Domače brezčasje - ali res?


Ksenije Jus, Špela Trošt, Katerina Mitrović V zadnjih mesecih se zdi, kot da se je na svetu čas ustavil hipoma in v celoti. Globalno so se, ena za drugo, zapirale države, celine, povsem so zamrla tudi kulturna dogajanja. Ujeti v svoje osebne male teritorije, individualno, vsak s svojimi skrbmi in načrti za prihodnost.
V tem le na zunaj mirnem, opustelem svetu sem se spomnila na moje sogovornice, glasbenice, piske, umetnice, s katerimi sem se v preteklosti pogosto pogovarjala, jih intervjuvala, se srečevala na koncertih.
Tokrat postavljam v izhodišče sklop pogovorov z domačimi umetnicami, glasbenicami, piskami.

Kje so ta trenutek? Kako ga doživljajo? Popolna izolacija v velikih mestih, strogi varnostni ukrepi, odpovedi turnej?
Kaj ta popolna ohromitev njihove dejavnosti pomeni za njihovo prihodnost? Obstoj? So zdrave? In seveda...kako naprej?
Kakšne so prioritete v teh surrealnih časih? Kako so se premešali kreativni nastavki? Kakšni so vendarle plani?
Kako v tem času živi in utripa mesto, okolje in kako spremenjene razmere vplivajo na ustvarjalko?
Kakšna je dnevna rutina? Kaj berejo? Kaj najbolj pogrešajo?


Tina Kolenik, Ljubljana

Tina Kolenik Sprva sem bila obsedena z branjem najaktualnejših novic o novem korona virusu. Z nastopom nove vlade in nestrinjanjem z njenim delovanjem so sledili individualni in kasneje kolektivni protesti na kolesih ter skupinske akcije pred ministrstvom za kulturo.
V prvem valu me je tolažil (vse)prisoten humor na družbenih omrežjih. V slabo voljo me je spravljalo delo od doma. Veliko dopisovanja in Zoom-iranja pa nikakor ni prebilo četrte stene, ki si jo v gledališču tako želimo prebiti.
Med tem razvlečenim časom so nastali selfiji za razstavo Neukrotljivost narave, ki prikazujejo nelagodno razmerje med naravnimi in družbenimi silami na primeru dlak, ki poganjajo iz naših teles in se ne ujemajo vselej s človeškimi, kulturno pregnetenimi željami. Te izrastke sem nadomestila z različnimi zelenimi mestnimi travami, ki so poganjale med prvim valom.
V drugem valu sta se vame naselili utrujenost in naveličanost, čeprav sem imela srečo, da sem s čudovito ekipo v izjemno zaostrenih pogojih v Lutkovnem gledališču Ljubljana v živo in neprekinjeno soustvarjala gledališko predstavo; poetično dramo za odrasle Nevidna. Pri ustvarjanju kostumografije je bila sprva največja omejitev to, da so bile vse trgovine z blagom, obutvijo in likovnim materialom zaprte. Toda to je bila obenem tudi priložnost za uporabo drugih, dosegljivejših materialov za improviziranje in naročanje preko spleta, ki pa žal ni brez pomanjkljivosti. Eden od kostumskih elementov recimo ni prispel vse do interne premiere.
Tina Kolenik V tem tretjem, najdaljšem valu, smo na novo, prostornejšo lokacijo preselili del Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Ker so nas vladni ukrepi med drugim omejevali tudi z nošenjem mask na prostem, s tem pa so bile povezane številne absurdne kazni, sem se odločila, da to vizualiziram z različnimi poslikavami mask in se poigram s konteksti na lastnem obrazu.
Med vsem tem valovanjem sem ostala zvesta priljubljeni jutranji rutini, pitju kave in pomarančnega soka ob branju digitalnih časopisov in glasbeni kulisi različnih priredb komada I Will Survive. Ob večerih sem se utapljala v branju strokovne literature. Ob sredah in petkih pa me je pritegnili jagodni izbor filmov na RTV SLO. Prav v teh dneh končujem s pisanjem vizualnega eseja za priznano strokovno revijo Studies in Costume and Performance z naslovom Organic Entities, Costume, Human body, and Neoliberalism. Pišem tudi zasnovo nove knjige o zgodovini oblačenja in kostumografiji.
Pripravljam pa tudi novo razstavo, doprsne portrete zgodovinskih vladarskih avtoritet, ki bo iz kostumskega vidika osvetljevala nosilce moči in oblasti, poleg tega pa snujem še kostumografski koncept za kratek film s socialno tematiko.
Najbolj od vsega si želim, da se pomirijo vsa ta silna valovanja in da se čimprej vrnemo v vsaj približno aktivna življenja, sedimo drug ob drugem na gledališki predstavi in se spet lahko objamemo in poljubimo brez misli, da bomo s tem koga ogrozili.
Brez dotika se mogoče res ne bomo okužili, preživeli pa tudi ne.

Fotka Ferdo: avtor Luka Bokšan
Foto portret: osebni arhiv

***

Melanija Larisa Fabčič, Maribor

Melanija Fabčič Ko si me prvič vprašala, če bi delila svoje misli o koronskem času, draga Varja, smo bili še v začetni fazi tega »izvenserijskega« obdobja, ko je, po mnenju večine, dejansko prehodno prevladal vtis, da se je ustavil čas, oziroma obstal svet.

In leto dni kasneje smo še vedno globoko v tem »času«. Sama sicer nisem imela občutka, da se je čas ustavil – spremembo sem občutila bolj kot prostorsko. Kot redefinicijo prostora. Čas v vsakem primeru neprestano melje naprej.
Omejenost prostora (nesmiselna in neupravičena sploh) je zame osebno res težko sprejemljiva, še posebej, ker je bil moj »default mode«, kar pomnim, premikanje v prostoru. Zgodilo pa se je, nasprotno nekaj zanimivega: taista prostorska omejenost mi je odprla prostor (na katerega sem bila omejena) na nov način. Na neki res prvinski ravni sem uvidela, da je vsak prostor »ves« prostor. Da lahko »potujem« kjerkoli, da je vsak prostor istočasno center, če ga ti aktiviraš kot takega. To ne pomeni, da si ne želim možnosti gibanja po svetu, nikakor ne. Se mi pa ne zdi več neka samoumevnost, ampak menim, da mora biti potovanje nekaj zelo zavestnega in vezanega na tehtno izbiro in spoštovanje do prostora – odsotnost slednjega je nekaj, kar postaja od sredine 20. stoletja vedno bolj očitno.
Ohromitev, dobesedna zamrznitev številnih dejavnostih v zadnjem letu, še posebej kulturne dejavnosti, ki je vsekakor predstavljala bistven del mojega življenja, je seveda travmatična izkušnja za vse, ki živijo kulturo (v kateri koli obliki).

To obdobje se je osebno zame začelo že v drugi polovici leta 2019, ko se je zaprl moj glavni kreativni »odvod«, ko je nehal obstajati bend, ki sem mu posvetila dobro desetletje svojega življenja. Ta zareza v osebnem (kreativnem) življenju je kot neke vrste zlovešča slutnja napovedala zarezo na globalni ravni, kar je po eni strani poglobilo frustracijo, ki sem jo čutila, v drugi fazi pa mi je dejansko dalo moč popolnoma spremeniti pogled na koncepte, ki so bili zame osrednji v celotnem obdobju mojega umetniškega (glasbenega) udejstvovanja. Govorim predvsem o konceptu benda kot načina in oblike sodelovanja oz. soustvarjanja in ta je bil zame skorajda svet.

Toda v tem času in teku tega »izvenserijskega« sem izvedla neke vrste deprogramiranje in reprogramiranje kar se tiče koncepta sodelovanja, pa tudi kar se tiče vloge in pravega pomena koncepta kompromisa. Na vrsti so drugi načini in oblike sodelovanja, pa tudi pisanja glasbe. Vsekakor manj omejujoči in bolj zvesti moji viziji (za to lekcijo se imam zahvaliti Taylor Swift).
Melanija Fabčič Ampak glasba ostaja, vedno. Tudi v performativni obliki in upam, da tudi izven virtualnega sveta, kajti zame live stream-i in posneti nastopi v živo (pred minimalnim občinstvom), ne štejejo za živo glasbo, saj mi ne nudijo tega, kar potrebujem.
Moja prioriteta v tem vmesnem času je obvladovanje dela na daljavo (v virtualnem prostoru), ki zahteva občutno več časa in popolnoma briše meje med osebnim in profesionalnim prostorom/življenjem, zato ga skušam sistematično uravnotežiti z zadrževanjem zunaj; (večurna hoja, sprehodi, po možnosti izven naselij, po možnosti s štirinožnimi prijatelji: dobri stari »walking&thinking mode«...).
Kar me navdihuje in ohranja »prisebno« (če govorimo o duševni hrani v obliki filmov/serij in literature) je to mešanica dokumentarnega pristopa in žanrov, ki so tradicionalno razumljeni kot nasprotje realističnega videnja sveta (horror, sci-fi, fantasy). Kar z drugimi besedami pomeni, da aktivno gledam velike količine tako dokumentarnih serij kot serij omenjenih žanrov (serije so že nekaj let moj priljubljen format).

Prav ta mešanica mi nudi nek dostop do resničnosti, ki ohranja dvojnost in ne sili v redukcijo na zgolj eno perspektivo; to se mi zdi v času, ki ga večina dojema za ključnega in se ga trudi dokončno interpretirati vzporedno z z doživljanjem (kar je dokumentaristični »no-go«), skrajno potrebno.

V glasbi me je v prvi polovici leta 2020 privlačila abstraktnost instrumentalne, še posebej soundtrack-glasbe, npr. briljantni soundtrack Saundersa Juriaansa za serijo The Outsider in Signals Daniela Daviesa, pa Ghosts V: Together Nine Inch Nails. Potem pa me je dobesedno prevzela nuja po glasovih in krikih, ki so zmožni izraziti oz. dejansko »izkričati« katartični izbruh iz utesnjenosti in tu sem posegla po starih znancih (tudi v novi preobleki) kot so Unsane in Human Impact, večni Jesus Lizard itd. Zame pri glasbi ni nove in stare.

In če skušam odgovoriti še na tvoje vprašanje glede časa: ja, moje videnje je, da so se časi spremenili in da »vrnitev« v predkoronsko stanje ni možna. S tem, da sploh ne gre za korono kot tako, gre za premik, ki se je nakazoval zelo dolgo – končno je v zavest na bolj množični ravni spet začelo stopati dejstvo, da nam planet ne pripada in da to ni »naš« svet. To se je zgodilo že nekajkrat v zgodovini – na žalost nikoli s trajnim uvidom. Tako da istočasno velja: no future (for the species). Unless...

Foto: osebni arhiv

***

Samira Kentrić, Ljubljana

Samira Kentrić Je svet zastal? Ni. Suspendirane so le naše skupne in osebne svoboščine, naša osnovna pravica, da se prostovoljno(!) obnašamo odgovorno do sebe in do drugih. Občutek, da smo ves čas v prekršku, če ne celo v več prekrških hkrati, je v Sloveniji še posebej močan, saj represija, ki jo spodbuja vlada, ni le abstraktna. Nikoli v svojem življenju nisem videla več policije vsepovsod in več nadlegovanja zaradi zanemarljivih prekrškov, ki jih povsem arbitrarno določa in spreminja vlada sama. Krivic in manipulacij je v zadnjem letu toliko, da moramo zavedni posamezniki ves čas izbirati, katere boje zoper njih bomo zavestno bili in katere le podpirali, saj vsem ne zmoremo več niti slediti. Vzdušje mračnjaštva, ki mu še ni videti konca, je bolj posledica načrtnega ravnanja odločevalcev in v manjši meri posledica virusa, ki je nepredvidljiv, a je postal predvsem priročen izgovor za brzdanje svobodne volje ljudi.

Pa vendar stanje ni apokaliptično. Nasprotno, namreč bolj kot so očitne namere manjšine, ki odloča, bolj je tudi jasno, kaj bi moral biti interes večine. Neizbežno je torej iskati in tvoriti alternative.

O slednjih razmišljam vsak dan in ko kakšno domislim, jo upodobim. Moja dnevna rutina zato ostaja precej predvidljiva in stabilna. Rišem, rišem in občasno pišem. Materializiram naše vsakodnevne strahove, tesnobe, pa tudi lepoto.
Pred parlamentom Čeprav me najgloblje zaznamuje upor do vsega krivičnega in ne morem, niti ne želim ubežati najbolj banalnim absurdom, ki so nam vsiljeni, - brez lepote, brez čudenja nad tem, da se obstoječe ves čas razvija, obnavlja in cveti, ne morem.
Kako zelo je to res, sem se ponovno zavedla to jesen, ko sem začela snovati novo knjigo, pripoved o fenomenu vida. Uživam v novem znanju, ki ga ob tem pridobivam, navdušujem se, kako nepregledna je človeška radovednost in kako številne sadove znanja je proizvedla. Osrečuje me spoznanje, s kakšnim žarom svoja dognanja podajamo naprej, drugim, zanamcem.

Zelo konkretna vsebina, ki jo v teh mesecih upodabljam, je tudi trideset let osamosvojitve in posledično sprememb, ki bo objavljena v reviji Borec in bo pospremila številne kritične članke ob tej priložnosti. Že nekaj mesecev pa tudi intenzivno sodelujem in sooblikujem portal Mešanec, kjer objavljamo kvalitetne družbeno relevantne vsebine.
V prostem času sestavim še kakšno ogrlico in sešijem nove hlače. Berem poezijo in včasih nabijem kakšen komad malo bolj naglas. Pogrešam gledališče, dogodke, kino, koncerte! Pogrešam opazovanje brezdelnih množic turistov, ki me opogumljajo z iluzijo, da se lahko imamo vsi hkrati fajn.

