ČELISTKA

Njen aktualni album Temporal me je v hipu navdušil. Poslušam odlično, fino orkestrirano godbo izpod prstov ta čas meni najljubše čelistke Julie Kent.
Njene glasbene metamorfoze v različnih inkarnacijah spremljam že desetletja. Vedno sem imela občutek, da njena zadržana prefinjenost in globina dodobra obogati godbo, kjerkoli in kadarkoli je bila poleg. Toda zdi se, da je šele v zadnjih letih, ko je zašla v povsem samostojne, avtorske vode, zažarela v vsej svoji lepoti. Lepoti glasbene estetike in vsega, kar preprosto imenujem umetnost.
Pogovor, ki je pred vami, je bil tudi z moje strani velik izziv. Naklonjena liriki v sodobni popularni godbi (a ne povsem), sem v glasbi Julie Kent ponovno odkrila močne, emocionalno popolne užitke, ki ti jo ponuja „čista“ glasba. Čelo v celoti nadomešča besedilo, zgodbo, ki si jo povsem svobodno začrtamo sami. Zvočne ekspresije so tako še bolj svobodne, sveže in navdihujejo vzajemno. Glasba kot performance in intimni užitek; interakcija je navdihujoča in ni slučaj, da je glasbena javnost naklonjeno sprejela godbo Julie Kent.
Pogovarjali sva se med turnejo, ki jo je Julia Kent imela meseca maja v Italiji.

Izredno sem vesela, da se končno lahko pogovoriva o tebi in tvoji glasbeni poti. Glasbeno te spremljam že dolgo, občudujem tvojo nadarjenost in občutljivo intuitivnost, pa bi za začetek postavila tisto osnovno vprašanje; izbira instrumenta je globoko osebna, pa me zanima, kdaj, zakaj in kako je violončelo vstopilo v tvoje življenje?
Hvala lepa, zelo prijazno od tebe! Čelo sem začela igrati pri šestih letih starosti; ne spominjam se natančno, ali je bila to moja izbira ali je šlo za majhen starševski vpliv, toda ne glede na to, je instrument postal pomemben del mojega življenja.

Kako je potekalo glasbeno izobraževanje? Si obiskovala glasbeni konservatorij in v čem je skrivnost, ki jo v sebi skriva ta dragoceni instrument? Njegov notranji glas? Kako globoko si vzpostavila lastno razmerje do glasbila?
Študirala sem v Bloomingtonu, na Indiana University, kjer imajo veliko glasbeno šolo. Zelo sem zadovoljna, da sem gradila na tej osnovi, toda v resnici sem čutila, da svet klasične glasbe ni bil zame. Preselila sem se v New York, kjer sem začela igrati neklasično in improvizirano godbo in spoznala sem, da sem lahko z instrumentom veliko bolj ustvarjalna. Dolgo časa je trajalo, da sem našla in razvila lasten glasbeni izraz, svoj glas in ugotovila, kaj pravzaprav hočem izpovedati.

Dolga leta si nastopala in snemala z raznimi skupinami in posameznimi glasbeniki, umetniki. Priznati moram, da sem te prvič slišala v projektu Antony and the Johnsons (sem namreč njena velika fanica; že dolgo nastopa pod imenom Anohni). Ali mi lahko poveš nekoliko več o času, ki si ga preživela s temi glasbeniki?
Nastopati v skupini z Anohni in igrati s čudovitimi glasbeniki, ki jih je zbrala skupaj, je bila zame posebej posebna izkušnja. V tem času sem veliko pridobila, veliko sem se naučila tako o glasbi kot o življenju.

In potem je tu Rasputina; unikatna, ekscentrična godba v kabarejskem stilu s tremi čelistkami in specifičnim, močnim, živahnim ženskim vokalom. Kakšne spomine ti obudijo Rasputina? In kakšna je bila tvoja vloga v bendu?
Tudi igranje v skupini Rasputina je bilo zelo posebno. Pogosto smo bile na turneji po celi Ameriki in doživele smo nekaj nepozabnih srečanj in izkušenj. In ja, kakor si rekla; gre definitivno za edinstveno skupino! V času nastopanja s skupino Rasputina je bilo na voljo zelo malo informacij o tem, kako se lahko uporablja čelo v ojačanem kontekstu; tako da smo se o tem veliko izobraževale, pa tudi o snemanju in o glasbenem poslu.

