Domače brezčasje - ali res?


Ksenije Jus V zadnjih mesecih se zdi, kot da se je na svetu čas ustavil hipoma in v celoti. Globalno so se, ena za drugo, zapirale države, celine, povsem so zamrla tudi kulturna dogajanja. Ujeti v svoje osebne male teritorije, individualno, vsak s svojimi skrbmi in načrti za prihodnost.
V tem le na zunaj mirnem, opustelem svetu sem se spomnila na moje sogovornice, glasbenice, piske, umetnice, s katerimi sem se v preteklosti pogosto pogovarjala, jih intervjuvala, se srečevala na koncertih.
Tokrat postavljam v izhodišče sklop pogovorov z domačimi umetnicami, glasbenicami, piskami.

Kje so ta trenutek? Kako ga doživljajo? Popolna izolacija v velikih mestih, strogi varnostni ukrepi, odpovedi turnej?
Kaj ta popolna ohromitev njihove dejavnosti pomeni za njihovo prihodnost? Obstoj? So zdrave? In seveda...kako naprej?
Kakšne so prioritete v teh surrealnih časih? Kako so se premešali kreativni nastavki? Kakšni so vendarle plani?
Kako v tem času živi in utripa mesto, okolje in kako spremenjene razmere vplivajo na ustvarjalko?
Kakšna je dnevna rutina? Kaj berejo? Kaj najbolj pogrešajo?


Ksenija Jus, Ljubljana

In prav omejitve so močan žaromet letošnjih dogodkov. Rdeča nit našega vsakdana. Prepovedano to, ono, dovoljeno to, pa prepovedano ono. Maske gor, maske dol. Nora dvajseta bodo očitno res nora.
Ne vem za ostale, a sama od 13. marca živim v mnogo bolj harmoničnem svetu, kot kadarkoli prej v odraslem življenju. Vesolje mi je namreč nenapovedano poslalo potrditev tega, v kar sem bila prepričana, da je možno izvesti tudi v realnosti, ne samo v znanstveni fantastiki. Svet, ki ga živimo in ki je svet bolečine za velik del človeštva, je zares možno ustaviti.
Samo strah mora biti dovolj velik in neznan, pa je. Deluje. Toda zares pomembno je, kdo in zakaj ga ustavi. Svet namreč. Samo pomisliva: če ga lahko ustavi neznani sovražnik v obliki virusa, ga lahko ustavi tudi nekoliko večja vrsta: človek, v množini: ljudstvo. Pustiva ob robu dejstvo, da obstaja velika možnost, ki najbrž v ozadje tokratne vaje v slogu postavlja osebni interes ducata razvajenih ljubiteljev materialnih zakladov.
Pohlep ni v sorodstvenem odnosu s skupnim dobrim, še več, tale pogoltna temna reč ni kompatibilna z ničemer. Je resna bolezen človeštva, duhovna revščina, ki vlada s svinčeno roko in nam, po drugi strani, že stoletja in tisočletja ponuja priložnost, da poskušamo vedno znova vzeti stvari v svoje roke. Zgodbe naših prednikov ponujajo nekaj uspešnih receptov. Na daljši rok zaenkrat ni bil uspešen še nobeden, a ne kaže obupati. Tudi na drugi strani nobenemu tiranu ni uspelo vladati več kot eno življenje z nekaj podaljški v obliki potomcev in to je to.
Medtem življenje na planetarno obalo obstoja naplavlja iste strahove, iste vzorce sovraštva, iste te in iste one.
Kmalu morda samo še virtualne, v 9D tehniki. Ker me je zdravje že pred poldrugim letom precej ustavilo, sem bila na 13. marec dobro pripravljena.

Tudi zato sem na začetku najinega pisanja omenila, da od tega dne živim v bolj harmoničnem svetu. V sebi. Tega pa žal ne morem reči za to, kar vidim okrog sebe. Kruti svetovni spodbujevalci potrošništva, ki jim ni mar za življenja, ki se smejijo naši skrbi za planet in se ob razkošnih pojedinah pogovarjajo o odpravi revščine, sramotne in bizarne lokalne politične predstave obeh trenutnih predsednikov, ki nas spravljajo ob živce v intergalaktično zadrego doma in v tujini, delitve, še več delitev, suženjstvo, še več suženjstva in bolečine...

Vse kar lahko v tem trenutku pri polni zavesti povem sebi in svetu je: Zdaj vemo, da je možno. In vemo, da potrebujemo to spremembo. Vsi. Samo izključimo se iz sistema, tako, kot smo bili izključeni.