Foto: Tina Kolenik

***

Melita Zajc, Agrate Conturbia, Italija

Melita Zajc Večina mojega dela, branje, pisanje,… zahteva samoto, tako da sem bila sprva prav zadovoljna, ker mi ni bilo več treba iskati izgovorov. Tu v Italiji so namreč ljudje veliko bolj družabni, kar je super in sploh ne bi hotela, da je drugače. Ampak včasih se moram prav potruditi, da nisem preveč “čudna,” ker mi vedno zmanjkuje časa za druženje. No, in pandemija mi je to olajšala. Tudi to, da se je film preselil na splet, je bilo zame super, prej sem za pot v dober kino rabila dve uri, čeprav živim le 50 km iz Milana, zdaj lahko filme iz art kinov, pa tudi s festivalov, gledam kar doma. Živim v naselju znotraj igrišča za golf, tako da lahko igram, tudi če je gibanje prepovedano. Ljudje v moji okolici spoštujejo pravila. Župan nas redno obvešča in zadnja novica je, da v naši občini ni več novih okužb. Čeprav moram priznati, da sem imela neko čudno obdobje, ko se mi ni nič dalo in sem bila ves čas utrujena. Ta prisiljena pasivnost ni dobra. Manjka mi stikov z ljudmi, manjkajo mi potovanja, svoboda. Skrbi me za prihodnost. Poskušam mobilizirati možgane in ostati v formi. Sicer pa redno pišem ocene filmov in knjig za Modern Times Review, vodilno evropsko revijo o dokumentarnem filmu, ki izhajala v angleščini, od letos tudi v španščini. Imamo spletno, pa tudi tiskano izdajo, okrog 30.000 izvodov izide trikrat letno, za naročnike, večino pa razdelimo na festivalih. Zdaj, ko se je večina festivalov preselila na splet, tudi mi krepimo prisotnost na spletu in to je trenutno velik izziv, saj se morajo novi, javni družbeni mediji šele oblikovati. Nihče ne ve, kakšna bo prihodnost, a vsi imamo možnost, da vplivamo na to, kakšna bo, kot pravi Shoshana Zuboff v knjigi, ki sem jo pravkar recenzirala.
Trenutno delam raziskavo o tem, kako se film kot medij prilagaja na nove pogoje distribucije. Resnično ni bilo nobene potrebe po zaprtju kinodvoran. Tu v Italiji so vedno omenjali skupaj kino in gledališče, tudi če to nima veze s tem, kar vemo o virusu - širi se s kapljicami, pri glasnem govoru, zato so bili gledališča, koncertne in operne dvorane vir okužb, ne pa kinodvorane. V kinu smo vsi tiho. Ampak zdaj je to izvršeno stanje, film se seli na splet in temu se prilagaja tudi s svojimi zgodbami in jezikom. O tem pripravljam članek za konferenco, ki se je bom udeležila na daljavo, tudi predavala bom, na AMEU (bivši ISH), kjer predavam v okviru študija Humanistike, najbrž na daljavo, tako kot lani.
Želela sem bolj resno prevajati v slovenščino, zlasti knjige o umetni inteligenci, ki je prav zaradi Covid-19 postala osnova sveta, v katerem živimo, a zelo malo vemo o njej, možnosti zlorab pa so neizmerne. Pa mi je nek kolega pojasnil, da slovenske založbe na spletu niso ravno prisotne, tako da lani še tistih knjig, ki so že natisnjene, niso prodali. Torej, najverjetneje ne bo nič iz tega.
Za Evropsko komisijo že nekaj let ocenjujem inovativne podjetniške in raziskovalne projekte. Žal je v programu Horizon Europe, torej za obdobje 2021 do 2027, sredstev manj kot prej, tudi pravila še niso postavljena, se pa veselim tega dela, tudi zato, ker v tem vidim možnost, da Evropa postane vodilna v svetu, kot je nekoč že bila. V post-Covid svetu, s povsem uničenimi osnovnimi inštitucijami kot so zdravstvo, kultura, sociala, so evropske vrednote kot je skupno dobro, državljanske pravice in solidarnost, nujne. In te bomo lahko uveljavili samo, če bomo v Evropi imeli močna inovativna podjetja.
Spremljam dogajanje v Sloveniji in sem ob vsem, kar se dogaja brez besed. Trudim se, da bi ne bila krivična do svoje domovine, a Italija se, ne glede na morijo, ki jo je lani ob tem času povzročil Covid-19, dobro drži. Ob vsem so zdaj pokazali še veliko mero državljanskega poguma, ne dajo se ustrahovati in sredi epidemije so zamenjali vlado. Škoda le, da se najbrž na področju kulture ne bo dosti spremenilo. Upali smo, da bo Mario Draghi, novi ministrski predsednik, kulturo postavil v središče razvoja Italije. A glede na novo ekipo bo vse stavil na znanost in skrb za okolje. Tudi v Italiji je situacija za ustvarjalce na področju kulture res težka, ampak tega, da bi imeli tako rekoč ves vladni aparat proti sebi, tega ni.
Mislim, da je danes veliko odvisno od tega, ali bomo razumeli, da potrebujemo državo, ki bo zaščitila šibke, vsem omogočila zdravstveno varstvo in izobraževanje, pa tudi, da bo spodbujala ustvarjalnost, umetnost, kulturo. Ob tej mržnji do vrednot kot sta solidarnost in ustvarjalnost, ki se mi zdi, da jo sistematično razširjajo v Sloveniji, me kar zmrazi. Za Draghija pravijo, da je to karma, prej (kot predsednik Evropske centralne banke) je Italijo silil v varčevanje, zdaj mora pa popraviti posledice te politike. Pravijo, da ima Italija že dve desetletji prepočasno rast. A po drugi strani si tu še danes lahko vzamejo čas za kosilo, kar je veliko bolj zdravo kot jesti samo zvečer, kot je to v drugih evropskih državah. Pomeni, da res nimajo hitre, imajo pa trajnostno rast.
Melita Zajc Vidim, Varja, da dobro poznaš Italijo, sama sem šele tu spoznala, da v Italiji kreativnost vlada povsod. Ne le, da je cela Italija en sam muzej in ima vsak zaselek kako umetnino iz preteklosti, tu pri nas recimo krstilnico iz 9. stoletja, pač pa so tudi prebivalci vsi umetniki, ne le v ljubezni in vinu, tudi, recimo, glede jedi ima vsaka vas svoje recepte, iz najbolj enostavnih sestavin ustvarjajo okusne in barvite jedi. Podobno je z glasbo, komerciale nikoli nisem marala in Evrovizijo sem spremljala zaradi zabave, San Remo pa gledam z veseljem. Ne samo Mina, Lucio Battisti ali Adriano Celentano, ki je bil res velik umetnik, v Italiji še danes poslušaš dobro popularno glasbo, kaj vem, recimo Volente o nolente Elise in Ligabueja.
Sicer pa so v tem trenutku moje prioritete preživetje, vitamin D, zdravje mojih bližnjih, moža, a tudi staršev, sester, nečakov in nečakinj, ki so daleč, a se bolj kot prej trudim, da bi si bili blizu. Golf in sploh veliko gibanja, ker je to dobro za možgane. Prijatelji. Pa dobri filmi in TV serije, glasba, knjige. Ne morem ti povedati, kako všeč mi je, da si mi postala ta vprašalnik, tako se lahko še malo obdajam z mislimi nanje.
Sama uživam v neredu, a to bi me v tem letu pandemije najbrž uničilo. Na srečo je moj mož pravo nasprotje - že to, da zdaj pozno v noč gledava TV in potem spiva do devetih je zanj hudo subverzivno. Ostalo je rutina - počasi zajtrk, potem vsak na svojem računalniku delava, ob 13h kosilo, potem on v klubsko hišo na kavo. Jaz, če je sonce, na golf, če ne ostanem na računalniku, berem, delam ali klepetam po telefonu, ob 20h večerja, poročila, potem še zadnji telefonski klici pred 21h in potem serije na TV, pred spanjem pa še na Twitterju pogledam, kaj bodo novice naslednjega dne.
Sicer pa trenutno za Kino pišem članek o filmih, na katere so vplivale računalniške igre, en tak je recimo Nebrušeni dragulji bratov Safdie, ki je inovativen tudi z drugih vidikov, na primer, kako prepleta fikcijo z resničnim svetom, pa junakinjo, ki je nasprotje klasične fatalke. Za MTR pa pripravljam esej o različnih pojmovanjih našega asa - antropocen, kapitalocen - nadvihnila me je Donna Haraway, ki vedno zna pogledati stvari na čisto nov način in je rekla, zakaj pa ne bi rekli, “Chthulucene”?
Zadnji roman, ki sem ga prebrala do konca, je hatsukoi (Visoko in suho) Banane Yoshimoto. Odkar sem prebrala njen prvi roman Kuhinja, preberem vse, kar dobim v roke, v Italiji jo na srečo veliko prevajajo. Njena dela se me dotaknejo v dno duše. Sicer pa fikcije ne morem več jemati resno, je resničnost veliko bolj zanimiva. Pravkar sem končala knjigo Figure, ki jo je napisal Riccardo Falcinelli, v Italiji predvsem znan kot grafični oblikovalec in govori o tem, kako delujejo podobe. Prebrala sem jo zaradi dela, hkrati sem pa noro uživala ob njej, saj je čisto drugačna od knjig, kot smo jih poznali doslej, vse, o čemer bereš, lahko hkrati tudi vidiš, zraven pa imaš tudi podatke o avtorjevih virih. Skratka, izkušnjo branja na spletu so prenesli v tiskano knjigo, izjemno.
Glede časopisov pa, odkar vidim, kaj delajo Julianu Assangeu samo zato, ker je objavil izvirne dokumente, berem predvsem tisto, kar priporočijo ljudje, ki jih spremljam na Twitterju, včasih tudi na drugih družbenih medijih, in vem, da jim lahko zaupam, poleg tega pa vedno preverim tudi vire. Daleč največje odkritje zadnjih let so zame TV serije, ne le ameriške, od Breaking Bad do Better Call Saul do Ozarka, pač pa tudi tiste, ki prihajajo iz manjših kultur, zdaj recimo z možem gledava Undercover, belgijsko-nizozemsko serijo, ki jo je produciral Netflix, veliko presenečenje za naju je bila izraelska serija Fauda, še bolj naju je navdušila mini serija Spy o resničnem Mosadovem agentu, ki ga igra Sacha Baron Cohen, ki je tudi koproducent, serija pa je francoska produkcija. Daleč najboljša serija o vohunih, v vseh pogledih, je Biro (Bureau des légendes, ki jo tudi producira Canal+ tako kot Spy), v kateri zadnji dve sezoni kot nasprotnika nastopita Mathieu Kassovitz in Mathieu Amalric, sublimno. In potem je tu španska La casa de papel, ki je najbrž v veliko pogledih najbolj nenavadna.
In ko jo na koncu poprosim, naj iz zakladnice popularne godbe poišče zvočno kuliso, ki bi najbolje ustrezala času, ki ga živimo, mi pove: "Iskreno rečeno mi ob novicah o Covid-19 v glavi največkrat zazvonijo Dead Kennedys, “Kill the Poor”. Nisem pristaš teorij zarote, a kamorkoli pogledaš, vidiš isto - večina ljudi na svetu se ne more samoizolirati, ne samo v deželah globalnega Juga, tudi med nami je imeti veliko stanovanje luksuz, a ne?; kar se je dogajalo v domovih za ostarele je zlo in za Slovenijo sem prepričana, da je ta kaotičnost sprejemanja ukrepov imela jasen namen, veliko lažje bo vladati, če ne bo treba izpeljati pokojninske reforme; podobno je s cepljenjem, bogate države cepiv ne delijo z revnimi, v Izraelu niso cepili Palestincev, okrog nas pa se bodo najprej cepili tisti, ki imajo oblast in moč.
A ironija je zame velika odlika panka in tudi Dead Kennedys so peli Kill the Poor, da bi rekli, dovolj je tega, nehajmo! Hočem reči, ob vsem tem času, ki ga imamo na voljo, pa ja ne bomo izpustili te enkratne priložnosti, da stvari spremenimo na bolje? Z ljubeznijo.
V zadnjem mesecu je radijske postaje v Italiji preplavila pesem “Love is Back” britanske pevke Celeste, ki je pop različica sinteze moji glasbenih okusov (ki jih Spotify v desetih letih ni uspel zapopasti, toliko o umetni inteligenci, heh), se pravi, melanholije in eksotike, trip hopa in ženskih vokalov, Skye Edwards iz Morcheebe na eni strani, na drugi nigerijskih pop ikon Nneke in Ase. Tako da zdaj kar ne neham popevati, “Love is Back”…"

Foto: osebni arhiv

***

Tina Volarič, Most na Soči

Tina Volarič Nimam občutka, da se je svet ustavil, prej nasprotno: kot da pospešeno drvi »svoji usodi naproti«, s fast forwardom v dokaj predvideno izpolnitev, žal. Če so naši premiki pogosto ovirani, to še ne pomeni, da udejanjanje zgodovine miruje, ne glede kako distopično regresivno je. Hkrati vse skupaj vidim kot dolgometražno oscilacijo; mislim, da na dolgi rok po opustošenju in razkroju lahko sledi regeneracija, vdih – toliko optimizma si dovolim. Seveda je vse odvisno od tega, za kaj in kako bomo delovali. In ravno ta izvotljeni, razčlovečeni prostor si lahko vzamemo kot mesto naselitve z nujno potrebno, dostojanstveno načelnostjo, preudarnostjo in vrednotami. Tem zdaj slabo kaže in ne vidim neke bližnje čudežne prebuditve v »nov svet«. Da že sam zapis, kot tak, deluje kot prazna floskula, pove več kot dovolj.
Ko poskušam idejno prepričanje udejanjiti v praksi, se kot ilustratorka soočam z neprijetnimi občutki, saj se prevečkrat počutim predvsem kot neangažirana opazovalka dogajanja. Na prvo žogo in po prvem impulzu sem v zadregi, kako lahko namesto glasno kritičnega, navzven razprtega likovnega odzivanja na aktualna dogajanja, sedim v izolirani celici domačega ateljeja in rišem mačke, zvezdno nebo in deklico, ki gleda vanj. Kako lahko namesto likovno izražene direktne kritike na letakih in pamfletih oz. v publikacijah, ki sežejo široko, delam med drugim na projektih, ki bodo morda realizirani šele čez leta, če glede na trenutne trende kulturnih politik sploh bodo. Ker mi ni vseeno, kaj se dogaja, se zato na trenutke počutim celo hipokritsko. A prej ali slej pridem do odgovora, da se s takšnim vrtanjem po sebi lahko zazankam v nekaj brezplodnega. Angažiranosti so različne; očitno moj osebni način pozna drug jezik, tišji, bolj skrit, usmerjen drugam, včasih ne takoj razumljiv, predvsem pa ni performativen. To ne pomeni, da je to jezik eskapizma. In na koncu pridem do spoznanja, da je tudi v teh zblojenih časih – ali pa sploh v njih – tudi ta jezik izrekanja tako pomemben kot drugi. Čeprav to pomeni bolj potrpežljivo polaganje kock, drugo na drugo in čeprav odziv ni takojšen, ali pa ga sploh ni. Medtem ko se svet ruši, skušam ohraniti fokus, konsistenco, in ustvariti nekaj dobronamernega in morda včasih lepega, nekaj, kar se bo povezalo s čim dobrim in bo namenjeno vsem. Naj si bodo to ilustracije v otroški reviji, naslovnice humanističnih knjižnih del, ustvarjanje avtorskih slikanic za otroke, pisanje pesmi kot reakcij na slikarska dela prijateljice ali kaj petega, v vseh primerih gre za namenitev dobrega v neko skupno strugo. Mogoče zveni osladno, ampak v mislih imam tisto kolektivno zdramitev, ki se lahko kot posledica posledice nekoč zgodi na neki ravni, čeprav ne nujno kot neposreden odziv na stvaritve. Minulo leto torej preživljam nihajoča med dvomi, izpraševanjem ter odločnostjo in zavezanostjo temu teku na dolge proge. Kar ni v bistvu nič novega. Le bolj izrazito je in včasih se znajde v paradoksu.
K sreči letos nisem ostala brez dela, saj je naročil in dogovorjenih sodelovanj zaenkrat dovolj. Kot ilustratorka sem se v vseh teh letih naučila biti v pripravljenosti. Tudi ko v najbolj negotovih časih naročenega dela ni bilo, sem si znala, če ne drugače, sama ustvariti nov projekt. To leto sem bila v tem smislu veliko bolj sproščena. Ena že osnovnih značilnosti ilustratorskega dela je, da poteka v samoizolaciji, precej osamljeno početje je to, včasih dolge tedne nimamo stika z nikomer in pozabimo govoriti. Tudi v tem smislu nisem izkusila ničesar novega. Je pa res, da je tudi na našo senzibilnost prvič, vplivala kolektivna negotovost in, drugič, glede na to, da se v založništvu, s katerim sem kot ilustratorka povezana, vse procesira na daljše realizacijske razdalje kot na primer v performativnih umetnostih, je negotovost teh časov vezana predvsem na tekoče in naslednja leta, sploh po spremembah v vseh ključnih odločevalskih institucijah. Če sem konkretna, je bil natis dveh avtorskih slikanic, ki bi morale iziti že lani, preložen na letos. Ena je ravnokar v tisku, izid druge pa je pod vprašajem. Potek dela sem morala prilagoditi tudi v projektu, kjer kot ilustratorka sodelujem s skupino finskih filozofov in filozofinj; lani bi morala mesec dni delovno preživeti v Helsinkih, a premik zaradi pandemije ni bil mogoč, zato sem morala delo drugače zasnovati in speljati. Negotovost podčrtuje tudi nekatere druge dogovore za sodelovanja, saj so v veliki večini vezana na prejem subvencioniranih sredstev. Delujemo v prepričanju, da bodo realizirana, a gre za lovljenje ravnotežja. V delovnem smislu bom lahko to leto ali pregorela ali pa bom morala poiskati alternativne projekte, to bo pokazal čas. V tem obdobju zelo pogrešam prisotnost na razstavah, koncertih, predstavah, pogovorih in tistih slučajnih, navidez malih mimobežnih dogodkih, ki pa vendarle so zgostitve. Globoko žal mi je, da se je razkropilo in individualiziralo skupno doživljanje kulturnih dogodkov in del, povezanost skozi kulturo. Pogrešam skupno, hkratno, naravnost telesno doživljanje vsega tega, to brezpogojno izpostavljenost človeka umetnosti z vsem, kar smo. Pred leti sem obiskala razstavo Schieleja in pred platni zelo nepričakovano obstala, totalno šokirana. Nikoli se nisem imela za izrazito ljubiteljico njegovih del in kot reprodukcije v publikacijah so slike name drugače delovale, takrat pa, ko sem si v živo ogledovala slike, eno za drugo, so mi po licih nenadoma, neobvladano, v potokih stekle solze. O tem govorim, ko govorim o izpostavljenosti umetnosti. Vseeno pa ostajajo oblike, ki so nam enako dostopne tudi v teh časih, tu imamo poezijo, literaturo, glasbo, navsezadnje tudi končna dela ilustratorjev do posameznikov pridejo v knjižnem formatu, na primer, in med konfuznim koronskim zapiranjem in odpiranjem vrat muzejev in galerij lahko ujamemo trenutek, ko lahko vstopimo.
Tina Volarič Trenutno je visoko med mojimi prioritetami nadaljevanje projekta s Finci. Ekipa raziskuje številne primere ne superiornega odnosa človeka do živali v antični ter srednjeveški literaturi in filozofiji, pri čemer peljem vzporedno likovno nit z osebnim dnevnikom skic, fotografij in pesmi ter po drugi strani z ilustriranimi odzivi na zapise v znanstvenih objavah članov skupine. Iz gradiva bom zasnovala razstavo ter z izbranim gradivom oblikovala knjigo umetnice, poleg tega bom ilustracije prispevala tudi za znanstveno monografijo, ki bo eden od rezultatov projekta. Med čakanjem najboljših printov iz tiskarne, za slikanico, ta hip pišem tudi besedilo in gradim likovno zasnovo za novo. Aprila se bom morala posvetiti že novim stvarem, a raje ne razmišljam o vsem naenkrat; z leti se naučiš tudi tega; hoje korak za korakom.
Dnevna rutina je odvisna tudi od tekočega projekta in dnevnih vpadov. Ampak načeloma takoj po jutranji budnici še ne funkcioniram dobro, zato si za zajtrk po navadi vzamem nekoliko več časa. Ker se je v preteklosti zgodilo, da sem dobesedno cele dneve preživela za delovno mizo – in to se je začelo poznati tudi na telesu –, odidem najraje še dopoldne, ne glede na vse, na obvezen dnevni sprehod, saj kasneje delo hitro povozi to možnost. Odgovorim na sporočila, opravim morebitno birokracijo in potem začnem delati »zares«, kar traja do noči. Vmes skuham kosilo in pri kavi si, če je le mogoče, vzamem čas, da preberem kakšno stran v knjigi. Bili so časi, ko sem delo potegnila v noč, tudi do poznih jutranjih ur, a ne zmorem in ne želim več. Zavpile so pekoče oči, bolečine v hrbtenici, otekel prstni členek. Raje si vzamem čas za knjigo, film ali telefonski pogovor, čeprav še vedno preveč poredko.
Trenutno pišem že omenjeno besedilo za novo otroško slikanico, pesmi v sklopu finskega projekta in pesmi, ki so čisto osebni, »prostočasni« projekt in so zato trenutno na stranskem tiru – lani so začele nastajati kot odziv na dela slikarke Anje Kranjc. Slike so me prav nepričakovano in močno navdihnile; takšno vzajemno ustvarjanje nečesa novega, nepričakovanega, kar presega prvotno idejo in dve posameznici, je nekaj najlepšega v srečanjih z umetnostjo.
Ponovno po malem prebiram Johna Bergerja, Portraits: John Berger on Artists, nekateri deli mi znajo dati veliko elana. Zadnjič sem spet padla v pesmi Oskarja Daviča v Trgu Em; k tej zbirki ne sedem pogosto, ko pa, se po več urah še vedno zalotim v fotelju. Sicer pa veliko odgovorov – ali vprašanj – in z njimi prepletenega navdiha srečam v naravi, v tem prahu.
In ko jo za zaključek pogovora povprašam, ali današnjo zvočno kuliso dodobra še vedno oriše Bob Dylan v tisti njegovi, kjer se časi spreminjajo, ali so bolj ustrezni Sex Pistols z No future, ali morda kdo/katera druga zvočna umetnica, mi pove: "Dylana in Sex Pistolse bi lahko tukaj tudi združili. Če pomislim na soundtrack za današnje dni, mi pade na misel še kaj neobstoječega, nezdružljivega, Nina Hagen poje Zeco Afonsa, na primer. Ali pa naravnost From the Air Laurie Anderson".

