Intervju: KSENIJA JUS

Vesela sem, da lahko po dolgem času spet kramljam s tabo. Pred kratkim je izšel tvoj novi album Katedrala ljubezni, ki me je navdihnil tako, da sem te ponovno poiskala. Za uvod namesto objema preprosto vprašanje: Kako si?
Hja, iz drobne kisle limone izpred kmalu petinštiridesetih let, mi je uspelo - ne samo iztisniti dostojne količine zdravilnih kapljic - temveč nasaditi nekaj zajetnih plantaž, ki odlično uspevajo. Počasi prihajajo leta žetve. Do takrat me čaka še ogromno dela. Trenutno sledim potovanju vase, ker je to edini način, da izkopljem čim več tega, kar sem. Čas, ki mi je dodeljen, v celoti posvečam le še temu. To, kar je zunaj mene, sem v mnogih plasteh prepoznala kot ječo vsiljenih pra-vzorcev suženjstva. Teh verig - teh notranjih notranjih bojev - se mora vsak človek najprej zavedati, da se jih lahko osvobodi. Če se seveda želi v skopo odmerjenem času življenja dvigniti iz septične jame sistemskih in dolgotrajnih zlorab posameznikov, ki so vse tole, kar je naša lažna »3D realnost«, zrežirali zgolj za potešitev lastnih interesov. Jap, duhovni pohabljenci vodijo to igro sveta dvojnosti, ki ubija, dragi ljudje. A tudi njim se čas izteka.
Za njih so pripravljene duhovne celice, kakor bo človeštvo nekje v prihodnosti, ko bo vzpostavljen univerzalni mir, imenovalo zapore.

Katedrala ljubezni je album, ki si ga izdala v samozaložbi, podobno kot tudi tvoje predhodne. Kaj to pomeni zate ali vprašano drugače, ali so danes v Sloveniji odprte možnosti, da avtorica tvojega kova lahko izda album pri založbi XY? Kako ocenjuješ razvoj dogodkov konkretno na tvojem primeru?
Ne vem, kako se s tem spopadajo drugi avtorice in avtorji, se mi pa iz videnega, občutenega in razumljenega močno dozdeva, da je »povprečno kantavtorsko potovanje v lokalni skupnosti«, še vedno mešanica makadama in gozdnih poti. Ne čutim se niti usposobljena, niti programirana za sledenje, nabiranje vztrajnostnih diplom iz moledovanja, uklanjanja in kar je še takšnih omejitev na poteh vsakdana. V tem življenju se ne ukvarjam s temi zadevami. Morda sem se v kakšnem drugem, pa sem se očitno tega modela naveličala in ga »prerasla«. Notranja potreba po realizaciji in odkrivanju tega, kar sem, je močnejša od kakršnihkoli zunanjih omejitev in avtodestrukcij, zato sem že pred leti (pravzaprav kar od začetka ustvarjalne poti) prešla na 100% samooskrbni način umetniškega ustvarjanja. Sama svoja mojstrica v vseh pogledih - od ideje do izvedbe! V skoraj petnajstih letih kantavtorskega »samooskrbnega gibanja« smo kantavtorji vendarle naredili nekaj velikih korakov. Majhnih za kantavtorje, a velikih za besede, glasbo. Imamo festival Kantfest v Rušah, ki se je medtem razširil na Hrvaško, Srbijo, Bih, Irsko/Škotsko in še kam. Vpisani smo v register poklicev na MK, obeta se knjiga, počasi se prebujajo glasbeni uredniki, ki jih ta glasbena zvrst zanima, in še in še... In vendar se razvija! Gradimo in gradili bomo še naprej.

