Domače brezčasje - ali res?


Ksenije Jus, Špela Trošt, Katerina Mitrović V zadnjih mesecih se zdi, kot da se je na svetu čas ustavil hipoma in v celoti. Globalno so se, ena za drugo, zapirale države, celine, povsem so zamrla tudi kulturna dogajanja. Ujeti v svoje osebne male teritorije, individualno, vsak s svojimi skrbmi in načrti za prihodnost.
V tem le na zunaj mirnem, opustelem svetu sem se spomnila na moje sogovornice, glasbenice, piske, umetnice, s katerimi sem se v preteklosti pogosto pogovarjala, jih intervjuvala, se srečevala na koncertih.
Tokrat postavljam v izhodišče sklop pogovorov z domačimi umetnicami, glasbenicami, piskami.

Kje so ta trenutek? Kako ga doživljajo? Popolna izolacija v velikih mestih, strogi varnostni ukrepi, odpovedi turnej?
Kaj ta popolna ohromitev njihove dejavnosti pomeni za njihovo prihodnost? Obstoj? So zdrave? In seveda...kako naprej?
Kakšne so prioritete v teh surrealnih časih? Kako so se premešali kreativni nastavki? Kakšni so vendarle plani?
Kako v tem času živi in utripa mesto, okolje in kako spremenjene razmere vplivajo na ustvarjalko?
Kakšna je dnevna rutina? Kaj berejo? Kaj najbolj pogrešajo?