Foto barvni: Ana Maraž
Foto črno beli: osebni arhiv

***

Anja Medved, Nova Gorica

Anja Medved Na začetku pandemije sem imela vrsto planov, kaj vse bom preštudirala, prebrala in uredila zaradi odpovedanih projektov, ampak sedaj ugotavljam, da tega dodanega časa sploh ni bilo toliko. Moje življenje se ni zelo spremenilo, ker tudi običajno delam od doma. Na začetku prvega vala se je zdelo, da bomo vsi ponovno odkrili čas, podobno kot so na Kitajskem odkrili modro nebo. Začeli smo se spraševati o smislu, o tem kaj počnemo v svojih življenjih in kam gremo kot družba. Kljub negotovosti je bilo čutiti tudi pričakovanje, da nas bo končno nekaj ustavilo, kajti nekaj je zelo narobe, če v največji blaginji v zgodovini človeštva množično zbolevamo zaradi izgorelosti, zdravimo otroke z antidepresivi, ob tem pa se socialne razlike večajo, vojne nadaljujejo in ekosistemi sesuvajo. Virus je poleg grožnje deloval kot genialna poteza neke višje sile, ki nas bo prisilila, da začnemo družbo urejati planetarno, saj bomo morali že zaradi lastne varnosti poskrbeti za druge. Pandemija je svet še pomanjšala in ko smo podpirali zdravstvene delavce iz stanovanj vseh koncev sveta, se je na trenutke resnično zdelo, da plujemo na skupni vesoljski barki.
To zimo je stanje drugačno, glede na podatke precej bolj črno. Kot da nas virus ne straši več, na novo odkriti čas je skopnel in komaj čakamo na vrnitev na stare tire, kjer bo upanje na spremembe spet zvenelo udobno naivno, saj se je izkazalo, da je bilo tudi modro nebo nad Kitajsko le fotomontaža.
To koronsko obdobje je zame predvsem čas nabiranja energije, hranjenja z vsebinami in predvsem dela. Trenutno sem v montaži za film, ki govori o času druge svetovne vojne na Goriškem. Ljudje, s katerimi smo se pogovarjali, so bili takrat večinoma otroci, tako da ne bo na svetu kmalu nikogar, ki bi se še spominjal tega časa. Ko iz sveta izgine generacija, ki je živela tako prelomno obdobje, se morda nekaj spremeni tudi v sedanjosti. Vedno znova me preseneti, kako v njihovih spominih na požige in poboje ni zaznati sovraštva, kar je ravno nasprotno od vzdušja v današnji družbi. Drugo kar me preseneča, je dejstvo, da se ob vsej grozi spominjajo lepih trenutkov. Ravno sem poslušala gospo, ki je videla goreti lastno hišo in ko zaključimo pogovor, doda, da jo danes najbolj skrbijo otroci, ker so tako razvajeni in nesrečni. Bilo nas je strah, ampak smo bili srečni, pravi.
V teh mesecih imam srečo, da lahko delam od doma, pregledovanje posnetkov je tudi sicer introvertirano delo, ki zahteva koncentracijo in čas, kar zame ni vedno enostavno. Ampak kadar padeš noter, je to lahko najlepše preživet čas.
Anja Medved Kulturna dejavnost niso le prireditve, ampak tudi čas nevidnega dela, študija, brisanja in ponovnega pisanja, gledanja v steno, ure, ki so nujne, da nastane nekaj izvirnega in smiselnega. Zaradi preživetja smo prisiljeni dokazovati svojo vrednost s številom predstavitev projektov, kar pa je na področju umetnosti, izobraževanja in znanosti absurd. Hiperproduktivnost je očiten okoljski in socialni problem, zato bi imperativ napredka, ki narekuje čimveč in čim hitreje končno lahko pripisali preteklemu stoletju.
V tem trenutku je moja prioriteta končati film in urediti avdiovizualni arhiv, predvsem intervjuje o spominih na življenje ob zahodni meji, ki sva jih z mojo mamo in sodelavko Nadjo Velušček posneli v zadnjih 20 letih. To je ogromen projekt, ki mora biti zaradi zaščite pred izgubo podatkov čimprej opravljen. Ob tem pa seveda tudi preživeti, kar je dodaten izziv.
Danes so si dnevi podobni, delam in hodim. Stiki so skoncentrirani na bližnjo okolico in zoom sestanke, ampak začuda ne pogrešam druženja. Živim zunaj mesta, tako da sem hitro v čudovitem okolju, ta brezplačen luksus imamo skoraj povsod v Sloveniji. Moje življenje v tem času bi bilo brez hoje v naravi katastrofa. In ja, lahko je sprehajanje moja prioriteta, ker se takrat povežem z občutkom resničnosti, ki je po urah sedenja za računalnikom nujna.
Trenutno imam odprtih več knjig, kot tudi zavihkov na računalniku, težko se osredotočim samo na eno stvar, ker je vedno še nekaj, kar me zanima, tako da večino časa listam, kar me jezi. Zaradi filma sem bolj pozorna na čas druge vojne, ena ljubših knjig o tem času je Šolski zvezek Agote Kristof, pa Komedija človeškega tkiva Vitomila Zupana in Da me je strah? Maruše Krese. Med hojo rada poslušam podkaste pogovorov in predavanj, to sem odkrila v tem času in zdi se skoraj tako, kot bi bila na sprehodu z izbranim pisateljem, režiserjem ali filozofom.
In ko jo za konec pobaram o primerni zvočni kulisi obdobja, ki ga preživljamo, ali je to Dylanova o časih, ki se spreminjajo, ali bolj drži tista Sex Pistol'ska "No future", ali morda godba nekoga tretjega/e, mi odvrne: "Obe sta v redu, ker "No future" ne vidim pesimistično, nikoli je nisem. Ampak, če me že vprašaš, bi za zvočno kuliso na tem mestu izbrala skladbo Giorgia Gaberja, kralja italijanske politične satire, ki pa je bil po očetu Slovenec, Gaberščik, in njegovi komadi izpred 40 let postajajo srhljivo aktualni".

portret: Bojan Velikonja
portret s kamero: Una Rebić

***

Ognjenka Lakićević (Autopark), Beograd

Ognjenka Lakićević Žalostni časi so to. Še posebej, ker traja vse skupaj že dolgo, in verjetno bo trajalo še celo leto, iz akutnega se tako pretvarja v kronični stres. Najbolj mi je težko v zvezi z zdravstvenimi delavci, na čigar ramena je padlo največje breme, in seveda tudi za ljudi, ki so izgubili bližnje, pa vse tiste, ki so izgubili delo. Šele čez čas bomo lahko govorili o posledicah te kolektivne travme.
Občudujem znanstvenike in s pozornostjo spremljam vse, kar se dogaja. Seveda je edina rešitev v množični imunizaciji celega sveta in priče smo nekemu zgodovinsko pomembnemu obdobju, začetku procesa zaustavljanja pandemije. Ni lahko, vendar je rezultat odvisen od vsakega izmed nas.

Kar se moje skupine tiče, lani je Autopark slavil svojo dvajsetletnico obstoja in v ta namen smo načrtovali tudi izid novega albuma in seveda koncerte. Vse skupaj smo prestavili v za nas neke boljše čase, ko bodo vse te aktivnosti varne. Objavili smo dva singla, enega, ki smo ga posneli tik pred začetkom pandemije in drugega, ki smo ga snemali v nemogočih pogojih, ker sem se pač želela izogniti riziku. Kar z drugimi besedami pomeni, da ne bomo v bendu imeli nobenih večjih aktivnosti vse dokler ne mine nevarnost. Težko vse to sprejemamo, toda solidarni smo s svetom, seveda, kajti svet ima trenutno bolj pomembne probleme.
V Srbiji trenutno nimamo popolnega lockdowna, vendar je zbiranje ljudi še vedno nepriporočljivo in dokler traja pandemija ni koncertov, saj ne želim nikogar izpostavljati riziku.
Ognjenka Lakićević, foto Nemanja Đorđević V bendu trenutno pripravljamo nov pomladni singl, pišemo dobra besedila, to je vse, kar se tiče strogo benda samega. Osebno pa si želim, da ostanemo zdravi in tako pričakamo konec tega stand by modela življenja.
Kar se mojega povsem osebnega življenja tiče; od lanskega marca delam od doma, in to mi vsekakor pomaga, da vzdržujem nekakšno strukturo dneva. Prvih par mesecev sem izredno slabo spala, no sedaj vendarle nekako spim in uspe mi, da lahko berem in pišem, se ukvarjam z glasbo in vodim včasih pesniške delavnice. Seveda pogrešam to, da lahko kam odpotujem in skačem ob svoji najljubši glasbi ali se ob pivu družim s prijatelji.

Navdihuje me boj proti virusu (kot vidimo, ne vseh in zaradi tega sem zelo razočarana in žalostna, ker nismo solidarni in enotni, kar se tega vprašanja tiče), navdihujeta me znanost in herojski napori zdravnikov in znanstvenikov, da rešijo človeštvo s čim manj posledicami, nadihujejo me vesolje, galaksije, narava in vedno, vedno dobrota.
Živimo v neverjetnem zgodovinskem obdobju, zna biti boleče toda tudi navdihujoče.
Zato tudi te mesece, če sem iskrena, berem največ besedil znanstvenikov, ki nam pojasnjujejo vse, kar bi morali vedeti. Razmišljam o krivicah, ki se dogajajo, o sistemih, o vsem tem, kar je ta pandemija razprla pred nas. A najbolj je pa razgalila to, iz kakšnega testa so ljudje, in kdo so v bistvu resnični heroji.
Časi se še kako spreminjajo; ko bo vsega tega konec, stvari enostavno ne bodo več iste, ne glede na to, kako bi si sami želeli vrnitve v “normalo”. Najslabše pa bi bilo, da se obnašamo, kot da se ni nič zgodilo.

Koncertna fotka: Nemanja Đorđević

***

Katja Šulc, Ljubljana

Katja Šulc, foto Maude Perrin V pandemiji sem šla skozi različne faze, različna občutja. Ampak precej hitro sem celotno situacijo sprejela kot nekaj, iz česar je treba potegniti najboljše. In izkoristit ta čas za nekaj.
Čas se je ustavil. To sem v začetku vzela kot dobrodošel premor, predah, predih. Emocij je bilo veliko, raznolikih, od strahu za rizične bližnje, do strahu za vse, do pretirane samote, da mirnega ustvarjanja in fokusa samo na ustvarjanje. Dodatno pomirjenost je prinesel UTD samozaposlenim v kulturi, dobrodošla pomoč države. Vendar je ob spremljanju toliko težkih zgodb, ki so vsenaokrog, nemogoče ostati povsem miren.
Tik pred izbruhom epidemije, januarja 2020, sem v Mehiki šla v studio in posnela material za novo ploščo. Veseli me, da se je to časovno izšlo, tako da sem potem tekom leta posnetke obdelovala. Izdala sem tri single, pripravljam pa tudi nove, ki bodo izšli kmalu. Album bo izšel maja 2021.
V primeru glasbenikov je ohromitev dejavnosti prinesla predvsem nezmožnost koncertiranja. To je res velika sprememba. V začetku nenavadna, potem pa sem jo vzela kot dobrodošel premor od odra in refleksijo o delu, ki je vedno koristna. Sicer pa, čas lahko izkoristiš tudi za druge stvari. Seveda pogrešam podajanje glasbe v živo, ker smo te izmenjave z občinstvom vajeni, tudi odvisni od nje, in ker glasba tako najmočneje deluje. Prišli so virtualni koncerti, ki so v redu, ker tako vsaj malo ohranjaš performativno formo. Hvaležna sem, da sem imela v vsej pandemiji povprečno vsaj en dogodek na mesec. Na ta način sem ohranjala osredotočenost in kondicijo, vseeno pa je to v primerjavi z običajnim ritmom malo. Za primerjavo, v letu 2019 sem imela približno 40 koncertov, lani pa 10.
V tem trenutku je moja prioriteta dokončati nov album. Sem v postprodukciji, gre za moj avtorski solo projekt, posvečen mehiški poeziji. Obenem pa se že pripravljam na naslednji projekt, ki je vezan na rezidenčno bivanje v ZDA v sklopu štipendije ArtsLink. Tja bi morala že jeseni 2020, vendar je pandemija vse skupaj prestavila na jesen 2021.
Katja Šulc, foto Jan Prpić Moja dnevna rutina ni dosti drugačna od siceršnje, sem samozaposlena, sama si odrejam čas in oblikujem urnik, vozim samodisciplino. Zgodnje dopoldne običajno posvetim mailom, delu za računalnikom, sledi ogrevanje, vokalne vaje, popoldan sem ustvarjalna. Nekje vmes sledita daljši sprehod in joga. Moja rutina najbolj pogreša bazen, izlete v naravo, druženja z nekaterimi dragimi ljudmi, ples, občasne obiske koncertov, gledališč. Dobra plat pandemije pa je veliko več preživljanja časa z domačimi in veliko več časa za branje knjig.
V obdobju pandemije ne čutim dosti tistega pravega, letečega navdiha, v katerem se rodijo nove stvari. Ostaja le navdih za dokončevanje, nadgrajevanje obstoječih. Mislim, da za kreiranje nečesa novega rabim občutek svobode v zraku, lahkost bivanja.
Trenutno berem študijsko literaturo za naslednji projekt, vezan na ameriško rezidenco, projekt prepleta poezije ameriških staroselcev in slovenskih starovercev. Uživam v branju avtobiografij, navdušil me je Rade Šerbedžija, ki me spominja na toplino poletja na Brionih v družbi Ulyssesa, uživala sem v družbi Milene Zupančič. Obe knjigi prinašata tudi okus po času nekdanjega skupnega prostora, širokega, toplega in brezskrbnega, kot ga imam v spominu. Razmišljam o različnih vrednotah, časih, prostorih, mislim, da ta pandemija in vse omejitve očistijo tvoj svet in doživljaje na neke bolj čiste esence.