Kaj bosta prinesli recimo naslednji dve leti, ne vem. Če se bom morala naučiti živeti brez elektrike, tudi prav. In brez vode, tudi prav. A kulture svoje skupnosti ne dam. Tukaj smo rasli na ramenih velikanov svobodnega in pogumnega duha, zato danes vidimo dlje, razumemo širino in čutimo globino. In tisti, ki prihajajo za nami, vidijo še dlje...V tej skupnosti si stari in mladi in tisti vmes, delimo svoj košček svobodnega neba s pticami miru in tega nam ne more nihče vzeti. Zato, kot mnogo ljudi v tem hipu, neustrašno zrem v oči brezupu tega krivičnega in razčlovečenega sveta, ki nas obdaja in verjamem v jutrišnji dan. Slišim ga, kako mi šepeta besede iz preteklosti; združeno ljudstvo ne bo nikoli premagano. No passaran!

Od decembra naprej sem sestavljala dve dolgoročni glasbeni ekipi, ki jih ljubkovalno kličem: Divje ptice rokoko in Divje ptice rokerice. V tem sem brezsramno in neskončno uživala, dokler ni prišel petek 13. In bil je marec. In traja in traja in bo še nekaj časa trajal tale marec. Dežurni preroki pravijo, da vsaj dve leti. Bomo videli.
Kakorkoli že; ravno v teh dnevih sem naredila zadnjo kljukico pri svojih dolgoročnih planih in zdaj lahko javno obelodanim, da literarno-glasbeno nadaljevanje življenjskega dela v naslednjih 25 letih vidim z zasedbama, ki v začetni posadki zvenita takole:
Divje ptice rokoko so: Katja Stare, flavta, spremljevalni vokal, tolkala; Rok Černe, kitara in spremljevalni vokal
Divje ptice rokerice so: Blaž Grm, bobni in spremljevalni vokal, Boštjan Benčič, bas kitara in stabilnost, Rok Černe, kitara in spremljevalni vokal.
Med divje ptice rokoko se zna ugnezditi še kakšna glasbena duša, a bo o tem več povedal boter čas.

Ksenije Jus in Divje ptice Z zasedbama želim, poleg kilometrov in koncertnih doživetij, posneti albuma v živo, avtorski album novih del pa načrtujem čez tri leta. Slednjega želim ustvariti z zvestim glasbenim spremljevalcem Vanjo Novakom. Če nas torej ne izbriše kakšen komet, virus, bakterija, ameba ali pač zgodovina, se kmalu slišimo in vidimo na kakšnem odru ali dveh. Teh ne moremo kar izbrisati. Za vsak porušen oder naše kulture, bomo zgradili dva nova.

Glede ustvarjalnega navdiha, moram priznati, da ga v letu 2020 ne manjka. Letos sicer berem zelo malo, ker raje doživljam zgodovino na svoji koži... ampak leto je komaj na polovici. Že res, da bo zgodovina morda želela to leto in še nekaj naslednjih, zaradi super tragičnih in bizarnih monodram vladajočih obrazov, hitro izbrisati, a kar bo ostalo, bo skupnosti celega planeta povezalo še bolj kot karkoli doslej.

K sreči me so se moji "rahlo pretirano poudarjeni nomadski geni" v zadnjih dveh desetletjih uspeli prekodirati v ustaljene spremembe bivališča znotraj enega mesta. Tako trenutno raziskujem Šiško (že drugič ali tretjič), a imam v mislih in srcu novo selitev. Morda tokrat posadim nekaj novih dreves nekje v bližini Ljubljane in elegantno, vsaj na pol, zapustim mesto.
Drugi del bo bržkone do zadnjega diha živi del skupnosti, ki so ljudje za katere mi je mar in so ljudje, ki jim je mar zame. Del skupnosti, ki smo ljudje iz vseh vetrov in tukaj živimo, ker nam je lepo deliti edino življenje, ki ga imamo. Kako zelo preprosto je to. Naša skupnost je predragocena, da bi si lahko privoščila revne ljudi, nefunkcionalno zdravstveno oskrbo, komaj še delujoči socialni in ekonomski sistem. Pa si posamezniki že predolgo jemljejo pravico in naš skupni dom urejajo po svojih osebnih merilih. Kdaj se bomo zavedali dragocenosti tega, kar smo? Oprostite, gospoda predsedniška, morda celo razumem vaša stališča, morda se ob kakšnem celo nasmehnem, ampak veste kaj? Raje od vaših predstav, živim svojo. Po domače: raje imam sebe. Resnično upam, da bo ljudi, ki ustvarjajo socialne in vse sorte drugih delitev, dobesedno življenje odneslo na smetišče zgodovine, kamor so tisočletja človeških poti, naložila že nič koliko samodržčev in njihove podrepne flore ter favne. Saj poznamo eno res staro: Grad gori, grof beži...
Samo zaradi socialne neenakosti smo v treh desetletjih izgubili preveč dobrih ljudi, doživeli preveč bolečih in tragičnih zgodb. Cel sistem sveta, ki nam je vsiljen, se ruši. Ne samo tridesetletna veselica para - vaških posebnežev doma, temveč celotna privatna zabava bogatih fantov tega sveta, trajajoča zadnjih pol tisočletja (pa verjetno mnogo več), je, revica utrujena od večnega žuranja, prišla počasi do nečastnega konca.
Vidim, čutim in slutim, da smo obstajajoči ljudje najbrž priče tektonskim preskokom na globalnem in osebnem nivoju.
Medtem, ko ji jaz ponujam v iztočnico The Times They Are A-Changin' Boba Dylana ali No Future, Sex Pistols, se Ksenija odloči za Johna Lennona. Morda je šele zdaj dozorel čas, pove, da z odprtimi očmi gledamo v to, kar je imel v mislih Lennon, ko je v pesmi Imagine, med drugim napisal (besedilo prilagam v originalu);