Nina Dragičević, Ljubljana

Nina Dragičević Ne zdi se mi, da je svet zastal. Prav nasprotno, menim, da so aktualne razmere predvsem razmere akceleracionizma, torej pohitritve nekro kapitalizma do skrajnosti. Če je svet zastal, je zastal zgolj v tem smislu, da je zastalo, umrlo mnogo partikularnih življenj. Pa ne zaradi virusa, pač pa zaradi že prej prisotnega uničevanja javnega zdravstva, socialnih in ekonomskih življenjskih pogojev. Medtem ko se je zdelo, da populacije dobesedno mirujejo in se med gledanjem nadaljevank učijo umivanja rok, se je dalje in po hitrih postopkih razprodajalo državna premoženja, morilo tako imenovano neaktivno populacijo, davilo črnsko populacijo, uvajalo avtoritarne oziroma policijske države, povečevalo brezposelnost, povečevalo nasilje nad ženskami in sploh gradilo neopatriarhalne razmere in tako dalje in tako dalje. Prav nič ni zastalo.
Razen produkcijskih pogojev za najbolj prekerne, najbolj ogrožene. Konec kulture. Konec kulture in umetnosti. Kulturniki pravijo, da kulture “ne dajo.” Razumem ta stavek, a se mi ne zdi točen. Ne gre za to, da hoče oblast kulturo in umetnost odvzeti, pač pa, da je resnično noče.
To se pravi, ti meseci so mi prinesli mir pred neskončnimi količinami mejlov in sestankov, dopustili so mi čas in mir za pisanje novega dela, obenem pa so mi odvzeli dohodke in tako zaostrili eksistenčno negotovost.
Trenutno pišem doktorsko disertacijo in s čudovito ekipo (Irena Tomažin Zagoričnik, Irena Yebuah Tiran in Vid Drašler, Zavod Sploh) pripravljam uprizoritev enega izmed mojih tekstov. Oboje bo realizirano.
Težko ti odgovorim na vprašanje, kaj ta ohromitev kulturne dejavnosti pomeni zame, med drugim tudi zato, ker ohromitev kulturne dejavnosti ni za vse enaka. Nedavna raziskava (na platformi Encore Musicians za področje Velike Britanije) pravi, da imajo (t. i. mlade) glasbenice za letos najavljenih skoraj 35 odstotkov manj nastopov kot glasbeniki. Tukajšnji aktualni oblasti ni mar ne za ene ne za druge – če ne sodelujejo v njihovih nacionalističnih, neotradicionalističnih in fašističnih fantazmah. Samo dejstvo, da se moramo v nekem trenutku vsi ukvarjati z likom neke Romane Tomc, je znak absolutnega propada sveta. Ne morem in ne morem si spraviti iz glave komada The Lunatics Have Taken Over the Asylum. Izšle so knjige avtorjev, kot sta Maja Vidmar in Esad Babačić, če omenim zgolj dva, a v izložbah knjigarn še kar razstavljajo skodelice in plišaste živali, kar noče se nehat. Na literarnem področju je zgodba glede delovnih pogojev spet drugačna kot na glasbenem, saj v tukajšnjem prostoru res ni pravilo, da je avtor ali avtorica za svoj literarni nastop sploh plačana (saj ne, da na glasbenem področju to pravilo velja). Vsi vedo, da vsi potrebujemo literarne nastope – če ne drugega pa vsaj za zapolnitev obrazcev za štipendije in podaljševanje kulturniškega statusa –, pretekla karantena pa je dodatno prispevala k temu, da se vsaka možnost nastopa v živo zdi kot nekakšen dar. Dobri nameni. Kaj naj s tem. Nič. Greš in oddelaš zastonj in ti gre na bruhanje. Ali pa ne greš in te ni in ti bo še šlo na bruhanje. Same pošasti nam obvladujejo življenja. Če se slučajno še kdo sprašuje, zakaj pišemo. Nina Dragičević na Sajeti Vse bomo popisali, tako makrofašistične razmere kot tiste neznatne, mimobežne stavke dobro mislečih, sila liberalnih kolegov, ki vzklikajo “Dialog!”
Zato so v tem trenutku moje prioritete predvsem, najti denar. Napisati dobro knjigo. Nikdar dopustiti, da ti zarežejo v senzibilnost.
Kar se moje dnevne rutine tiče so tu kava, pisanje, ljubav. Ne nujno v tem vrstnem redu, včasih pa vse to hkrati. Nimam trdne rutine, urnike preziram, vendar pa to pomeni, da sem nekako ves čas v delu. Kar ni nenavadno, vse je material za ustvarjanje. Z ljudmi sem v času vse manj. Berem. Ure in ure diskutiram z Natašo. To imam najraje. Sosedom, ki imajo tik ob mojem oknu na ves glas neskončne debate o tem, kakšen “kriminal” se dogaja pri sosedi, ki ima za prijatelje Afričane, nabijam Xenakisa. Zaman. Sploh ne opazijo. Zastoj, ki ga omenjaš zgoraj, se je zgodil že zdavnaj.
Torej pišem, trenutno o zvočnih vidikih razmerij moči. Kako zveni oblast. Nekje v ozadju pa koncipiram naslednjo knjigo. Berem krasno študijo Angele Frattarole o vstopu zvočnosti v modernistične literature, študijo Tariqa Alija o Leninu, vmes skočim k Lawrencu Ferlinghettiju in vedno znova k Lili Novy. Pa poslušam. Muzika, mnogo muzik. Razmišljam o tem, kako zlahka je človeku odvzet čas za razmišljanje.
In ko ji v izhodišče današnjih razmer ponudim misli Dylana, Sex Pistols ali morda katere umetnice, pove, da se morda Dylan in Pistolsi tu ne izključujejo. Meni pa, da jih po analizi časov oziroma družbenih razmer v glasbenih besedilih stokrat šišne Diamanda.
avtorica portreta: Manca Jevšček