In ko ji za konec ponujam zvočni kulisi obdobja, od Dylana do Sex Pistols ali nekoga tretjega, mi odgovori: Mislim, da je oboje ustrezno. Za nekatere se časi res spreminjajo, nekateri stvari doživljajo kot možnost k boljšemu, kot prostor za izboljšave, pot k spremembam. Tudi ‘Future’ je lahko. Planeta pa premnogi ne doživljajo tako, oz. stremijo k nekim drugim vrednotam. Preveč stvari je preveč narobe, da bi zatrdili, da gredo stvari na boljše. Mogoče bomo to lahko rekli čez nekaj časa. Tako, da ne vem, katera je tista prava zvočna kulisa, taka, ki odslikava ta čas, čas, ki je vse, lepo in grdo. Sama najraje izberem kuliso, s pomočjo katero nekam pobegnem in si ustvarim svoj, lep čas.

avtor portreta: Maude Perrin
avtor koncertne fotografije: Jan Prpić

***

Jelena Rusjan, Ljubljana

Jelena Rusjan Začelo se je leto 2021. In čeprav je v zraku še vedno veliko negotovosti in še vedno težko karkoli načrtujemo, teče življenje naprej. Res je, za trenutek se je svet ustavil, obrnil na glavo, ampak vprašam se: ali ni bilo to na nek način nujno?
Ostala sem brez službe, pojma nimam, kdaj bom lahko spet stopila na oder, pred publiko, kako bom zaslužila denar, kaj bom počela v življenju... ampak, saj ni prvič. Je pa res, da se je z vsem tem malce težje spoprijemati, ko imaš preko 40...
Vsemu navkljub skušam ostati optimistična in dejansko imam ogromno drugega dela, ki ga lahko v tej situaciji brez težav nadaljujem.
Mogoče na aktualno stanje stvari ne gledam tako negativno tudi zato, ker imam malega otroka in se mi zdi čas, ki mi je na voljo in ga preživim z njim, vrednejši od vsega drugega. Razmišljam, ali je grozno napisati, da mi je dejansko lepo in da uživam?
Poleg tega me osrečuje tudi nov bend, ki mi ponuja ogromno prostora za kreativnost. Po razpadu mojega prvega benda TRUS! pred leti, sem se končno opogumila in rekla: „Nič, gremo naprej, pa bo kar bo.“
Lelee Predstavljam vam tako skupino LELEE, kitarski trio v sestavi Damjan, Jan in Jelena. Trenutno načrtujemo posneti prvi album, končujemo komade, razmišljamo, kje bomo snemali in s kom vse sodelovali na naši prvi plati. Leta 2020 smo bili Klubski Maratonci Radia Študent, odšpilali par koncertov, nekaj jih odstrimali, posneli par komadov... zdaj pa naprej.
Trenutno nam situacija definitivno ni naklonjena, ampak verjamemo, da bo boljše in se zaenkrat zelo veselimo snemanja našega prvenca. Vsi skupaj pa resnično upamo, da bomo potem, ko bo plošča izšla, lahko tudi v živo promovirali glasbo in koncertirali na polno po Sloveniji in tudi širše... Do takrat pa nas čaka ogromno dela.
Medtem pa končno lahko berem brez slabe vesti, gledam filme, šivam... ooooooo!!!!
Dejansko se mi je življenje obrnilo na glavo pred tremi leti z rojstvom otroka. Dolgo sem ga čakala in ko je prišel je bil to veliki »ka booommm!!!«
Končno sem prebrala zadnji del knjige »Moj boj« Karla Oveja Knausgarda. Govorim o seriji šestih knjig. V srbohrvaščino je bil prvi del preveden leta 2015 in potem vsako leto po vrsti vsi naslednji deli, zadnji šesti je izšel leta 2019. In moja prva misel ob branju zadnjega dela je bila, da bi bilo dobro zdaj, ko so vsi deli knjige prevedeni, vse skupaj prebrati naenkrat. Ampak,... hmm... govora je, o recimo 6000 strani. Ampak... kdo ve... čeprav, ne še. Na žalost imamo v slovenščino prevedena le prva dva dela, toda da če vam ni problem brati v angleščini ali srbo-hrvaščini, vam knjigo od srca priporočam. Enkraten roman, surov, resničen in brezkompromisen.
Sicer pa... nič... gremo naprej in samo pogumno.

Jelena Rusjan, foto: Jan Kmet
Lelee, foto: Neža Bukovec

***

Jela Krečič, Ljubljana

Jela Krečič Težko preživljam to obdobje, vse težje, pravzaprav. Pri prvem valu epidemije se je vsaj zdelo, da obstaja prihodnost, v zadnjem valu pa se je čas nekako obrnil sam vase. Pogosto se počutim kot v filmu Groundhog Day (Neskončni dan), v katerem glavni junak obtiči v enem dnevu in obupno išče način, kako bi čas premaknil naprej. En in isti dan se ponavlja, dokler na koncu, ko je že izgubil vse upanje, da bo kdaj izstopil iz neskončnega dne, iznajde formulo, ki požene čas naprej.
Naš trenutni problem je, da posameznik ali posameznica sam ne more iznajti te formule, očitno pa je, da je tudi kot družba ne najdemo – tudi ob vseh obetih cepiva se čas še nekaj časa ne bo odmaknil. V zdravstvenem, predvsem pa političnem smislu (in posledično ekonomskem, kulturnem, družabnem, psihološkem itd.) je to katastrofa. Bojim pa se, da bo morda še večja katastrofa sledila kasneje, tudi po tem, ko se bo čas nekoč odmaknil.
Tudi zato je moje vodilo v tem trenutku, da ne razmišljam preveč o danih razmerah in o vsem, kar sledi. Zaposlujejo me predvsem predavanja. Precejšnjo srečo imam s študenti, ki se izjemnim okoliščinam navkljub, zdijo celo bolj zavzeti, kot v “normalnih” časih.
Vsi moji, ne nujni akademski, literarni projekti, so precej zastali in trudim se, da si tega ne očitam. Včasih je to težko, saj je nekakšen tihi imperativ karantene to, da bi morali obilico časa izrabiti za vse tisto, za kar sicer nimamo časa. A paradoks je po mojem v tem, da smo sposobni čas veliko bolje izkoristiti tedaj, ko ga nimamo na pretek, predvsem pa, ko obljublja, da nekam pelje.
Z obstoječo vlado se je zdravstvena in z njo vsesplošna kriza poglobila. Država je po mojem smiselna in upravičena entiteta, v kolikor je prostor umetnosti, znanosti, intelekta. Še več, naše bivanje, družbena eksistenca je smiselna, dokler živi duh, duh občosti, ki se vsaj v zadnji konsekvenci materializira ravno v omenjenih sferah. Karantena ni pogubna le zato, ker v pogubo spravlja toliko umetnikov in umetnic, ki ne morejo ustvarjati, delati, pogosto še preživeti ne, ampak tudi zato, ker z njihovim zastojem zastane duh. Ne čisto, seveda, – spremljamo lahko izjemno iznajdljivost, celo duhovitost kulturne, znanstvene, akademske sfere, da se prilagodi neznosni situaciji, pa vendar se bojim, da bodo ceno epidemije spet najbolj plačale ravno te.
Sedanja kulturna politika je cinična. Zdi se, da je v minister v sporu z velikim delom kulture, ki naj bi ga zastopal, spodbujal, razvijal ali mu vsaj pomagal. Naravnost smešno se mi zdi, kako pogosto se prikazuje kot žrtev kulturnikov, ki z raznimi akcijami poskušajo opozoriti na svoj beden položaj.
Vehementno poseganje v kulturne javne zavode, z rokohitrskim spreminjanjem aktov zavodov, katerih cilj je nameščanje “pravih” kadrov po lastnem okusu, pa me straši. Mislim, da bomo kmalu na zelo boleč način spoznali, kako dragocene profesionalce in profesionalke smo imeli na vodilnih položajih v mnogih kulturnih ustanovah, ljudi, ki so pokazali, da je umetnost, kultura, ki nastaja še kako relevantna v širšem mednarodnem prostoru.
Podobno srhljivi sta samovolja in maščevalnost, usmerjeni v ljudi, ki kritizirajo obstoječo oblast. Tu mislim seveda na afero z Zlatanom Čordićem, ki se je, vsaj za zdaj uspešno razrešila na upravnem sodišču.
A kolikor so partikularne afere same na sebi nezaslišane, pa je morda še huje to, da gre oblastniška samovolja skupaj s totalno degradacijo profesionalnih standardov. Ko minister za notranje zadeve postane filmski kritik, je to znak za alarm. Skrbi me, da je treba to v 21. stoletju v dozdevno demokratični Sloveniji pojasnjevati, da država ni lastnina aktualne oblasti, še posebej pa ne bi smela postati talka kapric njenih predstavnikov. A natanko s tem se soočamo danes. Vedno je boleče, ko vidim, da dosežene vrednote, ki jih je ta civilizacija utemeljila na razumu, začnejo propadati. V bistvu je boleče to, da razum očitno ne učinkuje zares na kaprice in oblastniško samovoljo.
Jela Krečič Moja prioriteta v danem trenutku je predvsem v tem, da se prebijem skozi ta horror film naše realnosti. To grozo premagujem tako, da zelo selektivno gledam v prihodnost, samo kakšen dan, največ teden v naprej. Veselim se daljšanja dneva in tega, da bo nekoč prišla pomlad in potem poletje. V bližnji prihodnosti stavim torej predvsem na scenografijo, medtem ko bom morala skupaj z vsemi na dobro (politično) zgodbo očitno počakati.
Dnevno rutino mi večinoma narekujejo predavateljske obveznosti, zato težko govorim o kakšnem striktnem urniku. Večino dela: pisanja, branja, priprave predavanj, opravim zvečer, oziroma ponoči. Če se le da, spremljam filme in TV-serije, ki so tako del mojih strokovnih preokupacij kot tudi del sprostitve, vse bolj tudi pobeg od realnosti. Dojela sem, da je nesmiselno v teh norih časih drugim in sebi postavljati nore zahteve. Na neki ravni se mi zdi čudež, da vsi, še posebej družine z malimi otroki, pa ljudje v velikih eksistenčnih in drugih stiskah, nekako vozijo ali vozimo skozi to katastrofo.
Moja kreativnost je, kot rečeno, precej zastala. Vsake toliko se mi porodi kakšen zametek ideje. Zadnja sezona serije Krona me je na primer spodbudila k premišljevanju o monarhiji, predvsem o tem, zakaj je danes, ko nima nobene eksekutivne moči, ko deluje kot utrošek, tako fascinira. Po mojem je interesantna ravno zato, kar ne služi ničemur – je kot muzejski artefakt ali morda premična kulturna dediščina. Zadeve, ki ne štejejo, ki nimajo neposrednega in izmerljivega učinka, so vselej vznemirljive. Tako rekoč vsi umetnostni, znanstveni preboji so bili v času svojega nastanka nek tak utrošek, presežek, ki se ga ni dalo unovčiti ali nemudoma udomačiti. Vsak element, ki ne služi ničemur, ima morda tudi politični potencial. Če nič drugega nas pripravi k premisleku, zakaj živimo v družbi, kjer mora vse, vključno z nami kot subjekti, šteti, nečemu služiti – torej služiti kapitalu.
Zanimivo, od epidemije dalje lahko berem samo kriminalke. Že prej sem jih imela rada, sedaj pa me naravnost pomirjajo. Izpostavila bi nov roman Tane French The Searcher, ki ga v bistvu le še pogojno lahko uvrstimo k žanru kriminalke. Sicer pa so moja strast predvsem TV-serije, celo bolj kot filmi. V karanteni je morda nekaj pomirjujočega v tem, da obstaja svet fikcije, kamor lahko prebegnemo. Moji letošnji izbranci so omenjena Krona, a tudi nova interpretacija slavnega odvetnika Perryja Masona v istoimenski seriji HBO. Zelo me je navdušila Mrs America o ameriškem feminističnem in antifeminističnem gibanju sedemdesetih let, med komedijami pa tudi letos Nikar tako živahno Larryja Davida. Po zaslugi prijateljev sem odkrila tudi ne čisto nove serije, ki bi jih ob običajni masovni produkciji novitet spregledala. Lepo odkritje je avstralska nadaljevanka Rake: tako brutalnega in inteligentnega humorja, ki lasersko zadene v nevralgične točke naših družb (vsaj do korone) že dolgo nisem videla.
Pri glasbi se zatekam k svojim preverjenim favoritom, med katerimi ni sledu novitet: Bitli, David Bowie, Dusty Springfield, Ella Fitzgerald, Nina Simone, Leonard Cohen. Od Pearl Jamov, ki sem jih skoraj religiozno častila v gimnaziji, pa me recimo sedaj pomiri njihova pesem “Breath”. Pravo sporočilo za koronavirusne čase, se mi zdi.
Foto: Voranc Vogel

***

Marina Gržinić, Ljubljana

Marina Gržinić V teh mesecih je zelo delovno, veliko predavanj in sestankov vodim preko Zooma, potem so tu uradne ure s študenti, ter številne zahteve po pisanju teoretičnih tekstov, analiz, itd. V drugem valu epidemije se je večina simpozijev in delavnic začela odvijati s pomočjo aplikacije Zoom. Tako da, ja, sedim pred računalniškim zaslonom in delam. Kar se tiče samega dela in raziskav, mi to ne predstavlja težav. Na dolge proge pa so predavanja po Zoomu nemotivirajoča za študente; ti redno prihajajo, a ko s pogledom preletiš po pokrajini govorečih kvadratkov na zaslonu računalnika, veš, da to ni to. Da so študentje utrujeni. Ne od dela, pač pa zaradi izolacije in prekarnosti.
Moje delo je transdisciplinarno in se odvija med trans* teorijami in političnimi praksami. Veliko tega dela zahteva študij, zahteva digitalno forenziko v različnih arhivih, tako da izolacija ni problem, saj kopljem po spletu. A izolacija je strup za družbeno in skupnost; saj je desna vlada Janeza Janše preoblikovala državni aparat v mrežo vladajoče koalicije, ki je povsem obstruirala družbo in demokratične procese. Opoziciji so stvari ušle iz rok. Ministri povsem brez odgovornosti uničujejo vse, od kulture do sociale. Ukrepi za zajezitev Covida-19 so izjemno pomembni, ker je bolezen strašanska, saj starejši umirajo eksponentno, a problem je nedorečena strategija zaščite. Ko bo vsega konec, ne smemo pozabiti tudi na vse tiste politike, ki so to molče podpirali.
Moje osebne prioritete so torej politične prioritete skupnosti, ki si želi boljšega življenja in družbene pravičnosti za vse. Dnevna rutina teče od šestih zjutraj do poznega večera.
V tem trenutku s Tjašo Kancler pripravljava posebno številko Časopisa za kritiko znanosti, z naslovom Rasni kapitalizem, intersekcionalnost spolnosti, bojev in mejnih teles, ki izide leta 2021. Najino stališče je, da šele preko analize delovanja sistema in organizacijo solidarnosti med rasiziranimi, migranti, lezbijkami, trans*, spolnimi delavkami in hendikepiranimi, lahko izpostavimo zamolčane zgodovine delavskih bojev. To nam omogoča misliti na izkušnje, teorije in prakse odpora, tiste ki govorijo o možnostih za drugačno prihodnost, in nas pozivajo, da se kritično odzovemo na to, kar se zdi edini možni čas in to je belsi strejt čas Zahoda. Ali kot to zelo nazorno kažejo protesti Black Lives Matter (Črna življenja so pomembna): dovolj je tega vztrajanja na rasizmu, diskriminaciji, ropanju in izkoriščanju ter akademski, intelektualni in teoretični razlagi, ki vse to nenehno znova in znova opravičuje.
V bloku za novo številko ČKZ sva skušala povezati avtorice/je, ki jemljejo to globalnost rasizma, diskriminacij, antisemitizma, itd. kot osnovo za na novo elaborirane feministične, marksistične, trans* in spolne oblike teorij. Te se povezujejo z dekolonialno in tudi postkolonialno teorijo, ki dobiva nekatere nove elemente refleksije, prinaša nove izzive in poglede na današnjo situacijo, politiko in družbo. Številko sva koncipirala v navezavi s številnimi, za slovenski prostor šokantnimi povezavami: Črnski marksizem, feminizem in intersekcionalnost, lezbična in trans* teorija, spolno delo in de/kolonialnost. Povezala sva vrsto intervjujev, ki morda na prvi pogled ne sodijo v klasični znanstveni aparat z umetniškimi pozicijami in tudi klasičnimi akademskimi teksti in razširjeno recenzijo. Hkrati je govora o procesih produkcije znanja, političnem pozicioniranju, pogojih dela, umetniških praksah, imaginarijih in bojih, ter možnostih za radikalno transformacijo.
In, ko ji za konec pogovora ponujam glasbeno kuliso trenutka, tega pandemičnega obdobja, bodisi Dylanove čase, ki se spreminjajo ali No Future, Sex Pistols ali morda nekoga tretjega, mogoče koga iz njenega filozofskega polja raziskav, mi odvrne: To besedilo nima konca. Ne more ga imeti. Slovenija še zdaleč ni balkanska Švica – postala je nekropolitična tvorba (kar pomeni, da proizvaja necro, smrt, in vse manj pogoje za dostojno življenje vseh): Preko izbrisanih iz leta 1992, ko je tedaj nacionalistični-populizem povsem ušel iz steklenice, ki je po izbrisu ostala priprta. Sledi ignoriranje zahtev izbrisanih. In kolektivna družbena amnezija. In produkcija tretjerazredne kategorije ne-državljanov, »južnjakov«. Pa leto 2012, pred in po tem: marginalizacija LGBTQ skupnosti – na referendumu je zavrnjen Družinski zakonik. V letu 2020 tako Delovna skupina za azil in Delavska svetovalnica opozarjata civilno družbo k preprečitvi sprejema in uveljavitve predlaganih zakonskih sprememb v noveli zakona o tujcih, katere sprejetje se načrtuje v letih 2020 in 2021. Slovenija je tako postala demokratični nadomestek, turbo-kapitalistični ponaredek zahoda, ujeta v limbu med tranzicijo in prihodnostjo.
In za konec, nekaj o mojih glasbenih vsebinah; kar se mojih glasbenih spremljav tiče, imam zelo rada imam skladbo My way v interpretaciji Nine Simone, ki je vrhunska zadeva. Potem prisegam na miks Michelle Gurevich (Chinawoman) in njen Party Girl, ter Luana Hansen iz Sao Paulo/a in njen Marielle je tukaj, in še Črnke marširajo. Luana Hansen je fantastična, ko pravi, »V svoji glasbi se ukvarjam z življenjsko resničnostjo črnskih in obstranskih žensk v Braziliji. Poudarek je na osveščanju, aktivizmu in opolnomočenju. Moje delo pogosto uporabljajo v učne namene na šolah, univerzah in gimnazijah, saj vsebuje zelo veliko informacij. Pri delu stremim predvsem po resnici«.
Oh ja, vem, sedaj bi hoteli več... Že omenjeni ČKZ prinaša intervju z Luano.