Katedrala ljubezni je prekrasna avtorska literarno glasbena umetnina. Konceptualen album, ki nam na oder in v ušesa ponuja dobro staro Ksenijo Jus...a vendarle drugačno. Mladenović Milan se v eni izmed pesmi preizprašuje: Kako da ostanem isti/samo putem promene..., tako nekako. Kako je z umetniškimi metamorfozami pri tebi? Kako drugačen pristop (če) imaš pri ustvarjanju danes, v primerjavi z nekoč?
Če je sprememba edina stalnica v naših življenjskih ciklusih, se v svoji koži počutim udobno. Nemiren človeški kaliber sem, kot sleherno bitje - popolni atomski skupek edinstvene kemije, živim v svetovih izven materije, ki v tem trdem svetu za (pre)mnoge obstajajo le kot pravljice. Kljub temu, da me včasih kakšna radikalna sprememba odpelje daleč na odprto morje razčlovečenja, vselej najdem pot do besed in melodij. Zame je ta planet začasni naslov. Domov me bo odpeljal zadnji izdih, na katerega sem se že zdavnaj pripravila. Do takrat bom najverjetneje tukaj delila življenje z ljudmi, ki so mi blizu, pa tudi z onimi, ki so (pre)daleč stran... Če se ozrem nazaj, se lahko le glasno zakrohotam. Hvaležna sem sleherni življenjski preizkušnji, ki jo preživim in se ob tem mimogrede še naučim lekcije ali dveh. Včasih me tektonski premiki od znotraj odpeljejo v svetove lepote, ki si jih ne znam predstavljati niti v najlepših sanjah. Ena od takšnih velikih prelomnic me je pripeljala do Katedrale ljubezni. In če me pogled ne vara, je na obzorju nova prelomnica, pravzaprav jih zadaj stopa še ducat, zato znotraj tega, kar sem sedaj, delam to, kar znam delati najbolje, in pri čemer neskončno uživam; gradim novi album, prihaja Lom strahov.

Si naša najbolj prepoznavna, močna in karizmatična kantavtorica. Katedrala ljubezni je spoj in opoj lirike in melodij, ki na albumu izskoči v deset prekrasnih songov. Vse je tu, močno avtentično prepoznavno, le tvoj glas slišimo samo v komadu Vtisnjeno v čas. Zakaj si se odločila, da glas ljubezni v katedrali ponudiš drugim glasbenicam, glasbenikom?
Nekje na poti zrelosti, me je začelo zanimati, kako bi delovale pesmi v interpretaciji drugih avtoric in avtorjev. Radovednost je bila premočna. In upravičena. Ne znam natančno opisati notranjega vznemirjenja, ko slišim, kako ljudje, ki jih povabim k sodelovanju, opravljajo svoje umetniško delo. Lepota je izmuzljiva dimenzija, ki se je dotaknejo redki, sama pa se nesebično dotika vseh. Katedralo ljubezni sem gradila z ekipo posebnih ljudi. Srčnih, delu predanih in zvestih ljudi: Katja Stare, Vanja Novak, Uroš Usenik ter oblikovalec masteringa Robert Ristić. In potem so tukaj sijajni glasovi ljudi, ki jih slišimo med sprehodom po Katedrali ljubezni: Sergej Randjelović-Runjoe, Tinkara Kovač, Simona Kropec, Severa Gjurin, Katarina Nasteska, Metod Banko, Meta Erzeničnik, Peter Andrej. Pa ptice, veter, zvezde in morje in konji in vesolje pa to. Vmes se na tretji postaji pojavim v prvi osebi ednine kot ptica. No, pravzaprav orlovski mladiček, in predstavim koncept življenja na tem planetu v 23. stoletju. Upam, da bom v tem življenju slišala še mnogo lepih pesmi v interpretaciji najrazličnejših človeških glasov. Če bo v to zakladnico kakšno prispevala moja ekipa, bo zadovoljstvo še večje.

Koliko prostora za interpretacijo nudijo tvoje pesmi...ali vprašano drugače, kako je poslušati, spremljati ali usmerjati tvoje pesmi skozi druga usta? Koliko svobode daš izvajalki?
Krivično bi bilo, da najprej ne omenim, da smo se pri ustvarjanju Katedrale imeli imenitno! Vsakdo od povabljenih glasbenic in glasbenikov je dobil v predposluh glasbeni osnutek - pilotni posnetek v moji vokalni interpretaciji, kot osnovno pomagalo. Če je le možno, ljudem rada ponudim najožji in najširši možni ustvarjalni pogled v dani situaciji in predvsem prostor vsega tistega vmes. Nekatere 'glasove' sem slišala sočasno, ko so pesmi nastajale. Vedela sem recimo, da pesem Pusti naj gre sodi k Severi. Pa h Katji Izštevanka ljubezni. Zelo redko se zgodi, da pri delu uveljavljam pravico avtorja - tirana, ker s takšnim početjem škodujem sebi in okolici. In še redkeje imam do dela v nastajanju previsoka pričakovanja. Iskreno in osebno smem ob Katedrali ljubezni povedati le to: ganjena nad ustvarjeno lepoto. A te nisem ustvarila sama, ustvarili so jo čudoviti čuteči ljudje. In ko ljudje ustvarjajo s čisto dušo, vesolje obmolkne. Ko bo obmolknilo še orožje, bo sila z nami.

