Brezčasje - ali res?


Danielle De Picciotto, Jarboe, Little Annie, Gudrun Gut V zadnjih mesecih se zdi, kot da se je na svetu čas ustavil hipoma in v celoti. Globalno so se, ena za drugo, zapirale države, celine, povsem so zamrla tudi kulturna dogajanja. Ujeti v svoje osebne male teritorije, individualno, vsak s svojimi skrbmi in načrti za prihodnost. V tem le na zunaj mirnem, opustelem svetu sem se spomnila na moje sogovornice, glasbenice, piske, umetnice, s katerimi sem se v preteklosti pogosto pogovarjala, jih intervjuvala, se srečevala na koncertih.
Kje so ta trenutek? Kako ga doživljajo? Popolna izolacija v velikih mestih, strogi varnostni ukrepi, odpovedi turnej? Kaj ta popolna ohromitev njihove dejavnosti pomeni za njihovo prihodnost? Obstoj? So zdrave? In seveda... kako naprej? Kakšne so prioritete v teh surrealnih časih? Kako so se premešali kreativni nastavki? Kakšni so vendarle plani? Kako v tem času živi in utripa mesto, okolje in kako spremenjene razmere vplivajo na ustvarjalko? Kakšna je dnevna rutina? Kaj berejo? Kaj najbolj pogrešajo?

Vashti Bunyan, Edinburgh

Vashti Bunyan V redu sem, Varja in upam, da si tudi ti. Sem doma, tu v Edinburghu; v Londonu nisem že 50 čudnih let.
Stanje v zvezi s karanteno in popolnim zaprtjem življenja sem, glede na to, da nisem zelo družabna, sprejela v redu. Ni mi bilo težko. Žal mi je le, da se zaradi situacije nisem mogla udeležiti praznovanja sinovega 50. rojstnega dne v Kaliforniji. Hudo mi je bilo zaradi tega. Srečati se nisva mogli niti s sestro, ki živi v New Yorku in s katero se ponavadi obiščeva dvakrat letno. Ima 81 let in zdravje ji ta trenutek ne služi najbolje, zato sem bila zelo vznemirjena, ker je nisem smela obiskati. Gospod Trump nam je vsem to prepovedal.

Končno sem se lotila tudi pisanja avtobiografije, za katero sem dobila tudi založnika. Na spletni strani The Social Gathering je v zadnjih sedmih tednih izšlo nekaj odlomkov iz knjige.

Trenutno pišem na aktualni daljši verziji in vse skupaj bo zahtevalo nekaj več časa.
Živim v Edinburghu. Na začetku zaprtja je bilo povsod zelo mirno, prazno in otožno. Otroci so nama puščali hrano pred vhodom in nama prepovedali izhode v trgovino. Po štirih mesecih stroge karantene, se je režim nekoliko zrahljal. Vendar pri nas veliko počasneje, kot na primer v Angliji. Šele zdaj se mi zdi, da se zadeve počasi vračajo v stare tirnice; izjema je le še vedno obvezna nošnja mask. Vnuki so že spet v šoli in prihajajo domov prehlajeni in s kašljem. Veliko je zaskrbljenih staršev.

Kar se moje dnevne rutine tiče... to ni moje najmočnejše orožje. Zasvojena sem s spremljanjem novic na telefonu, in težko krotim obup ob prebranemu. Z otroki si skozi njihova številna veselja in krize nenehno pošiljamo sporočilca...
V teh čudnih časih najbolj pogrešam mojo razširjeno družino, druženje vseh okoli moje velike mize, naš smeh in hrup, ki ga vsi skupaj ob tem povzročamo. Zelo jih vse pogrešam.
Foto: Whyn Lewis