Foto: Margot

***

Vesna Godler, Ljubljana

Vesna Godler Te mučne čase preživljam bolj ali manj delavno, kar si štejem v dobro, saj bi drugače verjetno že znorela. Čuvam dvoletno deklico, občasno pomagam invalidom, prav tako imam vaje za glasbeni projekt, ki bo izveden še v tem mesecu - seveda preko spleta. Glavo skušam držati pokonci in delovati, kolikor le lahko; seveda pride dan, ko se le težko za karkoli motiviram. Razpoloženje niha, vem, da je veliko ljudi, ki so v neprimerljivo težjem položaju kot sem sama. Osebno me pa najbolj jezi in žalosti butalski odnos naše države do kulture, kulturnikov in vsesplošno odkrito kršenje vseh človekovih pravic in svoboščin, kot smo jim priča v času epidemije.
Te dni pripravljamo projekt z naslovom "Gasi strasti plamen", katerega idejna vodja je intermedijska umetnica Marija Mojca Pungerčar, poleg sodelujeta še umetnika Borut Savski in Katja Grabnar. Gre za cerkvene liturgične pesmi, ki bodo posodobljene in manipulirane z različnimi zvoki… s kritično noto, predvsem na trenutno politično dogajanje, ki je že dolgo nazaj preseglo meje vsakršnega dobrega okusa. Projekt bo posnet za zaprtimi vrati in ga bo možno spremljati preko spleta - žal! To je zaenkrat edini projekt, ki bo realiziran.
Seveda razmišljam tudi o drugih projektih, a gre trenutno bolj za grobe idejne osnutke zapisane v moji beležnici. Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost… V času epidemije je kulturna dejavnost popolnoma ohromljena (tu mislim predvsem na izvajanje koncertov v živo pred občinstvom), poslušanje koncertov pa se je preselilo na splet - izhod v sili, ki pa nikakor ne more nadomestiti koncertov v živo. Že v prvem valu epidemije so nama z duom All Strings Detached odpovedali par koncertov, podobno se je zgodilo z gledališko-pevskim zborom UPS!, v katerem delujem. Odpovedani so vsi zimski nastopi, vaje in gostovanja v tujini, ki smo jih načrtovali. Ker ne moremo imeti vaj, stoji tudi ustvarjanje novega materiala.
All Strings Detached Situacija je resnično precej duhomorna, a smo glede tega vsi v podobni godlji - pa si potem malo med sabo potožimo in se bodrimo z upanjem na boljše čase. Vse skupaj pa je seveda še težje, saj nam hrbet obrača tudi Ministrstvo za kulturo, ki bi moralo v teh časih ponujati razumevanje in podporo - a tega od trenutne garniture ni za pričakovati.
V tem trenutku skušam ostati predvsem zdrava, da lahko obiščem starše, brate, babico in nečake in da lahko, vsaj delno, opravljam svoje delo.
Mojo dnevno rutino sestavljajo jutranja telovadba, kava, dnevno časopisje. Potem grem na delo in v podobnem vrstnem redu perem perilo, sušim perilo, pobiram perilo. Vmes grem na sprehod ali tečem…kuham, pospravljam, govorim z mojimi, ki živijo na Kozjanskem. Veliko berem, gledam filme, pojem in vadim bas.
Pišem, skoraj vsak dan kaj napišem, zadnje čase redno zapisujem sanje. Navdihuje me veliko ljudi in stvari. Narava, tišina in samota, ki ju imam trenutno v izobilju, pa seveda posamezniki, ki me s svojo neomajno držo in ustvarjalnostjo navdihujejo in vzpodbujajo.
Berem veliko in neprekinjeno - mogoče kar obsesivno. Brez knjige ne preživim. Trenutno berem odličen roman »Tujka« pisatelja Stefana Hertmansa. Zgodba je postavljena v prvo polovico 11. stoletja in govori o križarskih pogromih nad Judi in o ženski, ki v tem krutem času premaguje nepredstavljive ovire. Boleče branje, ob katerem razmišljam o današnjih časih… in včasih se mi zazdi, da se zares niti niso toliko spremenili. Vedno se najdejo eni, ki si jemljejo pravico, da si podrejajo druge… skozi celo zgodovino vse do danes. To me žalosti in jezi!
Soundtrack današnjega časa? Zdi se mi, da se časi skozi obdobja niti niso toliko spremenili… človek je še vedno človeku in naravi poguba, a po drugi strani se nenehno godijo spremembe, tudi na bolje, ampak spremembe na bolje gredo bolj počasi. Graditi je težje kot uničevati. Tako da imata v tem kontekstu prav oba, Dylan in No Future Sex Pistols.
Vsemu navkljub pa še vedno verjamem v dobro ljudi, v mlajše generacije in v možen »better future« konec!

Foto: Jan Prpič

***

Ana Marija Cupin (Repetitor), Beograd

Ana Marija Cupin Svet se ni ustavil. Zemlja se še vedno vrti. In tudi sonce še vedno sije. Vse skupaj je stvar percepcije in tega, na kaj se človek osredotoča v danem trenutku... Ko mi je težko, se vedno spomnim prababice Katarine, ki je leta 1941 sama rojeva v hlevu, tam med kravami, medtem ko so naokoli letele bombe. Takrat me prešine, da sem razvajena in kako vendar danes boljše živimo in nesmiselno se mi zdi, da se pritožujem.
Sanjam o spremembah, vendar se te le počasi odvijajo. Tu mislim predvsem na odnose med ljudmi, na odnose človeka do sočloveka, narave in živali. Sanjam o poenotenju pravih vrednot, kjer ni manipuliranja in nadzora medijev, kjer ne obstajata tekmovalnost in izkoriščanje, kot to obstaja danes v kapitalističnem sistemu, kjer manjšino nadzira večina in se pri tem ne ozira na posledice in prihodnost življenja na planetu Zemlja.
Stanje, v katerem smo se znašli v zadnjih mesecih, pomeni za bend predvsem to, da ne moremo nastopati v živo. Resnica – zelo pogrešamo koncerti, kajti Repetitor je najraje s svojo publiko; komaj čakamo, da se stvari vrnejo v normalnost, in vrnile se bodo, slej ko prej. Samo potrpežljivi moramo biti, kajti vse to bo minilo.
Letošnje leto smo izkoristili tako, da smo končno šli spet v studio in posneli četrti album z naslovom „Prostor medju nama koji može i da ne postoji" (Moonlee records), ki aludira seveda na trenutno situacijo. Povsem smo se posvetili snovanju pesmi in uspeli celo odigrati dva koncerta, enega v Beogradu in drugega v Plovdivu. Posneli smo tudi video za prvi singel "Kost i koža". Do konca leta načrtujemo posneti še enega. Neustavljiva je ta mašina...

Danes so prioritete benda vezane na izid albuma in promocijo novih pesmi, in potem nas čaka seveda delo na novih pesmih in naslednjem albumu.
Repetitor Kar se tiče mojih prioritet je tu predvsem želja, da ostanem zdrava, psihično in fizično, da nadaljujem z ustvarjanjem umetnosti, tako glasbe kot slikarstva. Prav tako razmišljam o alternativnih načinih zaslužka, ker v danih razmerah ne moremo nastopati, koncerti pa so nam glavni vir dohodka.
Na spletu vodim tudi ure joge, to me izpolnjuje; daje mi nek občutek normalnosti in namenskosti. V času lockdowna v Srbiji sem odšla v naravo, na vikend na Fruško goro s svojim fantom in psi, delala na vrtu in vinogradu, se sprehajala po gozdu...

Ne morem ravno reči, da imam dnevno rutino, imam pa jutranjo – vadim jogo, meditiram, sprehajam se s svojim psom, dnevno zapisujem svoje sanje, misli in cilje. To mi pomaga, da se bolje osredotočim na zadeve, ki jih želim objaviti. Trudim se, da ne obvisim preveč na dnevnih novicah in kupu informacij, temveč da si naredim in obdržim duševni mir in sem tako lahko podporna svoji družini in vsem, ki me potrebujejo.
Te dni me po malem navdihuje vse, a največ procesi rasti in transformacije skozi stiske. Na spletu poiščem novo muziko in filme, berem knjige, ki čakajo že predolgo, da bodo prebrane, čim več se zadržujem v naravi, preizkušam se v novih in zdravih receptih...
V branje bi svetovala knjigo Clarisse Pinkola Estes Ženske, ki tečejo z volkovi in knjigo Michaela A.Singerja Duša brez spon. Kar se glasbe tiče, so tu blizu vedno David Bowie in Changes, Black Sabbath s Paranoid in seveda Repetitor z Danima.

avtor koncertne fotografije: Zoran Stojković

***

Brina Vogelnik, Ljubljana

Brina Vogelnik Seveda se predvsem pozna, da ni koncertov; sicer se pa moj svet niti ni tako spremenil. Z novim projektom, skupino Rudija Pančurja, Mala mestna muzika, smo veliko delali, vadili in pripravili projekt Žalostink po Razkriško, balade, ki jih je napisal Vlado Žabot in uglasbil Rudi Pančur. Ravno te dni pred novim strogim zaprtjem javnega življenja smo posneli material za album.
Ustvarjam tudi glasbo za novo lutkovno predstavo v Lutkovnem gledališču Maribor na besedilo Saše Pavček Rumi in kapitan, v režiji Eke Vogelnik. Tudi te vaje smo bili primorani prekiniti in čakamo, da lahko z njimi spet nadaljujemo.
Poleg tega dvakrat tedensko poučujem v Pionirskem domu, kjer se je pouk med počitnicami prenesel na splet. Na stranskem tiru pa žal trenutno čaka nova plošča Brine. Vsi nestrpno čakamo, da se se situacija malo umiri in želimo si, da bi vsi člani benda imeli čas in možnost, da se dobivamo. Splošno gledano, mi je dobro; pogrešam le žive koncerte, kar je običajno tudi moj glavni prihodek in se pozna tudi finančno. Ne skrbi me toliko za Malo mestno muziko in lutkovno predstavo. Veliko večji problem bo sicer potem, kako spraviti glasbo in predstavo do publike. Vsekakor upam, da se bo do takrat situacija kaj umirila. Brini pa manjkajo še kakšne tri do štiri pesmi, da bomo imeli dovolj materiala za snemanje.
Trenutno se bolj posvečam pripravam za poučevanje klavirja preko spleta. Brina Vogelnik Zadeva je zamudna, zahteva kar nekaj časa. Je pa tudi to čas za kreativnost, za nove ideje. Rešitve iščem tudi drugje, obenem si vzamem čas tudi zase. Včasih se zdi, da imam celo več časa za ustvarjanje, čeprav mi duhovno močno manjkajo koncerti in kulturno dogajanje sploh. Seveda so težava finance, vendar si znotraj družine pomagamo in potem je lažje.
V tem danem trenutku so moje prioritete preživljanje časa v naravi, kolikor si lahko to privoščim in ohranjanje stikov vsaj preko telefona in spleta. Kar se moje dnevne rutine tiče, prične se z jutranjo kavo. Rada imam dopoldan zase, da se najprej umirim, grem ven in podobno. Popoldan pa delam. Navdihujejo me pesmi, ki jih pripravljam za Brino in tiste, ki jih snemamo z Malo mestno muziko. Ravno te dni sem prebrala trilogijo Genialna prijateljica in dve nadaljevanji te knjige italijanske pisateljice, ki piše pod psevdonimom Elena Ferrante. Za sproščanje pa občasno vzamem v roke tudi kako kriminalko. Sicer pa sem preplavljena z veseljem tudi zato, ker v mojem trebuhu nekdo miga. Svet se bo zame, podobno kot za vse starše, spremenil. Sicer pa se svet tudi sicer vedno spreminja, stvari niso nikoli iste. Dogajanje na politični sceni me vedno znova razočara in želim si novega upanja. Globalno in lokalno. Želim in upam, da bomo dovolj močni za vse izzive, ki nas čakajo, da bomo spet in bolj spoštovali zemljo, naravo, drug drugega, svet okoli sebe.

avtor portreta: Miran Jurišič
avtorica koncertne fotografije Brina: Nada Žgank

***

Lada Furlan, Sisak

Lada Furlan Hvala za povabilo, draga Varja. Ljubo mi je, da sem lahko delček tega, kar je objavljeno na straneh rockobrobja. Na Hrvaškem imamo popolni lockdown od 16.3. in je trajal vse do poletja. Od takrat se, predpostavljam, podobno kot ostali svet, poskušamo znajti v času, ki je zajel ta planet. V veliki meri je resničnost naravnost absurda. Pred tem sem mislila, da smo vsi skupaj težji del „oddelali“ v času vojne na teh prostorih, ampak evo, kot kaže smo generacija, ki je ne bo zaobšla niti globalna pandemija. Posebnost te pandemije je dejstvo, da je cel svet v istem položaju. Dobesedno ni kraja, kjer je „boljše“. Vsi smo v isti kaši. In vsi se moramo nekaj naučiti o samem sebi. Če pogledamo nazaj, bi nekdo iz prihodnosti lahko pomislil, da živimo v zelo vznemirljivem času globalnih sprememb. Toda iz naše perspektive bi lahko rekli, da je vse skupaj preveč intenzivno in preveč vznemirjajoče. Občutek, da je istočasno vse v redu in nič ni v redu je zapleten, toda mislim, da izziva tudi dovolj „trenja“, da v ljudeh, ki imajo kaj za povedati, zaneti tisto začetno iskro novega pogleda na svet.
Pri meni se je to celotno obdobje v bistvu raztegnilo na daljše obdobje sprememb, ki trajajo že tri ali štiri leta in ki istočasno transformirajo tudi moj način razmišljanja in okolico, v kateri živim. Glej, ravno včeraj smo zaključili mastering novega albuma „Of the Grid“ novega benda L.H.D. - za tiste, ki tega ne vedo, gre za tri četrtine bivših Bambi Molesters (Dinko, Hrvoje in jaz). Doslej smo objavili dvojni vinilni singel Boiling Water, Dreamy Girl / This Caramel Should Cover the Earth in dvojni digitalni singel Green Voodoo / Blue Umbrella (izkoristila bi priložnost in bralce in vse, ki jih to mogoče zanima, povabila k poslušanju na bandcampu).

Pozimi smo zaključili s snemanjem in potem smo ves čas izolacije zaradi Covida-19 v bistvu izkoristili za miksanje pesmi in dokončanje albuma. Takoj, ko je bilo mogoče, smo začeli z vajami in kar se te ustvarjalne strani tiče, se mi zdi, da smo trenutno v odlični formi – občutimo namreč na novo najdeno pozitivno kreativno atmosfero in kar je zelo pomembno, osvojili smo učinkovit način, kako iz nje oblikujemo nove pesmi. Vsem nam so vaje nekakšen prehod v neko drugo stanje, v nek brezčasen, drugačen obstoj. Moj drugi „projekt“ ali služba, če hočeš, je prevajanje in to obdobje je bilo idealno, da sem se mu lahko posvetila. V bistvu mi je zelo pomagal, kajti za prevajanje je potrebna popolna koncentracija, ki ti ne dopušča, da pretirano razmišljaš o neposredni realnosti. Ravno pred časom sem zaključila prevod še ene knjige in skoraj bom začela prevajati novo. Poleg tega je tu moja „dnevna“ služba na gimnaziji in reči moram, da je bil ta del (in je še vedno) v teh novih pogojih izrazito zahteven.