Katja Stare je zvezda stalnica na albumu, album odpre s čudovito skladbo Tam svetimo drugače (svetimo, čutimo, utripamo drugače, ko smo ljubljeni, v svetovih ljubezni se iščemo ljudje, ki drug drugemu grejemo mrzle dlani...), kot spremljevalna vokalistka je poleg tudi pri ostalih pesmih. Kako si izbrala ostale sodelujoče in kako nasploh je potekal ustvarjalni proces?
Verjamem, da Katja ni le zvezda stalnica na albumu, ampak se s tem albumom začenja njena vsesplošna slovenska in mednarodna prepoznavnost. Zakaj? Preprosto: navdušena sem nad ljudmi, ki zmorejo in želijo raziskovati talente in jih s posebnim žarom, da o garanju niti ne govorim, nesebično delijo z drugimi. No, Katja je en od takšnih biserov, o katerem bomo gotovo slišali še mnogo. Vanja Novak je postal, podobno kot Katja, moj nepogrešljiv sodelavec in težki garač - genijalec. Med nama teče kontinuirano telepatsko ustvarjalno neurje. Pogosto se dogaja, da nek zvok ali podoba zveni ali izgleda natančno tako, kot si jo predstavljam, še preden se o tem sploh pogovarjava. In če en 'delavec težke zvočne industrije', Uroš Usenik je tukaj, ki kot Katja in Vanja, tvori 'skupinsko kemijo' tega, kar v zadnjih letih ponujamo človeštvu. Kot najlepše odkritje v zadnjem letu moram omeniti začetek sodelovanja s Katarino Nastesko, ki je na albumu sodelovala s pesmijo Človeška dlan, hkrati pa je postala članica moje stalne glasbene zasedbe. Obkrožena sem s pozitivno orientirano posadko in verjamem, da bomo skupno potovanje pred nami, preživeli v mejah noro dobre zabave. To namreč to življenje je: zadnja priložnost za zabavo!

Ljubezen je rdeča nit albuma, ljubezen in svoboda, ki pusti dihati, živeti..preprosto biti. Ali se ti zdi, da imaš danes že dovolj izkušenj, let, modrosti, da o ljubezni pišeš z vseh zornih kotov (morda najbolj empatično v Nomadih srca, saj veš ljubezen je en sam smešen trik/če se je navadiš/že se mora poslovit...)? Zapis je neobremenjeno trezen, da o melodiji, ki nekje na sredi komada izskoči v tvojo tipično razigranost ne pišem posebej... Kakšno obdobje preživljaš danes Ksenija?
V tem trenutku se počutim tako nenavadno dobro, da bi bilo nesramno, če bi se izrazila drugače kot: zadovoljna z opravljenim delom. Katedrala je preprosti jezik - zvok novih začetkov in koncev, hrepenenja, ki človeka odpelje do roba, čez in redko nazaj. Pomirjena sem z obstojem in minljivostjo. Jasno mi je, da ljudje nosimo v sebi unikatne zapise, ki jih delimo drug z drugim. No, učimo se jih deliti. To pa je najbrž kolektivna naloga človeštva. Ta svet si delimo, ne deli nas svet. Delimo si ga vsi, ne prisvajamo, kot to počne peščica posameznikov. Še luno so prodali! Napovedali vojno sami sebi. Med ljudstvi sveta divja norost. To je norost, o kateri so imeli malo dobrega za povedati naši predniki, ki so živeli v sožitju z naravo. Pri tem se jim pridružujem. Nikola Tesla, potrebujemo še tvoje mnenje. Pošlji kakšen vesoljski SMS.

Sprašujem te tudi zato, ker si leta 2015 dobila prestižno nagrado Mira, ki jo podeljuje ženski odbor Slovenskega centra PEN. Koliko ti takšne pozornosti pomenijo?
Najbrž se ne slepim, če na glas razmišljam, da je ob zvokih industrije težko prepoznati ročno izdelane unikate. Osebno sem počaščena in veseli me, da ženski odbor Mire ljudem približuje avtorice, ki so tu, a prepogosto za širšo javnost nevidne. Pri tem nimam v mislih le sebe, temveč obe moji predhodnici.

