KING CREOSOTE
Kenny and Beth's Musakal Both Rides
(Domino, 2003)
u.n.p.o.c.
Fifth Column
(Domino, 2003)

Po zaslugi vse popularnejšega škotskega trubadurja Jamesa Yorkstonea - njegov dober glas se širi z Otoka vse globje na staro celino - so pri založbi Domino podpisali snemalno pogodbo še z dvema izvajalcema, ki sta prav tako kot Yorkstone delovala pod okriljem lokalne, praktično neznane založbe Fence Records. Oba sicer nista novinca, a nekaj vinilnih singlic in v majhnih nakladah zapečenih cedejev pač niso dosegli širšega občinstva.
Revolucije ne ponuja ne King Creosote niti u.n.p.o.c. Prej se vračata v zlata šestdeseta, zazrta sta v ideale hipijevske generacije s prav tako glasbo. No, morda je po vseh pogledih nazaj čas tudi za brezsramno sanjarjenje.
Kenny and Beth's Musakal Both Rides je v bistvu kar kompilacija posnetkov, ki so že izšli pri Fence, torej so se Kingu Creosoteu nabirali že nekaj časa. Še najbolj padejo v ušesa nekakšni liturgični vokalni vložki, ki lebdijo nad tipičnim angleškim folk rockom. Le nekje spodaj, skoraj neslišno, nevpadljivo se razvija zazankani ambient, na trenutke skoraj 'drone', nekaj, kar ga le loči od 'pristnega' vračanja v šestdeseta. Njegov pristop je brezbrižen, prej zazrt vase kot k nagovarjanju poslušalca, navdih ni izbira, temveč nekaj, kar se sklada z njegovim čustovanjem oz. pogledom na svet. Če je to sploh mogoče razločevati…
Pod imenom u.n.p.o.c. se skriva Tom Bauchop, inicialke pa v stari punkovski maniri lahko pomenijo karkoli si v določenem trenutku Tom pač izmisli. Pa vendarle, glasbene reference segajo dlje nazaj, do stare psihadelije, angleške in tiste z zahodne obale Združenih Držav, sliši se rhythm'n'blues, folk, tudi pop. Skratka, v njem najdemo solidno zamenjavo za blodnega Syd Barrett...
Album Fifth Column je posnet kar doma niti ne na kaki profesionalni opremi, ampak tudi to posnetkom daje določen čar, v nasprotju z večinsko briljantno produkcijo oz brezhibnim zvokom. V ospredju so domiselne vokalne harmonije, večkrat padejo iz ubranosti, a se vedno poberejo in sproti odkrijejo učinkovito kombinacijo… Skratka, glasba je v okvirih že slišanega dovolj raziskujoča, tudi drzna, in prikriva 'slabosti', ki jih nekateri sicer radi izpostavljajo kot ključne parametre 'kvalitetne' glasbe. Fifth Column ni plošča za poslušalca, ki v glasbi išče popolnost, moč albuma je v spontanosti, izraža silno željo po izraznosti, in nenazadnje, med pesmimi je nekaj pravih biserov, ki bi, če bi bili objavljeni na oprimer konec šestdesetih let, postali klasike psihadeličnega popa.
(Rock Obrobje, oktober 2003)

Janez Golič