KINSKI
Airs Above Your Station
(Subpop, 2003)
GROWING
The Sky's Run Into The Sea
(Kranky, 2003)
Instrumentalni kitarski rock se ni pojavil včeraj. Če bi se na hitro ozrli nazaj, bi zametke tega našli že v t.i. surf rocku, kasneje v progresivnih in simfo tendencah, pa v disonantnih igrah newyorških noise in avant zasedb konca 70-ih let, vse do post-rockovskih fuzij The Slint in Mogwai… Nove tendence gredo v smer ambienta, iz komaj slišnih variacij razpotegnjenih tonov se vzbudijo impulzi, ki proizvedejo masivni kitarski udar različnih oblik. Kvartet Kinski prihaja sicer iz Seattla in je novi album objavil pri znameniti založbi Subpop, vendarle se le po robovih dotika glasbene zapuščine mesta in založniškega kataloga. Njihov izraz je spontan, zavestno nepredvidljiv niz valov, porajajočih iz kitarskega ambienta. Skozi igro na robu tišine že komaj slišni premik povzroči preskok v pulziven kitarski hrup, ki se v mnogih pojavnih oblikah nekritično sprehaja od valečih Melvins do razdelanih Sonic Youth, takrat celo z vokalom v funkciji dodatne teksture. Kinski zagotovo niso virtuozi na instrumentih, zanima jih zvočnost sama oziroma učinek kitarskega brnenja ob do konca odprtih ojačevalnikih. Zanima jih dinamika; na eni strani se dotikajo meje komaj slišnega, kjer je pomemben vsak detajl, vsak odmev, trzaj, in temu postavijo popolno nasprotje – sprostijo se v katarzičnem drncu vseh… Zaradi te, z notranjo logiko gnane strukture, zahtevajo polno zbranost, sicer zdrsnejo mimo skoraj neopazno.
Za spoznanje ali dva globje v lastno notranjost vabi trio iz Olympie, Growing,. Na približno uro trajajočem prvencu The Sky's Run Into The Sea izskočijo komaj za nekaj minut, velika večina albuma namreč plava globoko v ambientu močno spuščenih kitarskih strun. Pravzaprav so strune dveh kitar in basa odvite do stopnje, ko je še možna slišna sprememba tonov, vmes pa Growing k abstrakciji zvočne slike pripomorejo še z lebdečimi elektronskimi valovanji. Ko bi jih po dolgih minutah brezciljnega tavanja že obdolžili newagerske poduhovljenosti, še pravi čas preklopijo. Šele v zadnji minuti sicer 15 minut trajajoče ode ambienta, pomenljivo naslovljeni A Painting, se Growing odprejo z akustičnim približkom skladbe. Naslednja, Life in D, že nima tega eksplicitnega prikaza, namreč kar sredi pritlehnega hrupa Growing prebudijo na način Melvins – kitare vzrojijo, bobni frontalno napadejo, in se prav tako hitro spet potopijo v konstantni šum nedefiniranih izvorov. Le še komaj razpoznavna, v neskončno razpotegnjena melodija Norwegian Wood, ponuja znano referenco, ostalo se odvija v 'sprotnem' uživanju v zvočnosti popačenih kitar.(Rock Obrobje, december 2003)
Janez Golič