Katarina Juvančič, Ljubljana-Šebrelje

Katarina Juvančič Od sredine januarja, med seštevanjem dvanajst do štirinajst-urnih delavnikov, številnih delavnic, koncertov in ostalih projektov, s katerimi bi zapolnila leto 2020, sem sledila zaskrbljujočim novicam iz Kitajske in globoko v drobovju vedela, da se pripravlja nekaj velikega. In res se je kmalu zatem zaradi delčka genetskega materiala, ki vsebuje protein, da se veže na gostiteljeve celice in se replicira do te mere, da povzroča obolenje ali celo smrt, dobesedno ustavil svet, z njim pa tudi moje večmesečno snovanje koncertnih in delavničnih turnej ne le doma, ampak tudi po Portugalskem, Švedskem, Škotskem, Hrvaškem. Najbolj pa mi je žal, da bo (najverjetneje) odpadla tudi turneja po Argentini, načrtovana za december 2020 in januar 2021, v okviru katere naju je s kitaristom in producentom Dejanom Lapanjo v goste povabila regionalna staroselska vlada iz province Chaco (sever Argentine, blizu meje s Paragvajem), oziroma Chelaalapi, zbor etnične staroselske skupine Qom. Prav tako bi morala v kraju Chapadmalal, (blizu Mar de Plata), na obalah Atlantika sodelovati na festivalu Malal, ki se odvija v socialnih hotelih, ki jih je za revne prebivalce po vojni zgradila Eva Perón.
Tega sem se res izjemno veselila. Po Indiji, Šrilanki in Kirgiziji bi bilo to že najino četrto izvenevropsko gostovanje.
Od nekdaj so me srbeli podplati in me je klical svet, ki ga ta trenutek zelo pogrešam, a po trinajstem marcu je obveljala Hafisova – Začutil sem veliko potrebo po romanju. Zato sem tri dni nepremično sedel. Potovanja in zaziranja vase so, v vsej svoji neizprosni težini soočanja in obenem s katarzičnimi uvidi, pa najsi se zdijo še tako neznatni in nepomembni, neizogiben del odraščanja v umetniškem in človeškem smislu. Izgubljamo se zato, da bi se nekoč zopet našli. In obratno.
Moje kreativno delo potrebuje samoto in tišino. Karantena sama po sebi tako ni predstavljala kakšne posebnega, nikoli prej videnega ali doživetega stanja. Kot prekarna ustvarjalka v kulturi sem z izolacijo na “ti”. Veliko večjo stisko, pa ne zgolj osebno ampak predvsem kolektivno, predstavlja politična instrumentalizacija družbenosti in družbenega, ideološka tiranija in eksistencialna negotovost, ki sledi nezmožnosti dela, sploh tistega dela umetniškega sektorja, v katerem delujem. Namreč, glasbeni nastopi, turneje in delavnice, s čimer si služim kruh, terjajo fizično prisotnost in bližino. In človeško bitje se počlovečuje v stiku z drugimi človeškimi bitji – ne preko virtualnih oblik druženja, ampak v realnem življenju in vseh njegovih fizičnih razsežnostih. Konec koncev je fizična bližina tista, ki nosi največ potenciala transformativne izkušnje, ne zgolj na delavnicah uspavank, kjer gre za dolgotrajnejši intimni stik, ampak tudi na koncertih, kar se je izkazalo konec junija v Cerknem. Tam sva z Dejanom premierno predstavila novi performans z naslovom Kje si, človek?: Kontemplacija človečnosti v razčlovečenem svetu, ki vsebuje poetične, performativne in kantavtorske elemente. Pripoveduje o tem, da je biti človek zajeban špil. Da človek lahko postaneš takrat, ko znaš in zmoreš prepoznati in razumeti svojo ranjenost, svojo samotnost in skupnostnost, zato, da jih lahko razumeš in prepoznaš tudi pri drugemu. Drugega kot srčnost, solidarnost, empatijo, svobodo in domišljijo tako ali tako nimamo in nikoli ne bomo imeli. Ljudje, katerim sva pela in igrala, govorila in trobila, kričala in šepetala, so to razumeli. Razumeli so brez besed, brez (vmesnih) aplavzov, a tako glasno, da sem jih slišala v svojem trebuhu. Vsakega posebej. To se mi že dolgo, zelo dolgo ni zgodilo. Še danes sem hvaležna onkraj besed.

Katarina Juvančič Pod odrom razen nekaj izjem nisva poznala nikogar. Zdi se, da imava bolj formirano publiko v Glasgowu, Novem Sadu ali Zagrebu, kot kjerkoli doma. Umanjkanje sopotnikov in sopotnic, prijateljske, tovariške podpore je pustilo malce grenak priokus (konec koncev imava tudi v “normalnem” letu zgolj peščico špilov v Sloveniji, to pa je bila vseeno premiera), a je vedno popolnoma druga in drugačna publika svojevrsten izziv, sploh, kadar nastopaš izven “preverjenih, varnih con”, kjer je lahko soočenje tvojih humanističnih, političnih ali etičnih prepričanj in idealov s publiko včasih veliko bolj kompleksno in tudi konfliktno. Konec koncev pojem o partizankah, socialistkah, izbrisanih, begunkah, posiljenih, zlorabljenih ženskah, ženskah, ki se sočajo z depresijo in nasiljem, o marginalkah/cih in odpadnicah/kih in moja dolžnost je ne le, da čim bolj prepričljivo in avtentično podajam njihove zgodbe in sporočila, njihovo resnico, ampak tudi, da publiko na to pripravim. “Če svoboda sploh kaj pomeni, potem je to pravica, da poveš ljudem tisto, česar nočejo slišati”, zapiše George Orwell v uvodu v Živalsko farmo.