Za teboj so številna gostovanja in sodelovanja; doma imam recimo CD Barbare Morgenstern bm, kjer si tudi med sodelujočimi glasbenicami... Kako se odločaš, kje in s kom boš sodelovala?
Barbara je neverjetna songwriterka, glasbenica in čudovita oseba in bila sem navdušena nad priložnostjo, da igram na njeni plošči. Ponavadi ne izbiram posebej sodelovanj, bolj pogosto se zgodi, da me poiščejo ljudje sami, tisti, ki hočejo priti v stik. Na vsak način sem srečna, da sem imela priložnost delati s številnimi čudovitimi umetniki.

In potem si se odločila, da greš na svoje. Ujela si avtorski način pripovedovanja in čelo je tvoj zvesti spremljevalec. Kako drugačno je to glasbeno raziskovanje, Julia, ko si povsem sama utiraš poti v zvočnih pokrajinah?
Po obdobju dolgoletnega muziciranja z drugimi, je bilo naravnost čudovito utreti si lastno glasbeno pot. Uživam v avtonomiji, ki jo prinaša solistično igranje in možnost, da prinesem pred občinstvo svojo lastno izraznost. Kot si rekla, zame je to priložnost, da brez besed povem svojo zgodbo in obenem mi zagotavlja tudi priložnost do drugih in drugačnih oblik sodelovanja; na primer, do ustvarjanje glasbe, ki spremlja balet in teater ali pisanje filmske glasbe.

Naslov tvojega prvenca je Delay, album s strogo strukturo skladb in vendar zelo nežnih, melanholičnih kompozicij. Tudi na drugem albumu Green and Grey si s pomočjo elektronike uporabila zazankane in naplastene zvoke čela. Ali mi lahko, prosim poveš malce več o tvojemu načinu komponiranja skladb, ki imajo v izhodišču čelo?
Ko pišem glasbo, običajno začnem z zanko (loopingom), in tudi zato je moj skladateljski proces v resnici pravi proces. Repetitivna narava zazankanja, seveda do določene meje, narekuje obliko in razvoj skladbe. Toda vedno obstaja možnost posebne priložnosti, naključja: zgodi se „nesreča“, ki se ponavlja in postane nato integralni del kompozicije.

Tvoji naslednji trije albumi so izšli pri založbi Leaf Label in sicer: Character leta 2013, Asperities leta 2015 in januarja 2019 še Temporal. Kaj mi lahko poveš o založbi Leaf Label? Ali si zadovoljna z njihovo pomočjo in kaj pravzaprav danes pomeni „podpora založbe“?
Sodelovanje z založbo leaf je dobro, kar se tiče komunikacije sem bila prav gotovo srečna, da sem del njihove ponudbe. Toda posel prodajanja plošč se seveda radikalno spreminja, in nisem povsem prepričana, kaj prinaša prihodnost. Kar se tega tiče, mislim, da ni nihče prepričan v prihodnost! V dobrem in slabem je strimanje spremenil način, kako se glasba konzumira. Že v osnovi so se ustvarile povsem različne ovire kot pri tradicionalnem modelu glasbenega založništva.

Večino kompozicij na zadnjem albumu Temporal si napisala za gledališče ali za plesne predstave. Kako je iz posnetega materiala nastal album Temporal?
Na albumu Temporal so številne skladbe, ki so spremljale gledališčno in plesno produkcijo in zdelo se mi je, da bi skupaj delovale tudi kot plošča, saj skupaj vzbujajo podoben čustveni svet. In potem sem napisala še nekaj drugih komadov, ki so jih spremljali. V času nastajanja albuma se je glasba postopoma razvijala ali je to vsaj poskušala!

Čelo je tvoj glas, tvoja skrita notranja ljubezen, toda tu je še vedno prisotnih nekaj trikov, ki jih dodajaš v kompozicijski proces; looping je gotovo eden od njih. Ali mi lahko poveš, katera orodja so ti v pomoč pri zankanju?
Za looping uporabljam čudovit software Sooperlooper, ki nudi veliko prožnosti, fleksibilnosti. Uporabljam ga znotraj Ableton Live za v živo zazankanje čela in potem ustvarim elektronske zvoke, ki jih uporabljam z Abletonom.

