KONSTRUKT & KEIJI HAINO A Philosophy Warping, Little By Little That Way Lies A Quagmire
(Karl Records, 2017) A Philosophy Warping, Little By Little That Way Lies A Quagmire
(Karl Records, 2018)
Ne, ni prišlo do tipkarske napake.
Dva skupna albuma turškega ansambla Konstrukt in japonskega veterana hrupa Keijija Hainoja nosita identični naslov.
Prvi, objavljen konec lanskega leta, je studijski, in že zato nekaj bolj artikuliran, natančen, tako zvočno kot glasbeno.
Le dva dni po snemanju studijskega albuma, so Konstrukt in Keiji Haino nastopili v Istanbulu v lokalnem klubu SalonIKSY in ponudili koncert, ki je nedavno zabeležen na albumu istega naslova.
Presenetljivo, ali pa tudi ne, se glasba ne podvaja.
Koncertna izkušnja je ločena od studijskega dela.
Istočasno pa lahko sklepamo, da tudi studijsko delo ni plod globokega razmisleka, ampak prej spontano igranje na utrjeno podlago.
Vsaj tako kažejo uvodni zapisi studijske plošče.
Iz pretekle prakse lahko dokaj zanesljivo uganemo, da si je naslove „skladb“ izmislil Haino, ponovno so nenormalno dolgi in zakodirani.
Prvi, ki v treh delih prekriva stran A vinilne plošče, je All Things Will Be Reduced to Equal D ? T??3 BBRc MMM ??, na strani B pa najdemo kaotično The Darkness of +(plus) and the Paleness of –(minus) Drag Each to an Identical Distance and Reanalyse Blending In Some Pain, prav tako v treh delih.
Konstrukt uvodoma previdno razvijajo groove, na katerega se Keiji uglajeno odziva z oddaljenim vokaliziranjem.
Še CAN bi ga bili veseli v svoji zgodnji fazi.
Oznaka „srečanje“ bližnjega in daljnega vzhoda bi tu še imelo smisel.
V drugem delu skladbe glasba oživi s pomočjo klarineta, ki nas še zadržuje na bližnjem vzhodu.
Vendar pa se že nakazuje bolj kaotično nadaljevanje, ki nima več zemljepisnih iztočnic.
Konec koncev so Konstrukt v svojem 10 let trajajočem delovanju sodelovali z vrsto cenjenih improvizatorjev, od Petra Brötzmanna, Williama Parkerja do Thurstona Moorea.
Tako da se odlično znajdejo v vseh situacijah; lahko prevzamejo vodilno vlogo, ponudijo dovolj trdno zasnovo, na katero se naslonijo številni improvizacijski elementi.
Zlahka se podredijo „gostom“ oziroma jim aktivno sledijo.
Prav tako znajo rokovati s svojim širokim arzenalom glasbil, še elektronski efekti se vedno najdejo na pravem mestu, kot poudarek ritmu ali pripomoček v kaosu.
Ta se v polnosti zgodi v tretjem delu, kjer se vsi naravnost na glavo poženejo v vrtinec hrupa.
Ker so vsi že izkušeni mački svojega poslanstva, je igra še vedno kompaktna.
Konstrukt in Keiji Haino že v prvih 20 minutah izkažejo en širok razpon svojih zmožnosti in zamisli.
Na strani B se nadaljuje improvizacijski zanos, skupna igra vseskozi „grozi“, da se bo raztreščila na kose, a se ta organizem vedno uspe ujeti in sestaviti v celoto. Igrajo kot v transu, vse do sklepnih minut, ko se igra prelevi v lirično skladbo, a še vedno na način svobodne izpeljave osnovne zamisli.
Koncertni zapis je zaradi svoje narave bolj surov, za korak v ospredje stopi Haino z električno kitaro.
Najprej le ponuja iztočnico z razrahljanimi akordi, kasneje razvije igro proti psihedeličnemu hrupu.
Ostali mu zvesto sledijo oziroma si izmenjujejo vloge.
Najsi gre za skupinsko igro ali posamične solistične vložke, tu ni najti šibkega člena.
Igra je vedno suverena, stalno je v razvoju oziroma prehaja v različna stanja duha.
Sočasno je lahko prisebna in zamaknjena, intenzivna in sproščena.
Verjetno bi lahko trajala in trajala, saj ta improvizacijski tok nima vnaprej začrtane smeri.
Dogaja se sproti, a vedno nekako logično in organsko gibko.
In tako se tudi koncertni nastop ne more končati drugače, kot s frontalnim napadom na slušna čutila, kolikor le omogočajo glasbila in ozvočenje.
Takrat je vse usmerjeno v en cilj.
Katarza zagotovljena.
Zaradi izjemnega sožitja ansambla Konstrukt in Keijija Hainoja, bi si zaželeli morebitnega ponovnega sodelovanja.
Glede na preteklo prakso do tega skoraj zagotovo ne bo prišlo.
Oboji neradi ponavljajo izkušnje.
Gredo raje naprej ali vsaj drugam.