Zdi se, da sta umetnost in kultura danes na tnalu vsakogar, ki noče slišati in ki bi tako rad obglavil tisto in tiste, ki z neukrotljivo, brezkompromisno, subverzivno noto, besedo, sliko, gibom, glasom, telesom preizprašujejo družbeno realnost, jo bodisi osmišljajo bodisi dekonstruirajo na drugačne načine, kot to zapovedujejo družbene norme ali zatohle politične iluzije, s katerimi so oblasti v spregi z ostalimi ideološkimi aparati v zadnjem desetletju ali dveh nalezle ljudstvo. Ljudstvo, ki pravzaprav s kričanjem o tem, kako kulture in umetnosti ne potrebuje, s tem (največkrat) nevede obglavlja tisti del sebe, ki nosi potencial neotipljivega, nerazumljivega (celo nerazumnega), transformativnega. Če kaj zares potrebujemo v teh časih, je to domišljija. In če že mislimo in delamo v nemogočih pogojih potem mislimo in delajmo – nemogoče stvari.

Na kolektivnih in individualnih horizontih se zdaj, ob koncu poletja, mnogim (tudi v glasbenih in ostalih umetniških poklicih) izrisujejo čedalje večje negotovosti in stiske. Kako bomo delali? Kako bomo preživeli? Bo za hrano? Za najemnino? Za šolske potrebščine in malice otrok (če bodo sploh smeli v šolo in preživljati čas s svojimi vrstniki)? S čim bomo plačali ogrevanje? … Na kakršno koli pomoč države se iz zgoraj omenjenih razlogov ni mogoče zanašati. Še več, občutek imam, da se bodo zadeve v vseh porah političnega in družbenega življenja le še zaostrovale. Nevidni virus je razgalil vso bedo globalnega, predatorskega kapitalizma, na široko odprl vrata toksičnim patriarhalnim mehanizmom in lokalnim totalitarizmom, povečujejo se razpoke med revnimi in bogatimi, poglabljata se podnebna, ekonomska kriza.
Tudi zato ti odgovarjam, ne Dylan, ne Sex Pistols, ampak Cohen: I’ve seen the future baby, it is murder.

Govorimo o globalni travmatizaciji okolja in ljudi. “Travma ni le osebna izkušnja”, pravi eden vidnješih raziskovalcev travm Thomas Hübl. “Korenini v daljši verigi dogodkov in zgodovine. Preiskovanje naše kolektivne travme je način, kako razumeti evolucijsko inteligenco človeštva.” Naš obstanek na tem planetu je bil vedno odvisen od medsebojnega sodelovanja, skupnosti, in ne od brezvestnega, neomejenega plenjenja omejenih resursov ter alienacije ljudi. Procesi, ki smo jim v vsej njihovi boleči, turbulentni, eskalirano travmatični realnosti priča danes, potekajo že stoletje. In ni jih še konec. Morda jih ne bo niti za časa naših življenj.

Kaj nam je torej storiti? Jasnih odgovorov ne morem ponuditi. Konec koncev sem tako “messed up” kot vsi ostali. Vem pa, da se moram za to, da lahko preživim in živim, vsak dan odločiti za… Za solidarnost. Za dostojanstvo. Za integriteto. Za skupnostnost. Za kultivacijo vsega, kar me izpolnjuje in kar ne rani drugih. Za upor proti vsemu, kar nas razčlovečuje. Za sajenje in sejanje. Za oblo ukrivljena debla dreves. Za telesno in mentalno zdravje. Za neuhojene poti. Za domišljijo. Za umetnost. Za še več umetnosti. Za sončne zahode. Za radost. Za svobodo. Za življenje. Za ljubezen. Za prste, pomočene v oluščen fižol.
Vse to je že samo po sebi “full time job”, ter v tem času in prostoru verjetno precej subverzivno početje (poznam še nekaj takšnih subverzivk in subverzivcev, kar me navdaja z upanjem). Včasih mi uspe. Spet drugič ne. Včasih obupujem. Se jezim. Besnim. Jočem. Včasih se mi vnemajo kosti in težko hodim, mislim ali govorim. A odnehala ne bom. To življenje je preveč dragoceno, da bi ga pustila zlomiti zlu in temni noči duše. Vedno pa jima bom nastavljala ogledalo. Da bi znal delati v temi, moraš držati svojo luč, pa biti vseeno intimen s temo, pravi pisatelj Thomas Lloyd Qualls.