Kako te je zaneslo v zankanje in kako se s tem spoprijemaš v živo, na odru?
Looping je bila v resnici edina možna pot k ustvarjanju glasbe na moj način, ne da bi za to potrebovala druge glasbenike. Danes je to seveda postalo neizogiben del mojega kompozicijskega procesa. Na odru se počutim, kot da sem del koreografije med koordiniranjem igranja čela in ustvarjanja zank in drugih zvokov. Vse skupaj zahteva kar nekaj koncentracije!

Na odru nastopaš bosa, in tvoja odrska drža je hkrati močna in krhka. Zakaj si bosa in kako se počutiš v samostojnih nastopih, koncertih?
Med nastopom sem vedno bosa, uporabljam namreč zelo pogosto MIDI pedala, ki pa zahtevajo določeno mero senzibilnosti in občutka za dotik. In tako sem se navadila, da se v čevljih na odru preprosto počutim odtujena. Bosa se počutim veliko bolj prisotna. Čeprav zna biti, seveda, mrzlo! Na splošno se na odru počutim simultano veliko bolj obvezujoče in svobodno kot pa v primeru, če delim oder z drugimi.

Vsaka kompozicija na albumu nosi svojo zgodbo, svoje vzdušje. Na primer Last Our Story je izvorno nastajala kot skladba za gledališko delo Il Tempo Scolpiti, ki je, tako kot praviš, referenca na avtobiografijo Tarkovskega. Glavna ideja, ujeta v naslovu, je raziskovanje tvojih notranjih emocionalnih svetov, misli in je prava glasbena mojstrovina. Kako je nastajala kompozija?
Proces se razlikuje glede na skladbo: včasih začnem z loopom ali fragmentom na čelu; včasih z elektronskim ritmom ali teksturo. Ali včasih samo z idejo ali atmosfero, ki jo želim izraziti.

Veliko potuješ po svetu, ali imaš mogoče svoje priljubljene kotičke, prizorišča.., pogosto nastopaš v Italiji, recimo?
Trenutno sem v Italiji, kjer sem pravkar imela sklop malih godalnih nastopov. Lahko potrdim, da je to prijeten prostor za potovanja in nastope. In tudi občinstvo te ponavadi dobrodošlo sprejme. Toda, vsako mesto je vredno obiska! Potovanje je izobraževanje.

Kako razporejaš čas med tvojimi solo projekti in ostalimi projekti v tvojem programu?
Fino je, če ti uspe najti ravnotežje med obema, toda v resnici nimam prevelikega nadzora nad prihajajočimi projekti. Včasih pride vse naenkrat!

Kako skrbiš zase, za svojo psihofizično kondicijo?
Oh, nisem prepričana, da sploh skrbim. Med turnejami je težko vzdrževati zdrava načela...in občudujem tiste, ki jim to uspeva. Toda doma se trudim, da vzdržujem neke vrste zdrav urnik.

Kaj bereš te dni? Kaj te najbolj navdušuje? Podobe... besede... zvok... glasba...?
V resnici me navdihuje nešteto stvari: celo pokrajine in urbano okolje. Veliko berem, v glavnem fikcijo in seveda, poslušam ogromno glasbe. Toda, ne glede na vse, me najbolj navdihuje abstraktno. Kar se filma tiče, imam številne najljubše režiserje, tako iz preteklosti kot sodobnosti. Film je skoraj ultimativna umetniška oblika, glede na način, kako lahko sestavlja besede, slike in ideje.

In še zadnje vprašanje: bo albumu Temporal sledila turneja? Obstaja kakšna možnost, da te lahko slišimo tudi v Sloveniji, v Ljubljani na primer?
V letošnjem in naslednjem letu načrtujem med ostalimi projekti tudi nekaj turnej. In rada bi igrala v Sloveniji! Slišim, da je Ljubljana čudovita!

Foto:
zgornja: Tommaso Notargelo
srednja: Mikiodo
spodnja: Tommaso Notargelo

(Rock Obrobje, junij 2019)

Varja Velikonja