Andrea Schroeder, Berlin

Andrea Schroeder Hvala, ker si se spomnila name. In ja, v redu sem. Našla sem način, s pomočjo katerega se lažje spopadam z okoliščinami. Na začetku se je bilo težko sprijazniti z dejstvom, da so se naša življenja spremenila v tako velikem obsegu.
Resnično je trajalo predolgo, ko nisem mogla kot običajno videti prijateljev, ali pa potovati v druge dežele. Vzdrževanje tako imenovane socialne distance, te medsebojne razdalje je koristno, toda vendar bi lahko našli tudi bolj primerna sredstva. Kot socialna bitja potrebujemo bližino družine in prijateljev in socialna druženja nasploh. V bistvu sem imela srečo, da nisem pred popolnim zaprtjem družabnega življenja načrtovala turneje; toda zelo sem zaskrbljena, kako bodo vse te težave prebrodili umetniki in vsa klubska prizorišča, koncertne dvorane, da bi se na nek način ohranile glasbene pokrajine pri življenju. Že pred tem so številna prizorišča finančno životarila, kajti v današnjih časih je izredno težko preživeti v glasbeni industriji, na udaru so organizatorji koncertov, na preizkušnji je vsa predanost in njihova ljubezen do glasbe. In sprašujem se, kaj nam prinaša prihodnost in resnično me skrbi, ali bo sploh še kdaj tako kot nekoč.
Kar se tiče mojih osebnih načrtov, ideje se porajajo in vedno imava velike plane za prihodnost. Toda plošče se v glavnem pojavijo trenutku, ko to same želijo. In upam, da se bo to kmalu zgodilo.
Mesto Berlin je v času popolnega zaprtja je priskočilo na pomoč umetnikom in samozaposlenim z neko ekstra finančno injekcijo. Upam, da je to vsaj nekaterim pomagalo, toda prav gotovo ne bo dovolj.
Te dni je v nekaterih predelih Berlina spet bolj sproščeno in upanja polno, toda vsi skupaj moramo biti te dni še bolj pazljivi in previdni. Ljudje se sčasoma kar navadijo na situacijo in postanejo nemarni, nepazljivi in premalo previdni. Fino je, ker se ljudje, namesto v zaprtih prostorih, te dni zadržujejo bolj na odprtem. Mogoče pa je svet pred novo veliko spremembo, upam da k boljšemu okolju tudi za vsa živa bitja. Želim si, da se bo iz vsega skupaj izcimilo le nekaj dobrega, če bomo vsi skupaj na vse le dovolj pozorni.
V trenutni situaciji najbolj pogrešam koncerte in druženja z ljudmi. Zdi se mi, da včasih preveč spremljam vsakodnevne novice, ki me potem v celoti vznemirijo. To moram zreducirati; ne morem pa se v celoti osredotočiti na branje knjig in upam, da se bodo tudi ti časi kmalu spet vrnili.
Ko ti tole pišem, Varja, sem doma v Berlinu – v ozadju slišim Jesperjevo tipkanje in Lola, moja psička, se pride tu pa tam k meni pocrkljat.
Foto: Detlef Kinsler

Lucy O'Brien, London

Lucy O'Brien Sem v Londonu in živimo v enem izmed žarišč Corona virusa na tem planetu. Dobesedno na koncu naše ceste je Church End, severozahodni del Londona, ki je eno najbolj okuženih območij. Skupaj z možem in dvema najstnikoma smo zaprti. Ko gremo ven, moramo obvezno nositi zaščitne maske, se sproti razkuževati in biti nasploh zelo previdni. V naši bližini smo izgubili kar nekaj prijateljev, tako da je vse skupaj zelo resno.
Poučujem na University of West London, londonskem glasbenem kolidžu, in pišem. V zadnjem času se je moje poučevanje preselilo na splet, sama pa sem povsem potopljena v knjižne projekte. Pravkar sem zaključila delo s Skin iz benda Skunk Anansie v zvezi z njeno biografijo, ki bo izšla to jesen. She Bop Resnično sem vznemirjena glede tega! Trenutno tudi nadgrajujem mojo knjigo She Bop: the definitive history of women in popular music. Tudi ta naj bi izšla oktobra kot posebna srebrna jubilejna edicija pri Jawbone Press.
Ker sem tudi sicer navajena delati doma, me trenutna izolacija ni preveč prizadela. In v bistvu je kar olajšanje, da se trenutno ne vozim na delo, ker je to v Londonu sicer zelo stresno. Tako tiho je trenutno vse in zrak je čist. Zrak ni onesnažen in to je tako fino.
Dnevno rutino sestavlja včasih jutranji sprehod v park preden se vsi zbudijo, in potem delam za pisalno mizo od 9h do 17h; včasih zavijem zvečer v trgovino. Kosila in večerje z družino... to je zelo lepo. Zelo preprosto. Rada imam tak način življenja, preprost. V bistvu ne pogrešam ničesar. Beremo, gledamo Netflix, se pogovarjamo, poslušamo glasbo, sedimo v vrtu, kuhamo. Uživam v kuhanju. Trenutno sem doma, v mojem podstrešju, kjer ponavadi pišem. Skozi okno lahko vidim oboke stadiona Wembley, za katerimi zahaja sonce.
Foto: Chris Frazer Smith

Pauline Murray, Newcastle upon Tyne

Pauline Murray Zadnjih šest tednov sem preživela zaprta na domu v Newcastle uponTyne.
Najin studio (Polestar) je zaprt od 23.marca in še vedno nič ne kaže, da ga bomo v kratkem spet odprli.
Razen supermarketov in trgovin z nujnimi potrebščinami je v mestu vse zaprto.
Na podstrešju sem si uredila svoj ustvarjalni prostor, kjer slikam, skeniram arhive.
Posnela sem celo video za nek moj nov posnetek, ki bo izšel na novem solističnem albumu, ki ga delam že celo večnost. No, zdajle se bo, kot kaže, zadeva še bolj zavlekla, kajti ta trenutek dobesedno vse stoji.
Oktobra letos naj bi v okviru 40.obletnice izida albuma Invisible Girls imele spet nekaj koncertov, vendar je tudi ta dogodek v tem trenutku vprašljiv.
Kar se glasbe tiče, ponovno poslušam Boba Dylana in Desire, pa zgodnjega Bruce Springsteena, Augustusa Pabloja, Leeja Perryja.
V branju imam The Rime of the Ancient Mariner, The Time Machine in Popism Andyja Warhola.
Spremljam pa nanizanko Dawn of the Dead, King of Comedy in med drugimi zadevami tudi odličen dokumentarec o The Residents.
Resnično preživljamo čudne čase; dobesedno je potrebno jemati stvari iz dneva v dan... pazi nase.