Gledam skozi okno. Po hribu navzgor se po obilnem deževju valijo meglice, in kmalu bodo zakrile hišico, v kateri sedim in pišem tale tekst. In še preden me zapredejo v svoj mokrosvilnati kokon poznega poletja, se grem še malo pripraviti na septembrsko delavnico songwritinga, pa razmišljati o zvenu pokrajin in zgodb, ki se bodo znašle na albumu avtorskih uspavank za odrasle, ki nastaja tako zelo počasi, a vendar ga slišim, kako me kliče nekje v daljavi.

Iz nočne omarice pa me kličejo tri knjige. Vrnitev v Pandžrud ruskega pisatelja Andreja Volosa, o potovanju slepega perzijsko-tadžiškega pesnika Rudakija (858-941). Zbirka čudovitih esejev Surfacing znane sodobne škotske pisateljice in esejistke Kathleen Jamie o tem, kaj se danes, v času klimatskih sprememb, ponovno razgalja iz zemlje, ter prvenec britanske avtorice Olivie Laing To the River o tem, kakšno vlogo igrajo reke v življenju ljudi, skozi prizmo literature, mitologije in folklore. Vse tri toplo priporočam v branje.
avtorica portreta: selfi
avtor fotke iz performansa Kje si človek: Tone Štamcar

Katerina Mirović, Ljubljana

Katerina Mirović V času izolacije sem končno imela tudi čas zase, za stvari, ki jih sicer drugače ne uspevam postoriti. In ponovno ugotovila, da vsi rabimo čas zase. Sploh, ko nisi več mlad in moraš skrbeti za svojo kondicijo, kar pa nam, samozaposlenim v kulturi, prekercem pogosto zmanjka čas.
Sicer smo junija že izvedli 14. edicijo Svetlobne gverile, kar pomeni, da sem večino časa v juniju in pol julija preživela na ljubljanskih ulicah. Priprave so bile precej naporne, saj je večina projektov koncipirana za festival, gre torej za novo produkcijo. Material za izdelavo umetniških del ni bil dostopen, nabavil si lahko samo določene materiale, oz. izdelke, brez predhodnega ogleda, študenti in dijaki so bili razkropljeni po celi Sloveniji, tudi umetniški tandemi so bili fizično ločeni. Precej ovir in skoraj neverjetno je, da nam je vse uspelo.
Zato so zaslužni tako avtorji kot mentorji, ki so pokazali veliko mero požrtvovalnosti in profesionalnosti. Veliko dela je potekalo preko interneta, kar je precej naporno pri projektih, ki so materialni in zahtevajo eksperimentiranje in sodelovanje več ljudi.
Trenutno uživam ob hrvaški obali v 'samoizolaciji', pripravljam jesenski program in program za naslednje leto in poskušam nadoknadit manko spanca.

Najbolj neprijetno je bilo, da letos prvič nismo imeli javne podelitve nagrad za natečaj Živel strip! Živela animacija!, saj je to za nas pomemben dogodek, na katerem se srečamo s potencialnimi bodočimi strip avtorji in animatorji, učenci in dijaki. Razstavo smo postavili v naši galeriji Kriva stena, na našem stopnišču na Metelkovi 6. Nekateri od nagrajencev so se sicer oglasili in se srečali vsaj z drugimi člani Stripburgerjeve ekipe. Takrat sem bila jaz že na postavljanju Svetlobne gverile.

Če bo situacija jeseni enaka kot sedaj, mislim, da ne bomo imeli problemov z izvedbo planiranih projektov v Sloveniji. Mogoče bomo kakšno stvar sicer morali prilagoditi. Nam pa je na žalost tako s Stripburgerjem kot s projekti Svetlobne gverile odpadlo kar nekaj gostovanj na festivalih, ki so bili iz pomladi prestavljeni na naslednje leto. Mednarodna gostovanja pa so zelo pomemben del našega delovanja. Ne glede na vse, si avgusta vseeno obetamo dve gostovanji na svetlobnih festivalih v tujini, pa septembra na Hrvaškem, oktobra v Nemčiji. S Stripburgerjem sodelujemo septembra in novembra na dveh festivalih stripa in malih založnikov. Seveda pa so možne spremembe.

Živim še vedno v Ljubljani, še vedno na istem naslovu. Sicer sem pa trenutno na dopustu v predmestju Pule. Pišem vedno manj, berem trenutno Prison stories od Igorja Hofbauerja. Na mizici čakajo še en strip od Hofbauerja, pa po en od Tardija in Crumba. Ustvarjalno me navdihuje tako narava kot družba, predvsem pa umetniki s svojimi ustvarjalnimi idejami.