Kot bendu se nam je ta paraliza kulturnih dogodkov zgodila v trenutku, ko smo bili sredi kreativnega dela, tako da nismo bili po tej strani preveč oškodovani, ker bi v vsakem primeru ustvarjali nove pesmi. Takrat smo čutili, da je nastopil pravi čas, podobno kot zdaj čutimo, da še ni najboljši trenutek za nastope v živo, ne glede, kako močno si jih želimo. Paradoks je verjetno v dejstvu, da je zastoj kulturne dejavnosti najbolj oškodoval največje komercialne izvajalce, veliko zabavno industrijo in njihove založbe, medtem ko je tiste „male“, ki so od vedno navajeni preživetja v vse prej kot popolnih okoliščinah, vsaj zdi se, ni toliko prizadel. Toda dejstvo je, da iz vsega tega nihče ne bo prišel nepoškodovan in mislim, da to ni nujno slabo (tu seveda ne mislim na ljudi, ki so zboleli, ali še huje, umrli). Morda bi se morali vsi v tem „novem normalnem“ času naučiti, da je „manj več“? Kako se posameznik počuti v teh trenutkih nevidnih meja med ljudmi je najverjetneje zelo odvisno od njegove osebnosti. Ljudi, kakor sem sama, najbolje opisuje tale verz Neila Younga iz On the Beach: “I need a crowd of people, but I can't face them day to day...“, in je malo lažje od tistih, ki ne morejo funkcionirati na introvertni način. Vse, kar se je s pomočjo družbenih omrežij zgodilo in je bilo opazno najbolj v času najstrožje karantene, je bilo popolno osiromašenje smisla in biti. Meni so se, na primer, „nastopi“ iz dnevnih sob in kuhinj zdeli nekako neprimerni, ker so, če se tako izrazim, ubili čarovnijo in magičnost nastopa v živo. To je seveda samo moje mišljenje, saj vsak seveda doživlja to situacijo na svoj način in se z njo spoprijema po svojih najboljših močeh. Toda pogosto sem se spomnila tiste scene iz kultne drame Tennesseeja Williamsa ali iz Kazanovog filma „Tramvaj poželenja“ , kjer Blanche Dubois, v trenutku, ko so njene laži, s pomočjo katerih je življenje znosno in mogoče, odkrite, vzklikne “I don't want reality, I want magic!“

Nisem sledila in poslušala glasbenikov, ki so svojo umetnost predstavljali po hodnikih, kuhinjah, sobah... ker v bistvu ne želim vedeti, kakšni so kot osebe, kakšne majice nosijo doma in kakšne slike jim visijo po zidovih. Zanima me, to kar delajo, to kar dela iz njih umetnike, zanima me njihova magija. Le redki so se uspeli znajti v vsem tem in pri tem ne izgubiti tistega, zaradi česar so zanimivi. V tem smislu mislim, da je bil Idiot Prayer, solo koncert Nicka Cavea, v vseh segmentih popoln zadetek. Bil je prilagojen pogojem, bil je na visoki umetniški ravni in bil je popolnoma potopljen v čas in kot tak v popolnosti čustveno povezan z občinstvom.

L.D.H. Morda se sliši prozaično, vendar so ta trenutek vsi moji načrti resnično povezani z družino in prijatelji. V tej situaciji se mi je ponovno potrdila njihova pomembnost. Naslednja zadeva je L.H.D. In izdaja novega albuma. Srečo imam, da smo v bendu vsi bodisi družina ali prijatelji.

Moja dnevna rutina je porazdeljena med moja dva sinova, moji dve „službi“ in glasbo. Včasih mi ni jasno, kako je po ponedeljku že četrtek in po četrtku pride torek. Včasih se počutim kot v lunaparku, kjer moram dobro razporediti čas za vse vožnje, ki bi jih rada preizkusila, a se mi v glavi še vedno vrti od vožnje na vrtiljaku. Skušam si določiti prioritete in se v določenem trenutku posvetiti samo tistemu, kar takrat delam. Ta situacija mi je ponovno razgalila, koliko pomemben je dobesedno vsak trenutek. Kako so pomembne tudi najmanjše odločitve. Kakšen luksuz predstavlja vsaka pozitivno preživeta minuta. In kako dragocen je čas, ki ga lahko preživimo skupaj z ljudmi, ki jih imamo radi.

Kreativnost, ki sem jo našla v novem bendu, mi je odprla nov način razmišljanja o glasbi in celotnem pristopu samega procesa – od nastanka pesmi do njenega konca (ki je za občinstvo pravzaprav začetek, ker jo oni šele takrat spoznajo). Zelo me veseli tak način dela in naša skupna energija. Vaje so nam kot odhod v varno hišo, kjer je vse mogoče. Vsi trije smo povsem neobremenjeni, ne želimo se dokazovati in vse skupaj delamo zaradi čistega užitka ustvarjanja. Najbližja paralela bi bila ta z otroško igro. Občutek, da lahko naredimo vse, in da nam ni potrebno ničesar – ta občutek svobode me navdihuje.

Poleg glasbe so mi zelo pomembni tudi filmi (in serije, seveda). Med gledanjem filmov sem se vedno lahko povsem izgubila in se na nek čuden način našla v izmišljenem prostoru filma. Ponovno sem se vrnila h klavirju – svojemu prvemu instrumentu. Začela sem tudi pisati blog, ne povsem redno in nič kaj spektakularno, vendar je to ena izmed stvari, ki jih planiram že nekaj časa.

Med prevajanjem ne berem „iz zabave“, ker me branje, če ni direktno povezano s knjigo, s katero delam, utruja. V premorih, med prevodi, pa berem različne stvari. Že skoraj dve, tri leta se poskušam pretolči skozi Knausgardove knjige. Njegov pristop h književnosti je fascinanten. Počasi napredujem, ker zahteva koncentracijo. Upam, da mi bo uspelo. Pogosto se spomnim scene iz prvega dela, kjer mu njegova babica, medtem ko sedi v kuhinji, v neki zapuščeni alkoholičarski hiši in pije neko žganico in kadi, pravi: „Življenje je bomba«. Življenje je zares bomba in v tej eksplozivnosti in nepredvidljivosti sta istočasno njegova nevarnost in lepota.

In ko se pogovarjava o primernem soundtracku današnjega trenutka iz bogate zakladnice popularne godbe, se odločim za Dylanovo A Hard Rain's Gonna Fall. Ne bi rekla, da smo v epizodi No Future, čeprav se mi zdi, da bodo stvari globalno postale še slabše, preden se bo stanje izboljšalo. Mislim da bi se moral vsak od nas, na vseh ravneh svojega življenja, odločiti, kaj bi odgovoril na vprašanje, ki odpira album Kick Out the Jams skupine MC5: »The time has come for each and every one of you to decide whether you are gonna be the problem or whether you are gonna be the solution«.

Foto Lada Furlan: Vedran Tofić

***

Nina Dragičević, Ljubljana

Nina Dragičević Ne zdi se mi, da je svet zastal. Prav nasprotno, menim, da so aktualne razmere predvsem razmere akceleracionizma, torej pohitritve nekro kapitalizma do skrajnosti. Če je svet zastal, je zastal zgolj v tem smislu, da je zastalo, umrlo mnogo partikularnih življenj. Pa ne zaradi virusa, pač pa zaradi že prej prisotnega uničevanja javnega zdravstva, socialnih in ekonomskih življenjskih pogojev. Medtem ko se je zdelo, da populacije dobesedno mirujejo in se med gledanjem nadaljevank učijo umivanja rok, se je dalje in po hitrih postopkih razprodajalo državna premoženja, morilo tako imenovano neaktivno populacijo, davilo črnsko populacijo, uvajalo avtoritarne oziroma policijske države, povečevalo brezposelnost, povečevalo nasilje nad ženskami in sploh gradilo neopatriarhalne razmere in tako dalje in tako dalje. Prav nič ni zastalo.
Razen produkcijskih pogojev za najbolj prekerne, najbolj ogrožene. Konec kulture. Konec kulture in umetnosti. Kulturniki pravijo, da kulture “ne dajo.” Razumem ta stavek, a se mi ne zdi točen. Ne gre za to, da hoče oblast kulturo in umetnost odvzeti, pač pa, da je resnično noče.
To se pravi, ti meseci so mi prinesli mir pred neskončnimi količinami mejlov in sestankov, dopustili so mi čas in mir za pisanje novega dela, obenem pa so mi odvzeli dohodke in tako zaostrili eksistenčno negotovost.
Trenutno pišem doktorsko disertacijo in s čudovito ekipo (Irena Tomažin Zagoričnik, Irena Yebuah Tiran in Vid Drašler, Zavod Sploh) pripravljam uprizoritev enega izmed mojih tekstov. Oboje bo realizirano.
Težko ti odgovorim na vprašanje, kaj ta ohromitev kulturne dejavnosti pomeni zame, med drugim tudi zato, ker ohromitev kulturne dejavnosti ni za vse enaka. Nedavna raziskava (na platformi Encore Musicians za področje Velike Britanije) pravi, da imajo (t. i. mlade) glasbenice za letos najavljenih skoraj 35 odstotkov manj nastopov kot glasbeniki. Tukajšnji aktualni oblasti ni mar ne za ene ne za druge – če ne sodelujejo v njihovih nacionalističnih, neotradicionalističnih in fašističnih fantazmah. Samo dejstvo, da se moramo v nekem trenutku vsi ukvarjati z likom neke Romane Tomc, je znak absolutnega propada sveta. Ne morem in ne morem si spraviti iz glave komada The Lunatics Have Taken Over the Asylum. Izšle so knjige avtorjev, kot sta Maja Vidmar in Esad Babačić, če omenim zgolj dva, a v izložbah knjigarn še kar razstavljajo skodelice in plišaste živali, kar noče se nehat. Na literarnem področju je zgodba glede delovnih pogojev spet drugačna kot na glasbenem, saj v tukajšnjem prostoru res ni pravilo, da je avtor ali avtorica za svoj literarni nastop sploh plačana (saj ne, da na glasbenem področju to pravilo velja). Vsi vedo, da vsi potrebujemo literarne nastope – če ne drugega pa vsaj za zapolnitev obrazcev za štipendije in podaljševanje kulturniškega statusa –, pretekla karantena pa je dodatno prispevala k temu, da se vsaka možnost nastopa v živo zdi kot nekakšen dar. Dobri nameni. Kaj naj s tem. Nič. Greš in oddelaš zastonj in ti gre na bruhanje. Ali pa ne greš in te ni in ti bo še šlo na bruhanje. Same pošasti nam obvladujejo življenja. Če se slučajno še kdo sprašuje, zakaj pišemo. Nina Dragičević na Sajeti Vse bomo popisali, tako makrofašistične razmere kot tiste neznatne, mimobežne stavke dobro mislečih, sila liberalnih kolegov, ki vzklikajo “Dialog!”
Zato so v tem trenutku moje prioritete predvsem, najti denar. Napisati dobro knjigo. Nikdar dopustiti, da ti zarežejo v senzibilnost.
Kar se moje dnevne rutine tiče so tu kava, pisanje, ljubav. Ne nujno v tem vrstnem redu, včasih pa vse to hkrati. Nimam trdne rutine, urnike preziram, vendar pa to pomeni, da sem nekako ves čas v delu. Kar ni nenavadno, vse je material za ustvarjanje. Z ljudmi sem v času vse manj. Berem. Ure in ure diskutiram z Natašo. To imam najraje. Sosedom, ki imajo tik ob mojem oknu na ves glas neskončne debate o tem, kakšen “kriminal” se dogaja pri sosedi, ki ima za prijatelje Afričane, nabijam Xenakisa. Zaman. Sploh ne opazijo. Zastoj, ki ga omenjaš zgoraj, se je zgodil že zdavnaj.
Torej pišem, trenutno o zvočnih vidikih razmerij moči. Kako zveni oblast. Nekje v ozadju pa koncipiram naslednjo knjigo. Berem krasno študijo Angele Frattarole o vstopu zvočnosti v modernistične literature, študijo Tariqa Alija o Leninu, vmes skočim k Lawrencu Ferlinghettiju in vedno znova k Lili Novy. Pa poslušam. Muzika, mnogo muzik. Razmišljam o tem, kako zlahka je človeku odvzet čas za razmišljanje.
In ko ji v izhodišče današnjih razmer ponudim misli Dylana, Sex Pistols ali morda katere umetnice, pove, da se morda Dylan in Pistolsi tu ne izključujejo. Meni pa, da jih po analizi časov oziroma družbenih razmer v glasbenih besedilih stokrat šišne Diamanda.

avtorica portreta: Manca Jevšček

***

Katarina Juvančič, Ljubljana-Šebrelje

Katarina Juvančič Od sredine januarja, med seštevanjem dvanajst do štirinajst-urnih delavnikov, številnih delavnic, koncertov in ostalih projektov, s katerimi bi zapolnila leto 2020, sem sledila zaskrbljujočim novicam iz Kitajske in globoko v drobovju vedela, da se pripravlja nekaj velikega. In res se je kmalu zatem zaradi delčka genetskega materiala, ki vsebuje protein, da se veže na gostiteljeve celice in se replicira do te mere, da povzroča obolenje ali celo smrt, dobesedno ustavil svet, z njim pa tudi moje večmesečno snovanje koncertnih in delavničnih turnej ne le doma, ampak tudi po Portugalskem, Švedskem, Škotskem, Hrvaškem. Najbolj pa mi je žal, da bo (najverjetneje) odpadla tudi turneja po Argentini, načrtovana za december 2020 in januar 2021, v okviru katere naju je s kitaristom in producentom Dejanom Lapanjo v goste povabila regionalna staroselska vlada iz province Chaco (sever Argentine, blizu meje s Paragvajem), oziroma Chelaalapi, zbor etnične staroselske skupine Qom. Prav tako bi morala v kraju Chapadmalal, (blizu Mar de Plata), na obalah Atlantika sodelovati na festivalu Malal, ki se odvija v socialnih hotelih, ki jih je za revne prebivalce po vojni zgradila Eva Perón.
Tega sem se res izjemno veselila. Po Indiji, Šrilanki in Kirgiziji bi bilo to že najino četrto izvenevropsko gostovanje.
Od nekdaj so me srbeli podplati in me je klical svet, ki ga ta trenutek zelo pogrešam, a po trinajstem marcu je obveljala Hafisova – Začutil sem veliko potrebo po romanju. Zato sem tri dni nepremično sedel. Potovanja in zaziranja vase so, v vsej svoji neizprosni težini soočanja in obenem s katarzičnimi uvidi, pa najsi se zdijo še tako neznatni in nepomembni, neizogiben del odraščanja v umetniškem in človeškem smislu. Izgubljamo se zato, da bi se nekoč zopet našli. In obratno.
Moje kreativno delo potrebuje samoto in tišino. Karantena sama po sebi tako ni predstavljala kakšne posebnega, nikoli prej videnega ali doživetega stanja. Kot prekarna ustvarjalka v kulturi sem z izolacijo na “ti”. Veliko večjo stisko, pa ne zgolj osebno ampak predvsem kolektivno, predstavlja politična instrumentalizacija družbenosti in družbenega, ideološka tiranija in eksistencialna negotovost, ki sledi nezmožnosti dela, sploh tistega dela umetniškega sektorja, v katerem delujem. Namreč, glasbeni nastopi, turneje in delavnice, s čimer si služim kruh, terjajo fizično prisotnost in bližino. In človeško bitje se počlovečuje v stiku z drugimi človeškimi bitji – ne preko virtualnih oblik druženja, ampak v realnem življenju in vseh njegovih fizičnih razsežnostih. Konec koncev je fizična bližina tista, ki nosi največ potenciala transformativne izkušnje, ne zgolj na delavnicah uspavank, kjer gre za dolgotrajnejši intimni stik, ampak tudi na koncertih, kar se je izkazalo konec junija v Cerknem. Tam sva z Dejanom premierno predstavila novi performans z naslovom Kje si, človek?: Kontemplacija človečnosti v razčlovečenem svetu, ki vsebuje poetične, performativne in kantavtorske elemente. Pripoveduje o tem, da je biti človek zajeban špil. Da človek lahko postaneš takrat, ko znaš in zmoreš prepoznati in razumeti svojo ranjenost, svojo samotnost in skupnostnost, zato, da jih lahko razumeš in prepoznaš tudi pri drugemu. Drugega kot srčnost, solidarnost, empatijo, svobodo in domišljijo tako ali tako nimamo in nikoli ne bomo imeli. Ljudje, katerim sva pela in igrala, govorila in trobila, kričala in šepetala, so to razumeli. Razumeli so brez besed, brez (vmesnih) aplavzov, a tako glasno, da sem jih slišala v svojem trebuhu. Vsakega posebej. To se mi že dolgo, zelo dolgo ni zgodilo. Še danes sem hvaležna onkraj besed.