Myra Davies, Vancouver

Myra Davies Živim v Kanadi, v mestu Vancouver. Običajno v tem letnem času pakiram kovčke za povratek v Berlin, tokrat pa sem ostala zaprta tu, doma.
Zadnjo predstavo sem si ogledala pred sedmimi tedni. To je bila plesno glasbeno predstavo Doll House v izvedbi Gordona Monahana in Billa Colemana. Kasneje sem govorila z Gordonom, kako bi predstavo prenesli v Berlin, ker sem mislila, da bom tam meseca maja. Kot ptica selivka sem namreč v temnih mesecih v Vancouverju in na pomlad spet v Berlinu.
24.aprila je bil Vancouvre na lestvici žrtev novega Corona virusa najnižje. Zadnje mesto je zasedala Češka. Toda raje bi bila v Pragi. Tu me kopica gospodinjskih opravil obsoja, ker imam raje moje pisateljske projekte.
Ne počutim se izolirana. Prejšnji teden smo imeli preko Zooma rojstnodnevno zabavo v Montrealu. Običajno smo se s prijatelji pogovarjali enkrat ali dvakrat letno, razen če nismo bili sodelavci ali pa someščani. Sedaj pa hočejo vsi vmešavati v stvari, ki se jih ne tičejo.
Dan začnem s kavo, ob 6:30 zjutraj, z The Guardianom, zajtrkom in vadbo preko spleta (na desetine jih imam zaznamovane). Delam do kosila ob 13:00 in zaključim potem z delom ob 18:00. Zvečer nadaljujem z delom, branjem, mogoče si kaj ogledam. To je moj načrt, ki ga resničnost ne dohaja. Prčkanje po FB ni v načrtu. Mogoče se zbudim z vnetjem v ustih: kaj za boga je povzročilo tole? Jutro mi ubije karkoli potrebujem iz moje omarice. Pred tednom, dvema sem polila vročo kavo po mojem prenosniku in sem ga scvrla. Take stvari se dogajajo. V tej tihoti se zaradi takih stvari manj vznemirjam.
Stanovanje leži v samem središču mesta, zadnja stran stavbe gleda proti oceanu. Obrnila sem moj popravljeni prenosnik tako, da lahko, ko dvignem pogled, uzrem gladino. Fantastično. To bi lahko naredila že pred leti, vendar mi ni nikoli prišlo na misel. Plima se dviguje. Galebi letajo naokrog. Zunaj so češnje v polnem razcvetu. Sprehajam se po ulicah prekritih z oblaki rožnatih cvetočih dreves. Prava blaženost je to umanjkanje pomladnega gradbenega hrupa. Sinoči mi je sosed prinesel velik šopek španskega bezga. Drugi sosed mi je v nedeljo pustil pred vrati NY Times, ki ga bom prebirala cel teden.
Drugo ime za Vancouver v Kanadi je Lotusland. In točno tako se zdaj to občuti.
Kar se branja tiče; v planu so tri knjige;
Constantinople, City of the World’s Desire (1453 to 1924),
500 strani Otomanske zgodovine. V prihodnjem obisku Istanbula bom nanj gledala z drugimi očmi; dobila sem tudi nove vpoglede in perspektive Slovanske Evrope.
Will & Testament 2019 Norway, Vigdis Hjorth, Leposlovje.
Težko padeš noter, ampak je dobra knjiga. Pripoved odrasle ženske, ki nenehno podoživlja očetovo spolno zlorabo v otroštvu. Seveda zanikanje družine pripomore k njenemu trpljenju. Mislila sem, da vem o tej vrsti travme vse, toda ta knjiga je poglobila moje znanje.
The Sellout, 2015 USA, Paul Beatty. (Mann Booker Prize.)
Potopi me v osiromašeno urbano črnsko kulturo v Los Angelesu. Črn humor. Tipček je briljanten pisec. Iz narcističnih moških tropov črnih Američanov stresa sranje, toda kot bela bralka sem se pogosto počutila, da gledam na mesta, kamor ne bi smela. In kot ne Američanka sem si morala s pomočjo Goggla razvozlati določene reference in slang.
Film:
Odločila sem se ponovno ogledati filme francoskega novega vala; najprej Breathless (1960), potem Petit Soldat (1963), kjer sem se ustavila pri sceni mučenja; in potem Contempt (1963) z B. Bardot.
Glasba:
Rada imam glasbo prijateljev in impresionistov 19. stoletja. Oboje se fino sestavlja v delu mojega berlinskega soseda, pianista in skladatelja Rossana Snela. Na Deutsche Grammophon New Classical mu bo pravkar izšel nov EP.
Na YouTubu rada spremljam predavanja ekonomistov, zgodovinarjev in političnih analitikov. Hegemonija, ki so jo uživali neoliberalci in prosti trg globalizma, se trga, drobi. Skoraj petdeset let sem čakala na ta trenutek. Spočenjajo se nove ideje kritičnih mislecev, teorije, strategije in podatki, kaj sledi najprej in vse to v predavanjih na YouTubu. Ves ta politično ekonomski diskuz je pokrit, kot še nikoli doslej z dejstvi in statistiko, signali, ki kot potresni kazalci zaznajo pritiske porazdelitvenih razmerij med bogastvom in revščino. Kakšna zgodba - sile zgodovine na delu – pot ne bo lahka, toda sem optimistična.
Načrti:
Nadaljevanje zgodb z albuma Sirens še ni v načrtu. Nabor idej za nove komade se kopiči. Približno vsakih pet let nam uspe realizirati enega.
Trenutno pišem roman, nekaj v leposlovnem smislu in dve vzporedni zgodbi: o tipu z AIDSom in humorno zgodbo neke družine iz Kalifornije, ki so v času Krize prešli na irsko stran zato, da bi bili na dobri strani vojne vihre.

