KILLING JOKE
Pandemonium
(Butterfly, 1994)
Ne morem si kaj, da se ob zadnjem izdelku Killing Joke ne bi navezal na njihovega nekdanjega bobnarja Martina Atkinsa. Ne le zato, ker je tako tvorno pripomogel k udarnosti in neposrednosti albuma Extremities, Dirt And Various Repressed Emotions, ampak ker se simptomatično začela pot navzdol tudi za Public Image Ltd takoj zatem, ko jih je po plošči Flowers Of Romance zapustil Martin Atkins. Očitno mu smrdi vse, kar izhaja iz sterilnega zvoka 80-ih let in sedaj nova spoznanja uresničuje v lastnem projektu Pigface. Ostala trojica (Ravena je zopet zamenjaj Youth) ni našla adekvatne zamenjave in se je preprosto zadovoljila z ritem mašino. Skupaj s širšo uporabo elektronike plošča Pandemonium zveni kot ublažena varianta Ministry, s tem da je Jaz Coleman zopet zabredel v misticizem vzhoda in ga ovil v lastne vizije končne apokalipse. In nekateri smo mu celo verjeli, ko je ob omenjeni plošči Extremities izjavljal, da mu je dovolj sprenevedanja, da se bo ukvarjal le še z neolepšano stvarnostjo in se posmehoval eskapizmom vseh vrst. Tovrstne ideje dandanašnji ne prinašajo večjega zanimanja, vsaj v surovi obliki ne, zato je Coleman segel po velikih besedah in se vrnil v čase pretenciozne Brighter That Thousand Suns. S primerjavo novejših del njihovih vrstnikov (Siouxsie and the Banshees, PIL, New Order..) lahko ugotovimo, da Killing Joke kažejo vsaj željo po stalni reviziji lastnega ustvarjanja, da na eni strani ohranjajo zvok oz. edinstvene ideje in jih obenem stalno nadgrajujejo na način, ki se vsaj neposredno ne priklanjajo trenutnim modnim muham. Tokrat so Killing Joke želeli preveč, zvok je stalno nasičen, že kar težak in nepopustljiv, zaradi stalne prisotnosti elektronskih efektov utrujajoč in enoličen. Iz te linearne zvočne mase izstopa le udarna tema Exorcism, ostalo le sledi tej liniji in že z naslovi ter predvsem z besedili kaže na pretencioznost koncepta (Millenium, Communion, Mathematics Of Chaos..). Killing Joke so v najboljših časih ponujali podobe vseh norosti sveta, sedaj pa počasi, se bojim, postajajo karikatura samega sebe.(Tribuna)
Janez Golič