Katarina Juvančič Pod odrom razen nekaj izjem nisva poznala nikogar. Zdi se, da imava bolj formirano publiko v Glasgowu, Novem Sadu ali Zagrebu, kot kjerkoli doma. Umanjkanje sopotnikov in sopotnic, prijateljske, tovariške podpore je pustilo malce grenak priokus (konec koncev imava tudi v “normalnem” letu zgolj peščico špilov v Sloveniji, to pa je bila vseeno premiera), a je vedno popolnoma druga in drugačna publika svojevrsten izziv, sploh, kadar nastopaš izven “preverjenih, varnih con”, kjer je lahko soočenje tvojih humanističnih, političnih ali etičnih prepričanj in idealov s publiko včasih veliko bolj kompleksno in tudi konfliktno. Konec koncev pojem o partizankah, socialistkah, izbrisanih, begunkah, posiljenih, zlorabljenih ženskah, ženskah, ki se sočajo z depresijo in nasiljem, o marginalkah/cih in odpadnicah/kih in moja dolžnost je ne le, da čim bolj prepričljivo in avtentično podajam njihove zgodbe in sporočila, njihovo resnico, ampak tudi, da publiko na to pripravim. “Če svoboda sploh kaj pomeni, potem je to pravica, da poveš ljudem tisto, česar nočejo slišati”, zapiše George Orwell v uvodu v Živalsko farmo.

Zdi se, da sta umetnost in kultura danes na tnalu vsakogar, ki noče slišati in ki bi tako rad obglavil tisto in tiste, ki z neukrotljivo, brezkompromisno, subverzivno noto, besedo, sliko, gibom, glasom, telesom preizprašujejo družbeno realnost, jo bodisi osmišljajo bodisi dekonstruirajo na drugačne načine, kot to zapovedujejo družbene norme ali zatohle politične iluzije, s katerimi so oblasti v spregi z ostalimi ideološkimi aparati v zadnjem desetletju ali dveh nalezle ljudstvo. Ljudstvo, ki pravzaprav s kričanjem o tem, kako kulture in umetnosti ne potrebuje, s tem (največkrat) nevede obglavlja tisti del sebe, ki nosi potencial neotipljivega, nerazumljivega (celo nerazumnega), transformativnega. Če kaj zares potrebujemo v teh časih, je to domišljija. In če že mislimo in delamo v nemogočih pogojih potem mislimo in delajmo – nemogoče stvari.

Na kolektivnih in individualnih horizontih se zdaj, ob koncu poletja, mnogim (tudi v glasbenih in ostalih umetniških poklicih) izrisujejo čedalje večje negotovosti in stiske. Kako bomo delali? Kako bomo preživeli? Bo za hrano? Za najemnino? Za šolske potrebščine in malice otrok (če bodo sploh smeli v šolo in preživljati čas s svojimi vrstniki)? S čim bomo plačali ogrevanje? … Na kakršno koli pomoč države se iz zgoraj omenjenih razlogov ni mogoče zanašati. Še več, občutek imam, da se bodo zadeve v vseh porah političnega in družbenega življenja le še zaostrovale. Nevidni virus je razgalil vso bedo globalnega, predatorskega kapitalizma, na široko odprl vrata toksičnim patriarhalnim mehanizmom in lokalnim totalitarizmom, povečujejo se razpoke med revnimi in bogatimi, poglabljata se podnebna, ekonomska kriza.
Tudi zato ti odgovarjam, ne Dylan, ne Sex Pistols, ampak Cohen: I’ve seen the future baby, it is murder.

Govorimo o globalni travmatizaciji okolja in ljudi. “Travma ni le osebna izkušnja”, pravi eden vidnješih raziskovalcev travm Thomas Hübl. “Korenini v daljši verigi dogodkov in zgodovine. Preiskovanje naše kolektivne travme je način, kako razumeti evolucijsko inteligenco človeštva.” Naš obstanek na tem planetu je bil vedno odvisen od medsebojnega sodelovanja, skupnosti, in ne od brezvestnega, neomejenega plenjenja omejenih resursov ter alienacije ljudi. Procesi, ki smo jim v vsej njihovi boleči, turbulentni, eskalirano travmatični realnosti priča danes, potekajo že stoletje. In ni jih še konec. Morda jih ne bo niti za časa naših življenj.

Kaj nam je torej storiti? Jasnih odgovorov ne morem ponuditi. Konec koncev sem tako “messed up” kot vsi ostali. Vem pa, da se moram za to, da lahko preživim in živim, vsak dan odločiti za… Za solidarnost. Za dostojanstvo. Za integriteto. Za skupnostnost. Za kultivacijo vsega, kar me izpolnjuje in kar ne rani drugih. Za upor proti vsemu, kar nas razčlovečuje. Za sajenje in sejanje. Za oblo ukrivljena debla dreves. Za telesno in mentalno zdravje. Za neuhojene poti. Za domišljijo. Za umetnost. Za še več umetnosti. Za sončne zahode. Za radost. Za svobodo. Za življenje. Za ljubezen. Za prste, pomočene v oluščen fižol.
Vse to je že samo po sebi “full time job”, ter v tem času in prostoru verjetno precej subverzivno početje (poznam še nekaj takšnih subverzivk in subverzivcev, kar me navdaja z upanjem). Včasih mi uspe. Spet drugič ne. Včasih obupujem. Se jezim. Besnim. Jočem. Včasih se mi vnemajo kosti in težko hodim, mislim ali govorim. A odnehala ne bom. To življenje je preveč dragoceno, da bi ga pustila zlomiti zlu in temni noči duše. Vedno pa jima bom nastavljala ogledalo. Da bi znal delati v temi, moraš držati svojo luč, pa biti vseeno intimen s temo, pravi pisatelj Thomas Lloyd Qualls.

Gledam skozi okno. Po hribu navzgor se po obilnem deževju valijo meglice, in kmalu bodo zakrile hišico, v kateri sedim in pišem tale tekst. In še preden me zapredejo v svoj mokrosvilnati kokon poznega poletja, se grem še malo pripraviti na septembrsko delavnico songwritinga, pa razmišljati o zvenu pokrajin in zgodb, ki se bodo znašle na albumu avtorskih uspavank za odrasle, ki nastaja tako zelo počasi, a vendar ga slišim, kako me kliče nekje v daljavi.

Iz nočne omarice pa me kličejo tri knjige. Vrnitev v Pandžrud ruskega pisatelja Andreja Volosa, o potovanju slepega perzijsko-tadžiškega pesnika Rudakija (858-941). Zbirka čudovitih esejev Surfacing znane sodobne škotske pisateljice in esejistke Kathleen Jamie o tem, kaj se danes, v času klimatskih sprememb, ponovno razgalja iz zemlje, ter prvenec britanske avtorice Olivie Laing To the River o tem, kakšno vlogo igrajo reke v življenju ljudi, skozi prizmo literature, mitologije in folklore. Vse tri toplo priporočam v branje.

avtorica portreta: selfi
avtor fotke iz performansa Kje si človek: Tone Štamcar

***

Katerina Mirović, Ljubljana

Katerina Mirović V času izolacije sem končno imela tudi čas zase, za stvari, ki jih sicer drugače ne uspevam postoriti. In ponovno ugotovila, da vsi rabimo čas zase. Sploh, ko nisi več mlad in moraš skrbeti za svojo kondicijo, kar pa nam, samozaposlenim v kulturi, prekercem pogosto zmanjka čas.
Sicer smo junija že izvedli 14. edicijo Svetlobne gverile, kar pomeni, da sem večino časa v juniju in pol julija preživela na ljubljanskih ulicah. Priprave so bile precej naporne, saj je večina projektov koncipirana za festival, gre torej za novo produkcijo. Material za izdelavo umetniških del ni bil dostopen, nabavil si lahko samo določene materiale, oz. izdelke, brez predhodnega ogleda, študenti in dijaki so bili razkropljeni po celi Sloveniji, tudi umetniški tandemi so bili fizično ločeni. Precej ovir in skoraj neverjetno je, da nam je vse uspelo.
Zato so zaslužni tako avtorji kot mentorji, ki so pokazali veliko mero požrtvovalnosti in profesionalnosti. Veliko dela je potekalo preko interneta, kar je precej naporno pri projektih, ki so materialni in zahtevajo eksperimentiranje in sodelovanje več ljudi.
Trenutno uživam ob hrvaški obali v 'samoizolaciji', pripravljam jesenski program in program za naslednje leto in poskušam nadoknadit manko spanca.

Najbolj neprijetno je bilo, da letos prvič nismo imeli javne podelitve nagrad za natečaj Živel strip! Živela animacija!, saj je to za nas pomemben dogodek, na katerem se srečamo s potencialnimi bodočimi strip avtorji in animatorji, učenci in dijaki. Razstavo smo postavili v naši galeriji Kriva stena, na našem stopnišču na Metelkovi 6. Nekateri od nagrajencev so se sicer oglasili in se srečali vsaj z drugimi člani Stripburgerjeve ekipe. Takrat sem bila jaz že na postavljanju Svetlobne gverile.

Če bo situacija jeseni enaka kot sedaj, mislim, da ne bomo imeli problemov z izvedbo planiranih projektov v Sloveniji. Mogoče bomo kakšno stvar sicer morali prilagoditi. Nam pa je na žalost tako s Stripburgerjem kot s projekti Svetlobne gverile odpadlo kar nekaj gostovanj na festivalih, ki so bili iz pomladi prestavljeni na naslednje leto. Mednarodna gostovanja pa so zelo pomemben del našega delovanja. Ne glede na vse, si avgusta vseeno obetamo dve gostovanji na svetlobnih festivalih v tujini, pa septembra na Hrvaškem, oktobra v Nemčiji. S Stripburgerjem sodelujemo septembra in novembra na dveh festivalih stripa in malih založnikov. Seveda pa so možne spremembe.

Živim še vedno v Ljubljani, še vedno na istem naslovu. Sicer sem pa trenutno na dopustu v predmestju Pule. Pišem vedno manj, berem trenutno Prison stories od Igorja Hofbauerja. Na mizici čakajo še en strip od Hofbauerja, pa po en od Tardija in Crumba. Ustvarjalno me navdihuje tako narava kot družba, predvsem pa umetniki s svojimi ustvarjalnimi idejami.

Pogosto razmišljam, kako smo se lahko znašli v situaciji, v kateri smo, in kako da v 21. stoletju ljudje še vedno slepo sledijo podpihovalcem sovražnosti, namesto da bi ustvarjali napredno družbo, ki bi s solidarnostjo ustvarjala ugodne življenjske pogoje za vse, vse generacije, spole, rase, vere… V Sloveniji precej ljudi živi pod pragom revščine, tudi takih, ki imajo službe, odločevalci pa se še vedno delajo, kot da smo uspešna država, kjer trpijo samo lenuhi. Izkoriščanje je danes sistemsko zakoreninjeno in delodajalcem se nemalokrat zdi povsem razumno, da svojim zaposlenim zagotovijo zgolj minimalno plačo, tudi ko firma ustvarja profit. Zakaj dopuščamo, da digitalizacija namesto manjšega obsega dela prinaša več dela, zakaj vsi delamo v nemogočih pogojih do neskončnosti?
Ampak, ne glede na to, vse se vedno spreminja in prihodnost bo. Kakšna bo, si ne drznem niti ugibati, kaj šele trditi, bo pa drugačna od sedanjosti in preteklosti. Sam virus se mi ne zdi tako problematičen. Znanstveniki in zdravstveno osebje so v vsej zgodovini znali poiskati rešitve, cepiva, zdravila…
Problem glede tega bo lahko le v dostopnosti zdravil. Problem smo zares ljudje, oblastniki in njihovi sledilci, tajkuni in izkoriščevalski velekapitalisti. Slovenija je letos poleg corone dobila še en virus, desno vlado, ki je zelo uspešna v sprejemanju vprašljivih zakonov in nastavljanju članov svojih strank v vse javne institucije. Ta vlada lahko v kratkem času naredi toliko škode, da se bomo družbeno znašli v času pred sto leti. Sovraštvo, ki ga širi med prebivalci, zelo negativno vpliva na kakovost življenja in produktivnost v Sloveniji. Slovenci itak nimamo sreče s politiki. Moja prijateljica iz Srbije je nedavno izjavila, da je edina rešitev za Srbijo, da jo zavzamejo tujci. To se mi seveda ne zdi prava rešitev, ampak zdi se, da bi morali vse dosedanje politike odstaviti in začeti od začetka, z novimi ljudmi, brez vez, brez vaših in naših, predvsem pa za vse. V tej greznici je nemogoče biti produktiven, ustvarjati napredno družbo. Že desetletja od politikov in njihovih privržencev poslušamo nakladanja, zmerjanja, kritike drugih, teh, ki nismo njihovi, in hkrati, smo mi tisti, ki plačujemo njihove plače. Kdo je tu parazit? Samozaposleni v kulturi, ki z drobižem ustvarjamo veliko dodano vrednost ali politiki, ki kljub redni plači, ne zmorejo ustvariti osnovnih pogojev za družbeni razvoj?
Socialna država, v kateri državni aparat (in s tem politiki) služi svojim državljanom, je edina, ki lahko prispeva h dvigu kvalitete življenja, k razvoju sodobne družbe znanja brez revščine in izkoriščanja.

Katerina Mirović Svetlobna gverila v teh čudnih časih živi novo življenje, jo pobaram....doklej?
Zaenkrat se še ne sprašujem - do kdaj. Svetlobna gverila je velik projekt, ki zahteva velik angažma vseh vpletenih; od nas - kuratorjev in producentov, koproducentov, mentorjev do avtorjev. Koproducenti, predvsem izobraževalne institucije, imajo zelo pomembno vlogo. Raziskovanje medija zahteva tudi sodelovanje različnih akterjev, strokovnjakov z različnih področij. Gre za kompleksen splet razmerij in sodelovanj. Od vsega tega in seveda sofinanciranja našega programa (glavna sofinancerja razstavnega programa sta MK in MOL) je odvisen obstoj in razvoj Svetlobne gverile in tudi druge naše dejavnosti.
Na splošno je finančna podhranjenost NVO v kulturi konstanta v Sloveniji. Tudi takrat, ko je za kulturo več denarja kot v prejšnjem letu, se ta običajno ne porabi za dvig sofinanciranja programov NVO ali projektov, ampak gre v javne zavode ali projekt- e občine oz. financerjev. Tako npr. občina za 14-dnevni festival porabi več sredstev kot jih nameni za celoletno delovanje katerekoli nevladne galerije v Ljubljani. Tudi sredstva, ki jih imajo javni zavodi v Ljubljani za eno razstavo, so lahko enaka subvenciji občine za celo leto za galerijo NVO. S tem, da so razmere v Ljubljani glede sofinanciranja mnogo boljše kot v drugih slovenskih občinah. In ta razmerja se ne ohranjajo zaradi nevednosti oblastnikov, pač pa predvsem zaradi njihove ignorance. Vtis imam, da je problem v tem, da ne pripadamo nikomur, z nami se (ne vem zakaj) ne morejo ali pač ne znajo hvaliti, naše ideje niso zrasle na njihovih zelnikih in mi nikakor nismo in ne bomo njihovi. In spet smo pri naših in drugih. In s takimi delitvami ne bomo nikoli ustvarili napredne družbe.
Svetlobna gverila je navdihujoč projekt, ker raziskujemo medij svetlobe, nove tehnologije, javni prostor, ker vsi sodelujemo s ciljem, da ustvarimo nekaj, kar bo prosto dostopno zainteresirani javnosti. Vsako leto sodeluje okrog sto udeležencev – umetnikov, mentorjev, študentov, dijakov, strokovnjakov iz različnih področij ... Vsi, skupaj, za vse.