Vivien Goldman, Jamajka

Vivien Goldman Položaj je, ne glede na trenutno število smrti, pa stisk zaradi pomanjkanja denarja, strehe nad glavo in hrane, za mnoge ljudi zaskrbljujoča na več nivojih. Na različnih ravneh in frontah pronicajo skozi prizmo zaslepljujočega virusa nove, strašljive zakonodaje. Vse seveda pod pretvezo vpliva virusa, ki služi kot dimna zavesa.
Kar se tiče mene osebno – na začetku leta sem se hotela najprej malce telesno okrepiti in potem dokončati neko daljše pisanje. Pandemija me je ujela sredi dela na Jamajki (kjer med drugim tudi veliko plavam).
Za založbo Hat & Press pišem knjigo o umetniškem delu nigerijskega umetnika Lemija Ghariokwuja, znanega tudi kot „umetnik Fela Kutija“, ki je oblikoval številne ovitke albumov ustanovnega očeta nigerijskega afrobeata.
Še nikoli se nisem na Jamajki zadržala tako dolgo. Za številne umetnike in pisce tudi sicer velja, da preživijo veliko ustvarjalnega, delovnega časa sami doma. Podobno velja tudi zame. Nadaljujem z delom in s tega vidika je lahko taka prisilna izolacija tudi koristna. To, da smo sami, je za nas veliko bolj sprejemljivo in normalno, kot za večino ljudi.
Bila sem tik pred podpisom pogodbe za moj prvi album sploh, z naslovom Next Is Now, ki ga je produciral veliki Youth (Killing Joke, The Orb, Paul McCartney...). Potem je prišla ta eksplozija z virusom in posel je propadel, podobno kot tudi mnogim glasbenikom in umetnikom.
Trenutno raziskujem digitalne izdaje, kar je zanimivo, med tem pa upam, da se bodo zadeve „umirile“.
Malce sem tudi eksperimentirala in posnela mali video na Instagramu, ki se imenuje Message to She – Punks, z, vsaj upam, pozitivnimi mislimi za vse somišljenike/ce, ki jim je mar She Punks. Osrednja tema je „Creation Is Resistance“, vsaj tako se mi dozdeva.
Konec leta naj bi na NYU poučevala o Bob Marleyju... kdo ve, mogoče pa bo tudi to potekalo on line...
Medtem pa je moj dom v New Yorku, in sicer Jackson Heights v Queensu, postal znan kot „epicenter epicentra“ virusa v ZDA. Pogosto se pogovarjam z ljudmi iz New Yorka, in vse skupaj deluje kot vojno območje. Veliko ljudi iz mojega sosedstva je umrlo in vse skupaj nas resnično preveva resen in nadrealističen občutek o vsem...
Vsako jutro se presenečena zbudim, da sem, povsem po naključju ali usodi, še vedno tukaj.