Pogosto razmišljam, kako smo se lahko znašli v situaciji, v kateri smo, in kako da v 21. stoletju ljudje še vedno slepo sledijo podpihovalcem sovražnosti, namesto da bi ustvarjali napredno družbo, ki bi s solidarnostjo ustvarjala ugodne življenjske pogoje za vse, vse generacije, spole, rase, vere… V Sloveniji precej ljudi živi pod pragom revščine, tudi takih, ki imajo službe, odločevalci pa se še vedno delajo, kot da smo uspešna država, kjer trpijo samo lenuhi. Izkoriščanje je danes sistemsko zakoreninjeno in delodajalcem se nemalokrat zdi povsem razumno, da svojim zaposlenim zagotovijo zgolj minimalno plačo, tudi ko firma ustvarja profit. Zakaj dopuščamo, da digitalizacija namesto manjšega obsega dela prinaša več dela, zakaj vsi delamo v nemogočih pogojih do neskončnosti?
Ampak, ne glede na to, vse se vedno spreminja in prihodnost bo. Kakšna bo, si ne drznem niti ugibati, kaj šele trditi, bo pa drugačna od sedanjosti in preteklosti. Sam virus se mi ne zdi tako problematičen. Znanstveniki in zdravstveno osebje so v vsej zgodovini znali poiskati rešitve, cepiva, zdravila…
Problem glede tega bo lahko le v dostopnosti zdravil. Problem smo zares ljudje, oblastniki in njihovi sledilci, tajkuni in izkoriščevalski velekapitalisti. Slovenija je letos poleg corone dobila še en virus, desno vlado, ki je zelo uspešna v sprejemanju vprašljivih zakonov in nastavljanju članov svojih strank v vse javne institucije. Ta vlada lahko v kratkem času naredi toliko škode, da se bomo družbeno znašli v času pred sto leti. Sovraštvo, ki ga širi med prebivalci, zelo negativno vpliva na kakovost življenja in produktivnost v Sloveniji. Slovenci itak nimamo sreče s politiki. Moja prijateljica iz Srbije je nedavno izjavila, da je edina rešitev za Srbijo, da jo zavzamejo tujci. To se mi seveda ne zdi prava rešitev, ampak zdi se, da bi morali vse dosedanje politike odstaviti in začeti od začetka, z novimi ljudmi, brez vez, brez vaših in naših, predvsem pa za vse. V tej greznici je nemogoče biti produktiven, ustvarjati napredno družbo. Že desetletja od politikov in njihovih privržencev poslušamo nakladanja, zmerjanja, kritike drugih, teh, ki nismo njihovi, in hkrati, smo mi tisti, ki plačujemo njihove plače. Kdo je tu parazit? Samozaposleni v kulturi, ki z drobižem ustvarjamo veliko dodano vrednost ali politiki, ki kljub redni plači, ne zmorejo ustvariti osnovnih pogojev za družbeni razvoj?
Socialna država, v kateri državni aparat (in s tem politiki) služi svojim državljanom, je edina, ki lahko prispeva h dvigu kvalitete življenja, k razvoju sodobne družbe znanja brez revščine in izkoriščanja.