Album Katedrala ljubezni lahko že ta trenutek uvrstim med moje najljubše glasbene izdelke letošnjega leta. Želim in upam, da se bodo pesmi predvajale po radijskih postajah, da bo tvoj glas pljusknil globoko v zavest javnosti. Kaj meniš? Koliko je pri promociji pomembna konstantna „glasbena" vzgoja radijskih oprem in koliko k prepoznavnosti pripomorejo tvoji živi nastopi? S tabo delim željo, da bi pesmi našle pot do radijskih postaj. V moji moči je to, da se kar najboljše pripravim na koncertne nastope, ki se jih trenutno najbolj veselim, saj v glasbeni družbi Katje Stare in Katarine Nasteske pesmi zažarijo na posebno lep način. Glede glasbene vzgoje radijskih urednikov bova najbrž morali počakati, da se na nebu zvrsti še nekaj sprememb letnih časov (upam, da ne desetletij). In najbrž se bo potrebno še dodatno potruditi in najti ustrezne poti in nemara alternativne načine promocije, ki se požvižgajo na industrijska pravila. Delam na tem in se veselim.

Bo Katedrala ljubezni zaživela tudi v živo? Ti bo uspelo projekt spraviti na oder (mimogrede Svetilnik hrepenenja iz 2010 je bil nepozaben dogodek...)?
Bo. Vidim jo in slišim jo. Samo še pot do nje moram odkriti. Raziskujem najrazličnejše opcije; ena od teh je radijska igra, ki bi ji nato sledila še odrska izvedba. Živim in delujem s tem in na tem. Kdo ve, morda pa bo naslednji dober razlog za pogovor Svetilnik 2?

Kdaj lahko pričakujmo tvoja besedila v knjižni obliki?
No, to bo pa čas pokazal. Upam, da prej kot ono drugo. Delam tudi na tem. Oziroma dajem novce v prašička, da bom čez kakšnih sto let lahko izdala dela še v knjižni obliki. Moja prioriteta so vendarle albumi. Trenutno je izdajanje albumov zame v finančnem smislu velik zalogaj, a če želim, da pesmi pridejo do ljudi, res ne morem čakati niti si privoščiiti, da o tem odločajo tehnokrati ali da se kdo "usmili" mojega dela. Se je pač potrebno dodatno potruditi in pripeljati idejo do končnega rezultata. Tudi sicer sem velika ljubiteljica ideje, ki jo redno prakticiram, da je začeto delo potrebno pripeljati do konca.

Kaj še vse je Ksenija Jus danes... kaj trenutno bereš, kaj te jezi, kaj radosti...?
Pred kratkim sem spoznala teorijo ravne zemlje. V prostem času spremljam dogajanje na tem področju. Iščem ukrivljenost, ki bi potrdila 'znanje', da vendarle govorimo o okrogli zemlji, pa je ne najdem. Zbiram argumente za in proti. Trenutno vse kaže, da Nasa in temu podobni, lažejo kakor veliki. Laž naj bi sicer imela kratke noge, no, glede na izjave slovenskih in svetovnih politikov, bankirjev, prodajalcev orožja in podobnih, bi dodala, da danes to očitno ne drži. Prej obratno. Berem impulzivno, ko me besede ulovijo. Adijo, zunanji svet.
Globoko občutim Atlasovo frustracijo, ko se revež, medtem, ko drži na ramenih ves svet, ne more niti v miru olajšati! Kakšni sadisti so tile bogovi. Izjemno nevarni sebi in okolici, posesivni, sadisti de luxe. Še dobro, da bogovi niso mi, ljudje. Tako lahko vsaj mirno opravljamo svoj higienski minimum. Kar za zgoraj omenjenega modela iz antične zgodovine ne bi zmogla z gotovostjo potrditi. Ali pač smo, bogovi namreč. Pa nekaj posameznikov, ki so se, zaradi genetskih mutacij, skreirali s paradižnikom v prsih, namesto s srcem, želi celotno civilizacijo spremeniti v kozmično pašto. Vidiš, takšne reči se pogosto sprašujem. Sem krotilka besed in melodij, v prostem času živim v oddaljenih svetovih tišine in miru. Ker uporabljam domišljijo, ne potrebujem fizičnih potovanj in tisočerih vznemirjenosti. Pa še izjemno poceni je. Pravzaprav zastonj. Kdor želi, lahko potuje z mano. Prostora je vedno dovolj še za eno dušo. Vedno. Lepo se imejte, ljudje, in imejte se radi.

(Rock Obrobje, september 2016)

Varja Velikonja