Ana da Silva, London

E Čudni časi res, ampak sem v redu, hvala. Zaradi strahu pred okužbo z virusom Covid-9 že tedne nisem šla ven. Tudi sicer je dom moj najljubši kraj, toda pogrešam sprehod do Hyde Parka v Londonu, oziroma hojo nasploh. Rada občutim ta srčni utrip okolja, ki me obdaja. Pogrešam tudi prijatelje in druženja na starih prostorih. Zadnjič sem bila zunaj ob dnevu spomina 4. marca, in že takrat me je skrbelo vse v zvezi z epidemijo. V Veliki Britaniji, kjer živim, postajajo zadeve v zvezi z epidemijo grde. Kljub temu poskušam čas izkoristiti za snemanje in skladanje, čeprav sem prve tedne samo spremljala novice o pandemiji, brala o tem in razmišljala, kaj se dogaja. Te zadeve pridejo za tabo.
Čutim, da sem v obvladljivi situaciji. Nisem sama in lahko preživim. Veliko ljudi trpi, bodisi zaradi izpada dohodkov, ali zato, ker so bolni ali so izgubili ljubljene ljudi zaradi Covida-19. Mislim, da se večina nas niti ne zaveda razsežnosti dogajanja. Vse se namreč vrti zgolj okoli številk in vse skupaj lahko postane precej abstraktno. Vlade niso vedno potegnile najboljših potez za ljudstvo in niso sledile nasvetom znanstvenikov in medicinskih strokovnjakov. Pomanjkanje medicinske, zaščitne opreme je terjalo življenja in povzročilo veliko žalosti in gorja. Združeno kraljestvo se, podobno kot ostale države, ni veliko naučilo iz izkušenj in zapletov na Kitajskem ali v Italiji. To je ta desna predrznost. Veliko ljudi se nadeja in pričakuje, da bo iz tega izšel boljši svet in upam, da se bo to zgodilo. Seveda bo preteklo še veliko časa, preden se bodo stvari umirile, toda le kakšna bo prihodnost?
Težko je tudi predvideti, kakšne bodo spremembe na glasbenem področju. Ena izmed pomembnih in velikih stvari sedanjosti je vloga tehnologije, ki na različne načine pomaga družbi. Bolj kot kdajkoli prej lahko ljudje predstavijo svoje delo na spletu in medsebojno tesno sodelujejo. Obstoječo glasbo lahko poslušamo iz skoraj katerega koli konca sveta. Še vedno pa seveda ostaja srce glasbe predstavitev v živo, živa izkušnja.
S Phew sva junija letos nameravali na turnejo, ki sva jo prestavili. Z The Raincoats bi morale v okviru razstave “Unfinished Business: The Fight For Women’s Rights“ v The British Library v Londonu nastopati konec maja, pa smo tudi ta koncert prestavili.
S Phew sva začele sodelovati na novem projektu in posneli sva že pesem. V tem času je ona zaključila solistični album, sama pa sem se lotila urejanja lastne godbe na enem mestu, v album. Glede na to, da bomo kot kaže doma še kar nekaj časa, je fino, da se stvari pospravijo v nekakšen red... Kar pa najraje počenjam, je ustvarjanje nove glasbe. V načrtu imam, da spravim vse moje zadeve na eno mesto in iz vsega potem naredim en ali dva solistična albuma.
Doma imam ogromno knjig, ki bi jih rada prebrala, vendar nimam potrebnega duševnega miru, da se tega lotim. Sem sredi te norosti sedanjosti in upam, da se čim prej lotim tudi branja. Medtem pa bi svetovala vsem, ki lahko, da kupujejo v neodvisnih trgovinicah z glasbo in downloadajo, ter tako pomagajo glasbenikom, da preživijo to krizo.
Foto: Shirley O'Loughlin

Gudrun Gut, Berlin

E Sedaj sem v redu, toda časi so zelo tesnobni, moteči.
Pred kratkim sem imela zdravstvene težave, nekakšen padec imunskega sistema, sicer brez vročine. Mogoče je bilo vse psihosomatskega izvora, zelo čudno je in moja koncentracija je še vedno nizka.
Odšla sem v hiško na deželi, kjer imam tudi studio in fantastično je, da se lahko zatečem v naravo. Po spletu imam (skype/zoom/whatsapp) veliko srečanj, kjer se dogovarjamo okoli financiranja in bodočih projektov v naslednjem letu. Pravkar smo prestavili naš UM festival v avgustu na naslednje leto. Kot glasbena kuratorka sem odgovorna tudi za dva remiksa; enega za Glorio de Oliveiro (pravkar izšlo) in enega za berlinski bend Hope, (ki bo izšel v kratkem).
Do poletja moram končati tudi zvočno instalacijo za podzemno železnico v Düsseldorfu.
Na daljavo poučujem in imam pogovore o umetnosti na New York University / Berlin in na Folkwang University iz Essna v Nemčiji.
Vse to je zelo pomembno, ker tako ohranjam stike in nadaljujem svoje delo.
Na koncu, a nikakor ne nazadnje, marca oziroma aprila prihodnje leto, pripravljamo dokumentarno razstavo o Mania D, Malarii! in Matador/ju. To bo potegnilo za seboj veliko raziskovalnega dela, šli bomo skozi ogromno fotografske dokumentacije, video posnetkov, trakov.
Berlin je danes deloma prazen in ljudje skušajo s tem živeti. Mesto je izgubilo vse svoje dragocenosti, kot so restavracije, koncertna prizorišča, klube, bare, muzeje, mala nakupovanja; vse je zaprto in precej depresivno.
Na deželi (uro in pol vožnje severovzhodno iz Berlina), je bolj sproščeno, ljudje si ne jemljejo zadev preveč k srcu. Začela se le mala nastrojenost domačinov proti prihajajočim Berlinčanom (kar precej Berlinčanov se je zateklo na deželo); mislijo namreč, da jim prinašamo virus...
Kar se mojega vsakdana tiče, najprej sem se lotila temeljitega čiščenja hiše, glede na to, da se trenutno ne morem osredotočiti na nič težjega. Vsak dan poskušava z mojim partnerjem skuhati kakšno ekstra fino jed. Branje ne steče tako lahko, kot sem mislila, še vedno sem zabasana s knjigami, vendar mi nagaja koncentracija. Berem tri knjige hkrati: John Burnside: I Put A Spell On You, Nino Haratischwili: Das 8. Leben in Lola Randl: Der grosse Garten. Vmes prelistam časopise, poročila po TV le enkrat dnevno; urejam vrt, sadim in sejem prve vrtnine, sosedovi otroci mi pomagajo z 1,5 metrsko distanco. Včasih kolesarim, preverjam opremo v studiju. Nikakor pa nisem razpoložena za ustvarjanje novih skladb.
Gudrun Gut photo: Mv Kummer