Imagine no possessions
I wonder if you can
No need for greed or hunger
A brotherhood of man
Imagine all the people sharing all the world...

Smo že dovolj zreli, da si pravično delimo ta svet in zanj odgovorno skrbimo? Bomo še malo živeli v domišljiji in se bali lastnih senc, zagrenjeni čakali na smrt in grenili življenje drugim ali je zdaj nemara skrajni čas, da se „zasadimo“ v čisto nove zgodbe?
Ne vem za druge, ampak jaz sem za. In se priključujem mladim. Oni so drevo drugačnega sveta. To je njihova revolucija. Poleg sem, ker je to tudi moje stoletje in ker jim zaupam, da bodo znali temelje starega in zatohlega pregnesti v rodovitni humus. T u lahko nekaj malega pripomoremo tudi starejši občanke in občani. Vanj naj posadijo nekaj boljšega, kar bo prijaznejše od tega, kar so poznali naši starši in kar poznamo mi.

Kljub vsemu, Je prihodnost. Je. Tako kot je preteklost. A iz tehničnih razlogov ni pretirano dobro živeti tam zadaj, niti nima smisla živeti za nekaj, kar je spredaj. Živimo samo zdaj. Svet pred nami bo točno takšen, kakršnega si bomo izborili danes. Šteje vsak dan in vsak glas razuma, šteje glas vseh, ki se zavedamo, da to, kar se dogaja ni prav. Tako zelo ni prav, da smo pripravljeni tvegati življenja, tako zelo ni prav, da kričimo od bolečine: dovolj! Zgodovina se ponavlja in se bo ponavljala tako dolgo, dokler se vsi ne zbudimo iz nočne more suženjstva in stopimo korak naprej. Za začetek v 21. stoletje. Zavedam se svoje odgovornosti pri tem. In ni mi vseeno. Nočem, da tisti za nami nosijo naša bremena, kot mi nosimo bremena naših staršev. Nočem, da odraščajo na pogorišču človeške norosti, ki je že zdavnaj pogoltnila ta planet... Ne vem kako, a vem, da bo človeštvo nekoč izplavalo iz septične jame pohlepa in hladnega materializma in se oprijelo bolj plemenitih korenin življenja. Do takrat bom pa še naprej negovala svoje nasade limon, no, morda dodam še kakšen nasad kopriv, ker so proti revmatične, iz njih lahko narediš okusne prikuhe itd., in še naprej uživala v lepoti družbe in narave.

In ko jo povprašam, doklej bomo peli še njeno Pesem upora, ki je te dni spet oživela na trgih in mestih Slovenije, mi pove:
Pesmi upora je od letošnjega 13. marca vse več. Vsak človek je pesem zase. Pišemo jih vsi; stari, mladi, tisti vmes, piše jih življenje, za vsakega od nas. Kot da smo začutili, da gre tokrat zares. Zelo preprosto je: vdih, izdih. Vstaneš, oblečeš svečano obleko, dvigneš roko in jo stisneš v pest; zase, za človeka ob tebi, za vse ljudi. Vstanite, v suženjstvo zakleti!
avtor portreta: Vanja N.
avtor z bendom: Blaž Grm

...se nadaljuje...

(Rock Obrobje, julij 2020)

Varja Velikonja