Katerina Mirović Svetlobna gverila v teh čudnih časih živi novo življenje, jo pobaram....doklej?
Zaenkrat se še ne sprašujem - do kdaj. Svetlobna gverila je velik projekt, ki zahteva velik angažma vseh vpletenih; od nas - kuratorjev in producentov, koproducentov, mentorjev do avtorjev. Koproducenti, predvsem izobraževalne institucije, imajo zelo pomembno vlogo. Raziskovanje medija zahteva tudi sodelovanje različnih akterjev, strokovnjakov z različnih področij. Gre za kompleksen splet razmerij in sodelovanj. Od vsega tega in seveda sofinanciranja našega programa (glavna sofinancerja razstavnega programa sta MK in MOL) je odvisen obstoj in razvoj Svetlobne gverile in tudi druge naše dejavnosti.
Na splošno je finančna podhranjenost NVO v kulturi konstanta v Sloveniji. Tudi takrat, ko je za kulturo več denarja kot v prejšnjem letu, se ta običajno ne porabi za dvig sofinanciranja programov NVO ali projektov, ampak gre v javne zavode ali projekt- e občine oz. financerjev. Tako npr. občina za 14-dnevni festival porabi več sredstev kot jih nameni za celoletno delovanje katerekoli nevladne galerije v Ljubljani. Tudi sredstva, ki jih imajo javni zavodi v Ljubljani za eno razstavo, so lahko enaka subvenciji občine za celo leto za galerijo NVO. S tem, da so razmere v Ljubljani glede sofinanciranja mnogo boljše kot v drugih slovenskih občinah. In ta razmerja se ne ohranjajo zaradi nevednosti oblastnikov, pač pa predvsem zaradi njihove ignorance. Vtis imam, da je problem v tem, da ne pripadamo nikomur, z nami se (ne vem zakaj) ne morejo ali pač ne znajo hvaliti, naše ideje niso zrasle na njihovih zelnikih in mi nikakor nismo in ne bomo njihovi. In spet smo pri naših in drugih. In s takimi delitvami ne bomo nikoli ustvarili napredne družbe.
Svetlobna gverila je navdihujoč projekt, ker raziskujemo medij svetlobe, nove tehnologije, javni prostor, ker vsi sodelujemo s ciljem, da ustvarimo nekaj, kar bo prosto dostopno zainteresirani javnosti. Vsako leto sodeluje okrog sto udeležencev – umetnikov, mentorjev, študentov, dijakov, strokovnjakov iz različnih področij ... Vsi, skupaj, za vse.
avtor portreta: DK
avtor svetlobna gverila: Borut Peterlin