Thalia Zedek, Boston

E Ja, živim v Bostonu in sem v redu, hvala, zdrava zaenkrat.
21.aprila bom z mojim bendom E izdala že tretji album, tokrat pri češki založbi SilverRocket / Lokal Rekorc.
V mesecu maju in juniju letos smo imeli do zadnjega datuma zapolnjeno evropsko turnejo, podobno tudi ameriško, vendar smo vse datume premaknili na kasnejše termine. Tudi izid vinila je obtičal v stiskalnici zaradi zaprtja čeških meja, tako da bo izšel z zamudo, no, digitalna inačica pa bo izšla po načrtu. No, ravno danes sem dobila dobre novice s češke založbe Silver Rocket, ki je uspela še pred bankrotom firme dobiti prve odtise plošče in jih je uspešno prenesla novi založbi, ki bo, vsaj upam, kmalu objavljala vinilne plošče.
Trenutno je moja prva prioriteta ostati zdrava. V prihodnjih tednih napovedujejo, da bo Boston dosegel „kritično točko“ okužb. Glede na to, da skrbim za starša, ki sta že v letih, moram biti še posebej pazljiva, da jima ne prenesem kakšne okužbe.
Na spletu sem odigrala nekaj solo koncertov „v živo“, kar je bilo zabavno in kot kaže, je bilo ljudem všeč (še en nastop bo to nedeljo, 19. aprila ob 18h po bostonskem času). Sem v zaključnem delu mojega novega solističnega albuma, ki ga bom upam, lahko posnela, čim se zadeve umirijo in grem lahko ponovno v studio. Prav tako sem poleg pri eksperimentalnem projektu z imenom tK, ki ima pripravljenih že nekaj izdaj.
Kar se situacije v mojem domačem kraju tiče naj povem, da ima Boston ta trenutek visoko stopnjo okuženosti. Smo del države Massachusetts, ki je tretja po številu pozitivnih ljudi za korona virusom, pred nami sta samo New York in New Jersey; tako da je trenutno mesto zelo mirno. Večina podjetij je zaprtih, in čeprav kot država nismo zaprti, imamo vseeno med 21. uro zvečer in šesto zjutraj policijsko uro in ljudje so na splošno zelo previdni. V vseh pogledih sem v bistvu srečna, saj živim s partnerico v prvem nadstropju hiše z malim dvoriščem, verando in zelo prijetnimi sosedi, s katerimi se pogovarjamo preko ograje.
Čez dan poskušam nekaj časa preživeti zunaj, da se malce razgibam, glede na to, da sedaj pač ne morem vaditi ali nastopati. Doma pišem in skušam zaključiti stare projekte. Trudim se, da bi bila boljša v igranju klarineta in take stvari... Vem, morala bi več brati, toda v zadnjem času mi to ne uspeva najbolje.
Najbolj pa seveda pogrešam igranje, ta občutek, da v sobi igraš z drugimi in žalostna sem, da ne morem na turnejo in nastopati. Toda sočasno se zavedam, da to v tem trenutku ni najbolj pomembna zadeva.
E band photo: Lindsey Metivier

Evelyn McDonnell, Los Angeles

Evelyn McDonnell Resnično se trudim ostati optimistična, toda mislim, da valovim nekje med jezo in žalostjo. Podobno kot večina ljudi, ki jih poznam, sem zdrava, torej se nikakor ne smem pritoževati. Le težko prenašam to stanje zaprtosti. Večkrat dnevno se ponavadi sprehodim po obali, in srce se mi trga, da tega tokrat ne smem. In zelo sem jezna na naše „vodje“, katerih glavni način vladanja je družbeni nadzor in ne socialna blaginja.
Trenutno delam od doma. Danes sta doma tudi moj sin in mož. Še enkrat naj poudarim, da smo v bistvu srečni, ker lahko še vedno delamo in nas vse skupaj ni finančno prizadelo. Skupaj preživljamo veliko kvalitetnih trenutkov, toda istočasno si pogosto gremo tudi pošteno na živce. Los Angeles je trenutno pod strogim nadzorom. Vse je zaprto,v omejenih pogojih sicer lahko gremo ven, z maskami seveda; vsi parki in obala, skratka vsi prostori na prostem so zavarovani, kot v kakšnih scenah iz kriminalk. Veliko prijateljev in sosedov pride mimo, tako da nismo povsem izolirani.
Najhujše pa mi je, ker imam v negovalnem domu v Wisconsinu očeta s hudo demenco. Nekajkrat na leto ga grem obiskat. Ravno marca sem ga hotela videti, vendar sem morala let odpovedati, ker so v domu sprejeli prepoved obiskov. Tako je zdaj zaprt v ustanovi, brez dostopa do nikogar, ki ga pozna ali mu je ljub, skratka razen negovalk ne sme videti nikogar. Pacientom ni dovoljeno zapustiti sob, prepovedana so medsebojna druženja. Kako grozen občutek mora biti to za naše starejše, da tako zaključijo svoja življenja.

