ZADETA OD ŽIVLJENJA
Katy Watson
(Založba ŠKUC – Zbirka Lambda/30, Ljubljana 2003, str.208)

Leto dni po izidu (april 2002) v Veliki Britanji smo v prevodu Suzane Tratnik tudi pri nas dobili knjigo Zadeta od življenja. Gre za prvenec leta 1966 rojene Katy Watson, sicer sourednice lezbično-feminističnih časopisov Shocking Pink in Bad Attitude.
Naslov knjige High on Life je dvoumen. Po eni strani paradoksalno opozarja na krilatico v kampaniji proti drogam, po drugi izpostavlja bistvo problema, zakaj se ljudje sploh zadevajo. Zgolj s papirnato vojno, moraliziranjem in strategijam, ki cvetijo predvsem na zahodu (kot krilatica Nancy Reagan: Just say no to drugs), ostaja pravi boj proti drogam smešen in neučinkovit. Fraza High on life - Zadeta od življenja je proizvod podobnega razmišljanja, češ da bi morali biti vsi kratko malo sposobni, da uživamo življenje brez omame.
Roman Zadeta od življenja vključuje izrazito feministično noto, to je knjiga o drogi, odvisnosti, ljubezni, o medsebojnih odnosih. Mogoče se v občutenju občutljive in socialne teme, pisane skozi ženski pogled, približa znanemu romanu Mi, otroci iz postaje Zoo iz leta 1981, zgodbo o odvisnosti najstnice Christiane F. Glavna junakinja romana Zadeta od življenja je Esther, simpatično, privlačno, duhovito dekle, grafična oblikovalka, emacipirana, s službo, ki jo zadovoljuje, stanovanjem v Brixtonu, skrbečo mamo, s katero komunicirata v glavnem preko telefona, predvsem pa nikoli ni delala tega, kar se je pričakovalo od nje, in na to je bila ponosna. Svet se spremeni, ko v njeno življenje vstopi Irfan (kakor na glavo sta padla v ljubezen in ni bilo poti nazaj) in kasneje še heroin. In neštete boemske razprave na temo, ali je droga dobra ali slaba, saj je samo substanca in šteje le to, kar ljudje z njo počnejo. In onadva bosta pazila. Ni treba, da bi tudi onadva demonizirala hors le zato, ker tako misli preostali svet. Izpostaviti gre osrednjo temo romana, ki se vrti okrog vprašanja, zakaj je Esther sploh postala zasvojena. Avtorica Katy Watson nenehno vrta v tej smeri, išče odgovore na ključna vprašanja, le ti pa so vselej drugačni, zmuzljivi. Veliko podrobnosti v romanu je opisanih po avtoričinih lastnih izkušnjah, dasiravno ne moremo govoriti o avtobiografskemu delu. Lastna odvisnosti in obdobje odvajanja od heroina, sooblikovanje feminističnega fanzina, delo v trgovini plošč, utrip uličnega vrveža južnega dela Londona, so opisani tako avtentično, iskreno in sveže, da skorajda izključujejo izmišljije.
Esther je bila srečna, ljubila je Irfana, nista se bila pripravljena dušiti v stezniku tolikerih možnosti na tem svetu niti se drobiti v dvostranskem primežu delavskega in srednjega razreda, poražencev in pokvarjenih zmagovalcev, vedno bolj sta se v heroinski omami zapirala med štiri stene njunega doma. Verjela sta v drugačno možnost. Ključni trenutek nastopi, ko jo nenadoma zapusti Irfan, sama pa se odloči za samostojno in postopno odvajanje. In prav na tej točki, v poglavjih, kjer surovo realistično popisuje začetne muke spuščanja, o katerem ni Esther vedela ničesar (Koliko časa traja, da ti je bolje? Je še kdo doživljal to, kar zdaj doživlja sama?), je Watsonova najmočnejša, trezna, jezna, včasih skozi Esther polna prezira do vsega. Stavki so kratki, svet opisuje kruto realistično, strastno neposredno, s stalno prisotno ironijo in veliko mero inteligentnega humorja. Dialogi, predvsem tisti, ki se odvijajo s predstavniki institucionalnih služb, so pisani sočno, bistro, humorno, nikoli klišejsko. Tudi v svetovalnih službah so namreč ljudje, ki razumejo (Gudrun) ali to vsaj poskušajo, ki ne obsojajo vsevprek in na pamet. Skozi proces odvajanja trčimo na še eno travmatično točko, ki jo je Esther potiskala globoko v podzavest in si jo ni nikoli dokočno priznala, kaj šele rešila, toje otroško spolno zlorabo in lik očetovske figure v njenem življenju. Roman Zadeta od življenja je senzibilna, sodobna, sveža, urbana podoba neke intimne ženske samote in ljubezni, neke srhljive bolečine in opojne, temne omame, pripoved, ki navkljub pretresljivi vsebini duhovito nakazuje številne možnosti preživetja po odvisnosti. Pot ni enostavna, niti premočrtna, vendar Watsonova nikoli ne dramatizira, moralizira, ne poučuje in nasilno posega v zgodbo. V privlačni in na več mestih subverzivni pripovedi lahko vsakdo prepozna svoje temne strani, vsakdanje more in samotnosti.
(Delo, priloga Književni listi, junij, 2003)

Varja Velikonja