranju spreminjam ali preprosto eliminiram. Od tod tudi huronski razpon med posameznimi pesmimi. In kot kaže, bo v prihodnosti ta razkorak še večji. Toda nove pesmi prihajajo brez predhodne medijske najave, zlasti pesmi, ki so povezane s temami naslovljenimi na moderno družbo oziroma njen zgodovinski ostanek.
Tu imaš verjetno v mislih pesmi na novem albumu L'humanite Nouvelle – lahko orišeš idejno zasnovo albuma in proces skladanje ter snemanja glede na veliko število prisotnih glasbenikov in glasbenic?
Album L'humanite nouvelle je nadgradnja albuma Človeštvo v a-molu, ki sem ga v samozaložbi izdala leta 2000. Vsebina albuma razkriva najrazličnejše misli, s katerimi sem opisovala oziroma opisujem osebne vidike doživljanja "družbe in narave", s poudarkom na družbi. Vsako živo bitje ima pravico do subjektivnih predstav in razlag, eksistenčnih platform in vseh neimenovanih pojmov združenih v eno besedo: življenje. In o tem, o mojih osebnih, celo intimnih pojmih govorijo pesmi na albumu L'humanite nouvelle. Sodelovanje z razmeroma številčno ekipo je bilo posebno - nekako latentno erotično - doživetje, ki ga z isto ekipo, žal ne bom več mogla ponoviti. Toda, ker trenutno že sodelujem s popolnoma novo ekipo, ki je še številčnejša, se raje ukvarjam s sedanjostjo kot z lepimi spomini na preteklost. Vsekakor pa se moram še enkrat zahvaliti vsem ustvarjalkam in ustvarjacem, s katerimi sem sodelovala, zlasti Andreji Žel in Matjažu Stošiču, ki sta tvorila osnovno glasbeno šablono, iz katere je postopoma nastajala končna podoba. Toliko o tem albumu, o naslednjem, Karta do sonca, pa bomo govorili, upam, že maja 2003.
Kako si urejaš nastope po Sloveniji, nekoč in danes?
Glede nastopov mi je v bistvu vseeno, če so ali če jih ni, res pa je, da obstajajo določeni nastopi, ki si jih osebno želim realizirati in to brez izjeme tudi storim. Silno si recimo želim nastopiti na festivalu San Remo, a zgolj iz enega razloga, imenovanega Gianna Nannini. Omenjeno bitje je eno izmed najlepših čudes italijanskega ženskega doprinosa v ropotarnici človeštva, ki se ga rada poslužujem kot naravnega antidepresivnega sredstva. Nina Hagen je njen germanski dipol, tej lestvici pogosto dodam ustvarjalko avstralskega izvora kd lang in Tracy Chapman.
Kako na splošno ocenjuješ vlogo deklet v rockovskem poslu? Zakaj je tako malo deklet aktivnih v tem umetniškem polju delovanja? Morebitna specifika našega prostora ali gre za širši pojav? Kje je ženski pogled, ki ga v tem prostoru tako pogrešam, kje so ženske vsebine?
Na vprašanje, ki se tiče aktivnih ženskih ustvarjalk, ne znam odgovoriti, domnevam pa, da obstaja večje število ustvarjalnih žensk, ki se v določenem življenjskem obdobju posvetijo realizaciji drugačnih ciljev, povezanih z biološko danostjo (ustvarjanje družine). Gotovo pa pomanjkanje, kot bi dejala ti, ženskega pogleda ni domena le slovenskega prostora. Počasna liberalizacija celotnega sveta, ki je danes bolj kot kadarkoli v zgodovini razdeljen na napredni in nerazviti, gotovo ni najboljša vzpodbuda trenutnim mladim ustvarjalkam, je pa vsaj dokaz, da se z vztrajanjem daleč pride.
Kdaj te umetniško najbolj odnese, pisana beseda, slikarstvo, glasba?
Na vprašanje o »umetniškem plavanju« bi odgovorila kratko in jedrnato: »Sem resna plavalka«. Plavam konstantno. Nekje na obrobju, v svojem vesolju, v brezupju, ki je moje vodilo in hkrati slepilo.