Sama sem v teh dneh osredotočena na poučevanje in vodenje novinarskega programa na LMU. Za študente je to obdobje izredno zahtevno in poskušam jim biti na voljo kolikor je mogoče. Težko je to poučevanje on line.
Kar se mojega pisanja tiče, sem največ pisala v svoj dnevnik in objavila nekaj teh zamisli na spletu, na svojem blogu. Vse ostalo je trenutno „na čakanju“.
Kar se življenja v mestu tiče, je nekoliko težje dobiti stvari v trgovinah. Priporočili so, naj čim manj hodimo v trgovine, istočasno je težko uskladiti dobavo in prevzeme na domu. Poleg tega rada podpiram mala, lokalna podjetja, tako da sem se odločila, da nakupujem izključno v domačih trgovinah.
Morala bi bolj obvladati to mojo rutino,vendar je težko, kajti večino časa, od 9h zjutraj do 17h popoldne sem s študenti, odgovarjam na njihove težave, pregledujem elektronsko pošto. Potem si privoščim pijačo, da splahnem ves ta stres. Večino dela v kuhinji opravi mož, toda včasih poprimem tudi sama. Zvečer običajno gledamo TV ali filme; ravno pred kratkim smo si kot družina privoščili ogled vseh Marvelovih filmov. In potem seveda berem. Včasih igramo igrice, tipa Scrabble and cribbage; to je v redu. Potem je tu vikend in delo na vrtu in na dvorišču.

Little Annie, Miami

Little Annie Zdi se mi, da podobno kot ostali, preživljam dneve iz dneva v dan – vse se hitro spreminja, tako da so lahko današnji odgovori jutri že povsem drugačni. Življenje poteka trenutno pod nenehnimi strogimi omejitvami, ki so na celini, ali celo za nekatere soseske tu v bližini, drugačne, kot na „obali“, v zavetju otoka.
Ven gremo lahko samo po nakupih, osnovna živila, seveda z masko in vzdrževati moramo tisto priporočljivo razdaljo, najmanj meter in pol narazen. Bare in restavracije so zaprli 17. marca (restavracije lahko raznašajo hrano). Dva dni kasneje so zaprli še obalo in parke. Lahko se sprehajamo ali kolesarimo, toda policijska ura velja od 22. ure zvečer do 5. ure zjutraj. Ulice so ob mraku opustele.
Pri nas so orkani realnost, s katero živimo šest mesecev na leto, tako da me je na začetku najprej zajelo to „orkansko“ občutje, ki je povsem nasprotno od socialne izolacije. Glede na to, da smo na najbolj oddaljenem koncu dežele, bliže Portoriku (del ZDA, čeprav del države noče razumeti tega dejstva), Kubi, Haitiju, Jamajki, Bahamom... da smo torej nekakšen ostanek dežele in zelo drugačni od države Florida, no vse to je precej surrealistično, seveda, vsakemu od nas je to pridalo nekakšno surrealno vzdušje. Življenje Bermudskega trikotnika.
Še nikoli ga nisem videla tako čistega, to je raj, toda ni nam dovoljen vstop ali pa da bi tam prenočili. Približno 90% prebivalcev je ostalo brez dela, vključno z menoj. Srečna in zadovoljna sem, ker imam streho nad glavo in hrano itd., toda številni so ostali brez vsega. Večino naše ekonomije prinašajo turizem in servisne dejavnosti, ki so obstale. Ljudje so dobesedno lačni in potrebni osnovne pomoči, da o strahu pred prihodnostjo ne govorim.
Skrbi me za skupnost, ki je na nek način moja družina. Žalostna sem za New York, ki trenutno bije trpko bitko, za ta svet in tisti pred-pandemični svet. Ohraniti moramo pozitivno naravnanost (razen takrat, ko to ni potrebno...), biti srečni, ker imamo prijatelje, ki so kljub vsemu ohranili smisel za humor, veliko se smejimo, ker se preprosto moramo. Vse skupaj nenavadno sovpada z rekordno izmerjeno vročino – bežno ošvrknem ocean in pomislim, kako se je na nek način vse spremenilo.
V vseh pogledih se je ogromno spremenilo. Najpomembnejša je izkušnja, da je vsak podvig ali ne, velika etična odločitev. Povsem naravni človeški instinkt je, da v težavah stopimo skupaj, toda sedaj, v tem primeru, moramo delovati povsem nasprotno. Toda, večino sveta so opustošile vojne, nesreče, pokrajine so ostale brez čiste vode, nepravičnosti v tej deželi so razgaljene, da jih lahko vidijo vsi. Ko bi le to spremenilo stvari na bolje, bomo videli.
Kar se konkretno mojega dela tiče, sva se v začetku marca v New Yorku dobila s Paulom Wallfischem. Naredili smo mastering za naš nov LP, posneli fotografije za ovitek in naredili osnutek za naslednje leto, ko bo na vrsti turneja in pisanje za najin nov projekt. No, in potem je prišlo vse tole. Bila sem v tistem mojem „razpoloženju orkana“, tekala naokoli in sortirala življenjske zadevščine in si mislila, ma dobro, „takšno je življenje“ in spoznala, da stojijo zadeve pač tako, kot stojijo.
Toda v zadnjih dneh sem prišla na dan z idejo, da bova s Paulom, ki je ujet v Italiji, najino založbo v Kanadi, sproti obveščala o novostih. Sama namreč zelo težko začnem nekaj novega, nov projekt, medtem ko se stari projekt še ni zaključil. Ne morem ga namreč kar tako pozabiti in nadaljevati z drugim; nikoli ne gledam nazaj na moje delo. Kakorkoli, zdaj, ko sem mogoče pripravljena stopiti naprej in dobivam spodbudo lastne muze, se mi zdi Umetnost na nek način smešna, predvsem v luči nekakšne nuje. Toda, ravno zadnjič, ko sem pomivala tla in si vrtela naključno muziko, me je prevel čudovit občutek – tako, da mogoče pa je nekaj na tem, da glasba nadomešča nekaj in to je to, kar počenjam tudi sama. Naj gre k vragu, a ne?
Kar se slikanja tiče, rišem le, da ohranim čopiče pri življenju. Že več kot mesec dni nimam potrebne koncentracije, da bi sledila enournemu programu, toda, tudi to se bo zgodilo.
Ko nam bo „dovoljeno“, da gremo ven in spet ugledamo lepote, ki so v rastlini ali na smetišču, hrepenenje po snidenju s prijatelji, da jih objameš spet tako, da streseš hudiča iz njih, da sediš za šankom in stresaš neumne šale, množična izkušnja distopijske znanstvene fantastike, moralna dilema, žajfnica, spreobrnjena in vrtljiva duhovna evolucija, nemoč, izolacija, absolutna medsebojna povezanost vsega, popolna osamljenost - kaj, zakaj - to je kaj - tako brezsrčno vse - ljubimo torej.