avtor portreta: DK
avtor svetlobna gverila: Borut Peterlin

***

Špela Trošt, Ljubljana

Špela Trošt Svet je sprva zares zastal, in to zelo na hitro in drastično. Da sem se tudi sama umirila, je trajalo malo dlje. Strah, negotovost, sumničavost, zmedenost, nemoč, začinjene s kontradiktornimi informacijami, napotki, ukrepi, odredbami in odloki, so onesposobile razum. Potem se je pogled zbistril, slike in podobe pa dobile ostrino. Zaustavitve nisem doživljala kot prisile, ampak kot priložnost. V dveh mesecih nisem spila niti ene kave in nisem šla niti enkrat v trgovino. Glava me sploh ni bolela. To so bile take male stave same s seboj. Terensko organizacijsko dejavnost sem nadomestila s pisanjem. Ko smo nenadoma iz »lera« dali v četrto prestavo, sem začela pogrešati počasnost.
V tem konkretnem trenutku in času mi to obdobje pomeni Upočasnitev. Čas. Vzeti si čas in se temeljito posvetiti zdaj eni, potem drugi dejavnosti. Premislek. Prenova. Presledek. Prehod.
(Samo)izolacija je zanetila (Samo)iniciative (samo)zaposlenih – intervjuje z delavci v glasbeni umetnosti za spletni časopis Centralala, krajši prispevek za Radio Študent, esej Uprizoritvene umetnosti med realnim in virtualnim za spletni portal Neodvisni, pravkar pa končujem daljši prispevek o prehajanju umetniških identitet za zbornik o robnih glasbenih praksah, ki ga bomo izdali pri Zavodu Sploh.
Utišanje žive glasbene dejavnosti za približno dva meseca ne odtehta, oziroma ne naslavlja akcije Očistimo ušesa! Splet pa je kot surogat ponudil celo še več glasbene umazanije. Podobno je izbris uprizoritvenih dogodkov sprožil verižno spletno predvajanje arhivskih posnetkov vsemogočih uprizoritev. Veliko tega bi težko prežvečil celo posvečeni strokovnjak.
Čas mrka žive umetnosti je bil čas za razmislek o novih drugačnih razmerah, pogojih in modelih ustvarjanja. Čas za povezave in premislek o nujno potrebnih sistemskih spremembah.
Dejavnosti, ki se jim posvečam, niso odvisne od množičnega občinstva. Špela Trošt Aktualne omejitve že od 25. maja, ko smo pri Zavodu Sploh pripravili prvi javni dogodek – ki ni bil koncert, ampak bolj srečanje in samoorganiziranje 25-ih glasbenikov, odprto za obiskovalce – ne blokirajo izvajanja programa že omenjenega zavoda in Vie Negative (društva ustvarjalcev in raziskovalcev sodobnih scenskih umetnosti), še ene organizacije, za katero delam.
V tem trenutku skušam izkoristiti klimo, naklonjeno živim dogodkom na odprtem; na Muzejski ploščadi na Metelkovi smo v juliju uspešno speljali štiri koncerte in eno predstavo. Vmes smo bili na Dunaju, v Zagrebu, Mariboru, Ilirski Bistrici in Škofji Loki. Pred nami je še nekaj gostovanj v Italiji, Avstriji, na Hrvaškem in Nemčiji, če bodo okoliščine zdržale.
Kar se tiče moje dnevne rutine je pri meni morda povezana le z zadovoljevanjem nujnih eksistenčnih potreb, pa še del teh ne vsak dan ob istem času in na enak način. Nisem proti vsakodnevnemu ali tedenskemu ritmičnemu vzorcu. Včasih se zavestno odločim in vpeljem ponavljajočo se obveznost, toda le dokler imam občutek, da me ne »drži za jajca«. Ko velelnik zasmradi želelnik, se mu izmaknem.
24. aprila sem prvič kolesarila po urniku in nato vsak petek z eno izjemo in še kdaj vmes. Skupnost in skupščina sta navdihujoči. Zdaj pavziram. Odmaknitev za še silnejši zagon.
O navdihu, in branju pa naslednje; ko je samo izolacijski klic: »Ni treba!« preglasil: »Moraš!«, se je res razbohotil ustvarjalni navdih. Po intenzivnem intelektualnem poglabljanju, ki se je utelesil v doktorski disertaciji Genealogija pojma prisotnosti v uprizoritvenih umetnostih, in nekaj letnem strokovnem dremanju, sem v popolni odsotnosti preganjavice sredi pandemije uvidela zapredek za morebitno bodočo knjigo. Predrugačen, morda le začasni, naslov zveni Prisotnost v uprizoritvenih umetnostih – koncepti in utelešenja, rahla priredba celote naslavlja prihodnost.
Berem leposlovje. Navdihujoč prvi stik z Arnom Schmidtom. Prebila sem se skozi ne prav lahkotnih Laviatana, Priseljencev in Črnega ogledala – že nekaj časa redno posrkam tudi spremno besedo. Zagotovo se bova z nemškim »literarnim genijem« in »samohodcem« še srečala.
Muhamada Al Munema, sirskega pisatelja in založnika, sem srečala na Kotnikovi. Potem ko je pribežal v Slovenijo, se je nekajkrat priključil uram slovenščine, ki sem jih delila s prosilci za azil. Muhamad zdaj z nami prepeva Pavčkovo Čenčačevo uspavanko v arabščini. Njegov še ne slišani glas mi zdaj šepeta in rohni s strani, ki jih obujajo Trije spomini Andraža Rožmana. Srečna, da sem tu in tam lahko v njegovi bližini.
Razmišljam, da se z Muhamadom – pravkar izvedela, da ima strašno rad ribe –, njegovo ženo, hčerkama in sinovoma ter Tomažem odpeljemo na koprski pomol k moji sestri na morske dobrote.
In ko se na koncu pogovora spomnim Dylanove pesmi, da se časi spreminjajo, ali pa bolj nihilistične Sex Pistolovska "No future"; je njena izbira jasna; odloči se za Marka Breclja in tisto njegovo „Ta stol ne bo več nikdar nov«.

Foto Projekt: Duša, šum, ventil in žica: Marcandrea

***

Ksenija Jus, Ljubljana

In prav omejitve so močan žaromet letošnjih dogodkov. Rdeča nit našega vsakdana. Prepovedano to, ono, dovoljeno to, pa prepovedano ono. Maske gor, maske dol. Nora dvajseta bodo očitno res nora.
Ne vem za ostale, a sama od 13. marca živim v mnogo bolj harmoničnem svetu, kot kadarkoli prej v odraslem življenju. Vesolje mi je namreč nenapovedano poslalo potrditev tega, v kar sem bila prepričana, da je možno izvesti tudi v realnosti, ne samo v znanstveni fantastiki. Svet, ki ga živimo in ki je svet bolečine za velik del človeštva, je zares možno ustaviti.
Samo strah mora biti dovolj velik in neznan, pa je. Deluje. Toda zares pomembno je, kdo in zakaj ga ustavi. Svet namreč. Samo pomisliva: če ga lahko ustavi neznani sovražnik v obliki virusa, ga lahko ustavi tudi nekoliko večja vrsta: človek, v množini: ljudstvo. Pustiva ob robu dejstvo, da obstaja velika možnost, ki najbrž v ozadje tokratne vaje v slogu postavlja osebni interes ducata razvajenih ljubiteljev materialnih zakladov.
Pohlep ni v sorodstvenem odnosu s skupnim dobrim, še več, tale pogoltna temna reč ni kompatibilna z ničemer. Je resna bolezen človeštva, duhovna revščina, ki vlada s svinčeno roko in nam, po drugi strani, že stoletja in tisočletja ponuja priložnost, da poskušamo vedno znova vzeti stvari v svoje roke. Zgodbe naših prednikov ponujajo nekaj uspešnih receptov. Na daljši rok zaenkrat ni bil uspešen še nobeden, a ne kaže obupati. Tudi na drugi strani nobenemu tiranu ni uspelo vladati več kot eno življenje z nekaj podaljški v obliki potomcev in to je to.
Medtem življenje na planetarno obalo obstoja naplavlja iste strahove, iste vzorce sovraštva, iste te in iste one.
Kmalu morda samo še virtualne, v 9D tehniki. Ker me je zdravje že pred poldrugim letom precej ustavilo, sem bila na 13. marec dobro pripravljena.

Ksenije Jus Tudi zato sem na začetku najinega pisanja omenila, da od tega dne živim v bolj harmoničnem svetu. V sebi. Tega pa žal ne morem reči za to, kar vidim okrog sebe. Kruti svetovni spodbujevalci potrošništva, ki jim ni mar za življenja, ki se smejijo naši skrbi za planet in se ob razkošnih pojedinah pogovarjajo o odpravi revščine, sramotne in bizarne lokalne politične predstave obeh trenutnih predsednikov, ki nas spravljajo ob živce v intergalaktično zadrego doma in v tujini, delitve, še več delitev, suženjstvo, še več suženjstva in bolečine...

Vse kar lahko v tem trenutku pri polni zavesti povem sebi in svetu je: Zdaj vemo, da je možno. In vemo, da potrebujemo to spremembo. Vsi. Samo izključimo se iz sistema, tako, kot smo bili izključeni.

Kaj bosta prinesli recimo naslednji dve leti, ne vem. Če se bom morala naučiti živeti brez elektrike, tudi prav. In brez vode, tudi prav. A kulture svoje skupnosti ne dam. Tukaj smo rasli na ramenih velikanov svobodnega in pogumnega duha, zato danes vidimo dlje, razumemo širino in čutimo globino. In tisti, ki prihajajo za nami, vidijo še dlje...V tej skupnosti si stari in mladi in tisti vmes, delimo svoj košček svobodnega neba s pticami miru in tega nam ne more nihče vzeti. Zato, kot mnogo ljudi v tem hipu, neustrašno zrem v oči brezupu tega krivičnega in razčlovečenega sveta, ki nas obdaja in verjamem v jutrišnji dan. Slišim ga, kako mi šepeta besede iz preteklosti; združeno ljudstvo ne bo nikoli premagano. No passaran!

Od decembra naprej sem sestavljala dve dolgoročni glasbeni ekipi, ki jih ljubkovalno kličem: Divje ptice rokoko in Divje ptice rokerice. V tem sem brezsramno in neskončno uživala, dokler ni prišel petek 13. In bil je marec. In traja in traja in bo še nekaj časa trajal tale marec. Dežurni preroki pravijo, da vsaj dve leti. Bomo videli.
Kakorkoli že; ravno v teh dnevih sem naredila zadnjo kljukico pri svojih dolgoročnih planih in zdaj lahko javno obelodanim, da literarno-glasbeno nadaljevanje življenjskega dela v naslednjih 25 letih vidim z zasedbama, ki v začetni posadki zvenita takole:
Divje ptice rokoko so: Katja Stare, flavta, spremljevalni vokal, tolkala; Rok Černe, kitara in spremljevalni vokal
Divje ptice rokerice so: Blaž Grm, bobni in spremljevalni vokal, Boštjan Benčič, bas kitara in stabilnost, Rok Černe, kitara in spremljevalni vokal.
Med divje ptice rokoko se zna ugnezditi še kakšna glasbena duša, a bo o tem več povedal boter čas.

Ksenije Jus in Divje ptice Z zasedbama želim, poleg kilometrov in koncertnih doživetij, posneti albuma v živo, avtorski album novih del pa načrtujem čez tri leta. Slednjega želim ustvariti z zvestim glasbenim spremljevalcem Vanjo Novakom. Če nas torej ne izbriše kakšen komet, virus, bakterija, ameba ali pač zgodovina, se kmalu slišimo in vidimo na kakšnem odru ali dveh. Teh ne moremo kar izbrisati. Za vsak porušen oder naše kulture, bomo zgradili dva nova.

Glede ustvarjalnega navdiha, moram priznati, da ga v letu 2020 ne manjka. Letos sicer berem zelo malo, ker raje doživljam zgodovino na svoji koži... ampak leto je komaj na polovici. Že res, da bo zgodovina morda želela to leto in še nekaj naslednjih, zaradi super tragičnih in bizarnih monodram vladajočih obrazov, hitro izbrisati, a kar bo ostalo, bo skupnosti celega planeta povezalo še bolj kot karkoli doslej.

K sreči me so se moji "rahlo pretirano poudarjeni nomadski geni" v zadnjih dveh desetletjih uspeli prekodirati v ustaljene spremembe bivališča znotraj enega mesta. Tako trenutno raziskujem Šiško (že drugič ali tretjič), a imam v mislih in srcu novo selitev. Morda tokrat posadim nekaj novih dreves nekje v bližini Ljubljane in elegantno, vsaj na pol, zapustim mesto.
Drugi del bo bržkone do zadnjega diha živi del skupnosti, ki so ljudje za katere mi je mar in so ljudje, ki jim je mar zame. Del skupnosti, ki smo ljudje iz vseh vetrov in tukaj živimo, ker nam je lepo deliti edino življenje, ki ga imamo. Kako zelo preprosto je to. Naša skupnost je predragocena, da bi si lahko privoščila revne ljudi, nefunkcionalno zdravstveno oskrbo, komaj še delujoči socialni in ekonomski sistem. Pa si posamezniki že predolgo jemljejo pravico in naš skupni dom urejajo po svojih osebnih merilih. Kdaj se bomo zavedali dragocenosti tega, kar smo? Oprostite, gospoda predsedniška, morda celo razumem vaša stališča, morda se ob kakšnem celo nasmehnem, ampak veste kaj? Raje od vaših predstav, živim svojo. Po domače: raje imam sebe. Resnično upam, da bo ljudi, ki ustvarjajo socialne in vse sorte drugih delitev, dobesedno življenje odneslo na smetišče zgodovine, kamor so tisočletja človeških poti, naložila že nič koliko samodržčev in njihove podrepne flore ter favne. Saj poznamo eno res staro: Grad gori, grof beži...
Samo zaradi socialne neenakosti smo v treh desetletjih izgubili preveč dobrih ljudi, doživeli preveč bolečih in tragičnih zgodb. Cel sistem sveta, ki nam je vsiljen, se ruši. Ne samo tridesetletna veselica para - vaških posebnežev doma, temveč celotna privatna zabava bogatih fantov tega sveta, trajajoča zadnjih pol tisočletja (pa verjetno mnogo več), je, revica utrujena od večnega žuranja, prišla počasi do nečastnega konca.
Vidim, čutim in slutim, da smo obstajajoči ljudje najbrž priče tektonskim preskokom na globalnem in osebnem nivoju.
Medtem, ko ji jaz ponujam v iztočnico The Times They Are A-Changin' Boba Dylana ali No Future, Sex Pistols, se Ksenija odloči za Johna Lennona. Morda je šele zdaj dozorel čas, pove, da z odprtimi očmi gledamo v to, kar je imel v mislih Lennon, ko je v pesmi Imagine, med drugim napisal (besedilo prilagam v originalu);

Imagine no possessions
I wonder if you can
No need for greed or hunger
A brotherhood of man
Imagine all the people sharing all the world...

Smo že dovolj zreli, da si pravično delimo ta svet in zanj odgovorno skrbimo? Bomo še malo živeli v domišljiji in se bali lastnih senc, zagrenjeni čakali na smrt in grenili življenje drugim ali je zdaj nemara skrajni čas, da se „zasadimo“ v čisto nove zgodbe?
Ne vem za druge, ampak jaz sem za. In se priključujem mladim. Oni so drevo drugačnega sveta. To je njihova revolucija. Poleg sem, ker je to tudi moje stoletje in ker jim zaupam, da bodo znali temelje starega in zatohlega pregnesti v rodovitni humus. T u lahko nekaj malega pripomoremo tudi starejši občanke in občani. Vanj naj posadijo nekaj boljšega, kar bo prijaznejše od tega, kar so poznali naši starši in kar poznamo mi.

Kljub vsemu, Je prihodnost. Je. Tako kot je preteklost. A iz tehničnih razlogov ni pretirano dobro živeti tam zadaj, niti nima smisla živeti za nekaj, kar je spredaj. Živimo samo zdaj. Svet pred nami bo točno takšen, kakršnega si bomo izborili danes. Šteje vsak dan in vsak glas razuma, šteje glas vseh, ki se zavedamo, da to, kar se dogaja ni prav. Tako zelo ni prav, da smo pripravljeni tvegati življenja, tako zelo ni prav, da kričimo od bolečine: dovolj! Zgodovina se ponavlja in se bo ponavljala tako dolgo, dokler se vsi ne zbudimo iz nočne more suženjstva in stopimo korak naprej. Za začetek v 21. stoletje. Zavedam se svoje odgovornosti pri tem. In ni mi vseeno. Nočem, da tisti za nami nosijo naša bremena, kot mi nosimo bremena naših staršev. Nočem, da odraščajo na pogorišču človeške norosti, ki je že zdavnaj pogoltnila ta planet... Ne vem kako, a vem, da bo človeštvo nekoč izplavalo iz septične jame pohlepa in hladnega materializma in se oprijelo bolj plemenitih korenin življenja. Do takrat bom pa še naprej negovala svoje nasade limon, no, morda dodam še kakšen nasad kopriv, ker so proti revmatične, iz njih lahko narediš okusne prikuhe itd., in še naprej uživala v lepoti družbe in narave.

In ko jo povprašam, doklej bomo peli še njeno Pesem upora, ki je te dni spet oživela na trgih in mestih Slovenije, mi pove:
Pesmi upora je od letošnjega 13. marca vse več. Vsak človek je pesem zase. Pišemo jih vsi; stari, mladi, tisti vmes, piše jih življenje, za vsakega od nas. Kot da smo začutili, da gre tokrat zares. Zelo preprosto je: vdih, izdih. Vstaneš, oblečeš svečano obleko, dvigneš roko in jo stisneš v pest; zase, za človeka ob tebi, za vse ljudi. Vstanite, v suženjstvo zakleti!

avtor portreta: Vanja N.
avtor z bendom: Blaž Grm

...se nadaljuje...

(Rock Obrobje, julij 2020 - april 2021)

Varja Velikonja