Kako se preživljaš, ali vprašano naravnost, imaš morda status svobodne umetnice?
O načinih preživljanja ne želim govoriti, ker sodi v sekundarno, posvetno sfero, s katero se trenutno, tik pred izzidom novega albuma, ne obremenjujem. Lahko rečem le, da sem na delovnih počitnicah. Kar pa se tiče uradnega statusa svobodne umetnice, sem o pogojih in dolžnostih, ki jih mora svobodna umetnica ali umetnik v tej deželi izpoljnevati, trenutno raje ekološka teroristka ali eksotična plesalka v Bermudskem trikotniku stoječa na trepalnicah.
Si o sebi kdaj razmišljaja v terminih spola? Koliko seksizma (če si ga) si na primer začutila na odru, ali morda za in pod njim?
Najverjetneje sem bitje človeškega izvora, po izgledu in občutju ženska, po prepričanju plankton, vendar si občasno privoščim domišljijske izlete v svet moškosti. Preprosto zamenjam sfero razmišljanja. Seksizem je zato zame tuj pojem, ker osebno ne verjamem in ne dovoljujem lastnega omejevanja na omenjenem področju. Z drugimi besedami, me ne zanima. Kljub temu se zavedam tega pojava, saj je medijsko izpostavljen v skoraj vseh porah urbanega življenja in kot blagovna znamka izrazito oblikuje čas, v katerem obstajam.
Vpliv in vloga medijev v konkretno tvojem primeru? Rockovska kritika in refleksija v Sloveniji? Vloga radia in televizije pri širjenju popularne kulture pri nas?
Govoriti o medijskem vplivu v hiper vladavini potrošniškega sveta bi bila čista potrata časa in energije. Ustvarjalnost brez medijske podpore je žal povsem spregledana. Tako se v poplavi cenenega oglaševanja kvaliteta praviloma umakne pred kvantiteto, kar je primerljivo z izumiranjem dragocenih živalskih in rastlinskih vrst. V bistvu gre za medijsko politiko, o kateri jaz ne odločam in zato o tem tudi ne razmišljam. Kot izrazita individualistka lahko zgolj ustvarjam in realiziram svoja povsem povprečna občutja in se včasih ob pogledu na pop art kulturo prisrčno nasmejim. Brez globalizacijske norosti bi vladal puding dolgočasja. Tako pa lahko hkrati sledim boju slovenskih kmetov, ki jim priporočam, da zavzamejo jedrsko elektrarno in se s tem dejanjem vpišejo v zgodovino človeštva kot edini kmetje na svetu, ki so izpeljali jedrski kmečki punt in rušenje ameriških sanj. Oboje ima name določen vpliv, ki ga kot povratno informacijo transformiram v pesem, besedo, poljub ali udarec.
Kaj bi se moralo spremeniti, da bi se tvoje pesmi vrtele v radijski glasbeni opremi na nacionalnem radiu?
Javna radio in televizija (nacionalna) sta nekoliko zastarela medija, ki ob pojavu konkurenčnih (komercialnih) postaj izgubljata status političnega orodja, posledično to pomeni odpiranje novih poglavij, ki šele prihajajo. Kaj se bo zgodilo v fazi preoblikovanju medijskih enot, je verjetno odvisno od dela posameznikov in posameznic, zlasti tistih, ki so označeni kot produkcijska telesa. In ker jaz to nisem in nimam pretiranih ambicij to postati, širši poslušalski avditorij nacionalnega radia verjetno še nekaj časa ne bo poslušal mojih glasbenih stvaritev. Kar pa je trenutno še najbolje, saj je stopnja samomorov v tej deželi že brez moje glasbe nadpovprečno visoka.
Tvoje želje in načrti za prihodnost?
Prihodnost? Je izsanjana. Ostaja mi samo to, kar rada počnem. Mislim, da si bom kupila knjigo o močeradih. Imajo namreč neverjetno generacijsko moč. Poleg tega prekaljeni alkoholni lisjaki s precejanjem alkohola čez njihovo telo izdelujejo močeradovec, ki je izredno halucigen alkoholni derivat.
(Muska, januar/februar 2003)

Varja Velikonja