Jarboe, Roswell

Jarboe To je pa univerzalno eksistencialno vprašanje. Časi se spreminjajo, vse te restrikcije, izolacija, prekinitev turnej... vse to je resnična neznanka.
Tik pred izidom je moj novi album „Illusory“. Izšel naj bi 17. aprila 2020 pri založbi Consouling Sounds. Temu izidu bo sledil še izid albuma „Allusory“ in sicer v samozaložbi, ampak na voljo na vseh striming servisih; na voljo bo tudi download, med drugim tudi na mojem spletnem portalu.
Vedno delam in ustvarjam doma, tako da tukaj, kjer zdaj živim, ni v bistvu nič drugače kot običajno. Načrtovana koncertna turneja v mesecu aprilu in maju je seveda odpovedana oziroma preložena na kasnejše termine. Majski koncert v Ljubljani je po novem na sporedu 28.novembra, nastopila bom skupaj z dolgoletnim glasbenim sodelavcem in eklektičnim kitaristom P. Emerson Williamsonom.
Tudi moja dnevna rutina ostaja bolj ali manj enaka, pravi Jarboe, to pomeni vsakodnevne vaje iz joge in meditacija, skladanje, pisanje in branje. Berem v glavnem romane. Ostajam doma, v hiši v zelenem in gozdnem okolju, v družbi lisic in jelenov in številnih ptic.

Danielle De Picciotto, Berlin

Danielle De Picciotto Osebno sem seveda zelo razočarana, kajti za letošnje leta sva načrtovala veliko nastopov, vloženega je bilo ogromno dela in truda in veselila sva se novih koncertov.
Po drugi strani pa mislim, da smo v nekem neverjetnem trenutku; kot da je svet obstal in mi vsi skupaj imamo na voljo čas, da se sprostimo in premislimo zadeve.
In resnično čutim, da je to zelo pomembno storiti. Živimo na svetu, ki je takem okoljskem in političnem kaosu, da moramo resno razmisliti, kako bomo v prihodnje bolje delovali. Kot da bi nam Bog namenil še zadnjo priložnost...
Tudi sicer sem bila vedno zelo zaskrbljena, ko sem recimo razmišljala o preživetju, kaj se dogaja z živalmi, in kako bi stvari spremenili na bolje. Upam, da imajo sedaj ljudje čas v miru razmisliti tudi o teh stvareh, le tako da bi lahko spremenili ta bolni kapitalistični sistem.... Kar se mojega trenutnega stanja tiče, seveda moram tako ali drugače priti do denarja, tako da precej trdo delam, prodajam najino umetnost in pripravljam nove zadeve za letošnjo jesen, ki bo, vsaj upam, uspešna.
Trenutno pišem že drugo grafično novelo. Lani sem podpisala pogodbo in upam, da jo bom izdala, kot je obljubljeno, na jesen. V delu pa imam tudi že tretji solistični album.
Berlin je postal zelo tih. Če so v začetku ljudje še hodili ven in se družili v parkih, so sedaj s tem prenehali. Berlinski senat je vsem svobodnim umetnikom nakazal trimesečno finančno pomoč, da bi lažje premostili ta čas, kar je čudovito. Trenutno sem že 28 dni v svojem studiu... Razen mojega moža (Alex Hacke) in najemodajalca ne vidim nikogar.
Te dni spim malce dalj, kot običajno, toda na splošno delam v studiu od 10h zjutraj do 10h zvečer. Za branje mi vsemu navkljub zmanjkuje časa, čeprav imam trenutno v branju avtobiografijo Debbie Harry „Face It“. Najbolj seveda pogrešam jutranje zajtrke v kavarni, srečevanja s prijatelji in seveda, najbolj od vsega pa, življenje na turnejah.
Foto: https://www.danielledepicciotto.com/photos-friends

...se nadaljuje...

(Rock Obrobje, april-maj-junij-julij-avgust 2020)

Varja Velikonja