XENIA JUS
Karta do sonca
(Ehodrom, 2004)
Avtorica Xenia Jus je tokrat pri založbi Ehodrom izdala svoj četrti album Karta do sonca, ki ga šaljivo imenuje kar »modri« album. Kot vedno pri njej, gre besedno igro iskati nekoliko širše, na eni strani dobesedno, kot veliko modrino, prostranost, svobodo, v smislu znanega filma na to temo, morda kot nadaljevanje znamenitih albumov iz zgodovine rock'n'rolla, domačega (Rdeči album Pankrtov) in tujega (Beli album slavnih The Beatles in še kakšnega barvastega bi našli), in nenazadnje modrina nakazuje umirjenost in modrost, ki jo pridobiš s kilometrino ustvarjanja na slovenskih tleh. Ali pa presahneš.Xenia se k sreči še ni 'upehala'. Ni ji zmanjkalo ustvarjalnih idej, zanosa in ne nazadnje tudi »prave« družbe, ki ji omogoča, da določeni glasbeni projekti sploh zaživijo. V primeru albuma, ki je šele zagledal luč sveta, je okrog sebe zbrala smelo ekipo izkušenih glasbenikov, ki verno sledijo njeni umetniški ideji. Je namreš avtorica besedil in melodij vseh skladb, ki tlakujejo pot do sonca.
Xenia Jus ustvarja v posebnih pogojih eksistencialnega bivanja in (ne)vidne kulturne represije, ki njen umetniški kredo prepoji s skušnjo upanja in brezupa, stiske in nenehnega hrepenjenja. Povsem ostaja zvesta družbenemu nekonformizmu, ki ga tokrat z ekstremno melodičnimi glasbenimi aranžmaji skladb skuša približati širšemu občinstvu. Skuša torej ugajati, dasiravno zahtevajo Ksenjine pesmi nekoliko več poslušalčeve pozornosti in časa.
Občutek na albumu je navzven prav zaradi benda, ki jo spremlja (zasedba DO*) - meni všečne klavirske spremljave Boštjana Golinarja, pa obsežnega kreativnega dela, ki ga je na ploščku pustil Gregor Cvetko, bodisi kot basist, kontrabasist, akustični kitarist ali spremljajoči vokal (nadvse osvežujoč in prepotreben elemet v določenih komadih), do nenazadnje oblikovanja albuma, in seveda Rok Koritnik, tolkalec in bobnar, ki kroji in nosi vse poudarke na plošči - veliko bolj »poln«. Delo v celoti izžareva pozitivno energijo, glasbeno veščino in všečnost in daje Kseniji Jus veliko možnosti, da po svojih melodijah izpoje vse tisto, kar ji ta trenutek leži na duši. In tega je veliko. In nič od tega v bistvu ne izskoči. In obenem izskoči vse. Ljubezenska motivika, osamljenost in hrepenenje po njem, za vedno izgubljenem (pogrešam te na vseh poteh/ki peljejo me stran od tebe v pesmi Več kot vse), se mešajo z njeno brezkompromisno držo, jasnim pogledom na svet, socialno angažiranostjo. Le prave jeze ni, je opis stanja, povsem ekspresivno realen in trezen, ki te zaziblje v naročju melodij. Oziroma, kot to sama izpove v Zadnjem poletnem dnevu (kamorkoli obrneš oči/jih motor sistema zaslepi/za tabo ostajajo sanje,/ki jih ne živiš/v tebi so ujeti dnevi, /ki jih ne želiš/v svetu podivjane zore izgubljaš nasmejani obraz/v svetu hladnega razuma poskušaš slišati svoj glas/na tvoj zadnji poletni dan).
Moji favoriti na plošči so vsekakor naslovna pesem Karta do sonca, pa Več kot vse, Sirius in Nori do konca, kjer izbije Ksenijina odkritosrčnost, spontanost in iskrenost glasbenega izraza najbolj na plan. Melodije, ki tokrat zazibljejo celo v plesni ritem. Vsekakor imamo opraviti s svežim, iskrenim, glasbeno neoporečnim glasbenim izdelkom, narejenim z občutkom, bistrino duha in veliko mero umetniške senzibilnosti. Tematike prehajajo iz osebnega v širšo umetniško formo, zaris klaviatur dobesedno pozlati določene komade (Poletje 2005, Karta do sonca). Xenia Jus pa ostaja s svojo individualno, neodvisno, samostojno in pogumno umetniško formo ta trenutek kantavtorica številka ena v Sloveniji.
(Muska, julij 2004)
Varja Velikonja