Špela Trošt, Ljubljana

Špela Trošt Svet je sprva zares zastal, in to zelo na hitro in drastično. Da sem se tudi sama umirila, je trajalo malo dlje. Strah, negotovost, sumničavost, zmedenost, nemoč, začinjene s kontradiktornimi informacijami, napotki, ukrepi, odredbami in odloki, so onesposobile razum. Potem se je pogled zbistril, slike in podobe pa dobile ostrino. Zaustavitve nisem doživljala kot prisile, ampak kot priložnost. V dveh mesecih nisem spila niti ene kave in nisem šla niti enkrat v trgovino. Glava me sploh ni bolela. To so bile take male stave same s seboj. Terensko organizacijsko dejavnost sem nadomestila s pisanjem. Ko smo nenadoma iz »lera« dali v četrto prestavo, sem začela pogrešati počasnost.
V tem konkretnem trenutku in času mi to obdobje pomeni Upočasnitev. Čas. Vzeti si čas in se temeljito posvetiti zdaj eni, potem drugi dejavnosti. Premislek. Prenova. Presledek. Prehod.
(Samo)izolacija je zanetila (Samo)iniciative (samo)zaposlenih – intervjuje z delavci v glasbeni umetnosti za spletni časopis Centralala, krajši prispevek za Radio Študent, esej Uprizoritvene umetnosti med realnim in virtualnim za spletni portal Neodvisni, pravkar pa končujem daljši prispevek o prehajanju umetniških identitet za zbornik o robnih glasbenih praksah, ki ga bomo izdali pri Zavodu Sploh.
Utišanje žive glasbene dejavnosti za približno dva meseca ne odtehta, oziroma ne naslavlja akcije Očistimo ušesa! Splet pa je kot surogat ponudil celo še več glasbene umazanije. Podobno je izbris uprizoritvenih dogodkov sprožil verižno spletno predvajanje arhivskih posnetkov vsemogočih uprizoritev. Veliko tega bi težko prežvečil celo posvečeni strokovnjak.
Čas mrka žive umetnosti je bil čas za razmislek o novih drugačnih razmerah, pogojih in modelih ustvarjanja. Čas za povezave in premislek o nujno potrebnih sistemskih spremembah.
Dejavnosti, ki se jim posvečam, niso odvisne od množičnega občinstva. Špela Trošt Aktualne omejitve že od 25. maja, ko smo pri Zavodu Sploh pripravili prvi javni dogodek – ki ni bil koncert, ampak bolj srečanje in samoorganiziranje 25-ih glasbenikov, odprto za obiskovalce – ne blokirajo izvajanja programa že omenjenega zavoda in Vie Negative (društva ustvarjalcev in raziskovalcev sodobnih scenskih umetnosti), še ene organizacije, za katero delam.
V tem trenutku skušam izkoristiti klimo, naklonjeno živim dogodkom na odprtem; na Muzejski ploščadi na Metelkovi smo v juliju uspešno speljali štiri koncerte in eno predstavo. Vmes smo bili na Dunaju, v Zagrebu, Mariboru, Ilirski Bistrici in Škofji Loki. Pred nami je še nekaj gostovanj v Italiji, Avstriji, na Hrvaškem in Nemčiji, če bodo okoliščine zdržale.
Kar se tiče moje dnevne rutine je pri meni morda povezana le z zadovoljevanjem nujnih eksistenčnih potreb, pa še del teh ne vsak dan ob istem času in na enak način. Nisem proti vsakodnevnemu ali tedenskemu ritmičnemu vzorcu. Včasih se zavestno odločim in vpeljem ponavljajočo se obveznost, toda le dokler imam občutek, da me ne »drži za jajca«. Ko velelnik zasmradi želelnik, se mu izmaknem.
24. aprila sem prvič kolesarila po urniku in nato vsak petek z eno izjemo in še kdaj vmes. Skupnost in skupščina sta navdihujoči. Zdaj pavziram. Odmaknitev za še silnejši zagon.
O navdihu, in branju pa naslednje; ko je samo izolacijski klic: »Ni treba!« preglasil: »Moraš!«, se je res razbohotil ustvarjalni navdih. Po intenzivnem intelektualnem poglabljanju, ki se je utelesil v doktorski disertaciji Genealogija pojma prisotnosti v uprizoritvenih umetnostih, in nekaj letnem strokovnem dremanju, sem v popolni odsotnosti preganjavice sredi pandemije uvidela zapredek za morebitno bodočo knjigo. Predrugačen, morda le začasni, naslov zveni Prisotnost v uprizoritvenih umetnostih – koncepti in utelešenja, rahla priredba celote naslavlja prihodnost.
Berem leposlovje. Navdihujoč prvi stik z Arnom Schmidtom. Prebila sem se skozi ne prav lahkotnih Laviatana, Priseljencev in Črnega ogledala – že nekaj časa redno posrkam tudi spremno besedo. Zagotovo se bova z nemškim »literarnim genijem« in »samohodcem« še srečala.
Muhamada Al Munema, sirskega pisatelja in založnika, sem srečala na Kotnikovi. Potem ko je pribežal v Slovenijo, se je nekajkrat priključil uram slovenščine, ki sem jih delila s prosilci za azil. Muhamad zdaj z nami prepeva Pavčkovo Čenčačevo uspavanko v arabščini. Njegov še ne slišani glas mi zdaj šepeta in rohni s strani, ki jih obujajo Trije spomini Andraža Rožmana. Srečna, da sem tu in tam lahko v njegovi bližini.
Razmišljam, da se z Muhamadom – pravkar izvedela, da ima strašno rad ribe –, njegovo ženo, hčerkama in sinovoma ter Tomažem odpeljemo na koprski pomol k moji sestri na morske dobrote.
In ko se na koncu pogovora spomnim Dylanove pesmi, da se časi spreminjajo, ali pa bolj nihilistične Sex Pistolovska "No future"; je njena izbira jasna; odloči se za Marka Breclja in tisto njegovo „Ta stol ne bo več nikdar nov«.
Foto Projekt: Duša, šum, ventil in žica: Marcandrea

Ksenija Jus, Ljubljana

In prav omejitve so močan žaromet letošnjih dogodkov. Rdeča nit našega vsakdana. Prepovedano to, ono, dovoljeno to, pa prepovedano ono. Maske gor, maske dol. Nora dvajseta bodo očitno res nora.
Ne vem za ostale, a sama od 13. marca živim v mnogo bolj harmoničnem svetu, kot kadarkoli prej v odraslem življenju. Vesolje mi je namreč nenapovedano poslalo potrditev tega, v kar sem bila prepričana, da je možno izvesti tudi v realnosti, ne samo v znanstveni fantastiki. Svet, ki ga živimo in ki je svet bolečine za velik del človeštva, je zares možno ustaviti.
Samo strah mora biti dovolj velik in neznan, pa je. Deluje. Toda zares pomembno je, kdo in zakaj ga ustavi. Svet namreč. Samo pomisliva: če ga lahko ustavi neznani sovražnik v obliki virusa, ga lahko ustavi tudi nekoliko večja vrsta: človek, v množini: ljudstvo. Pustiva ob robu dejstvo, da obstaja velika možnost, ki najbrž v ozadje tokratne vaje v slogu postavlja osebni interes ducata razvajenih ljubiteljev materialnih zakladov.
Pohlep ni v sorodstvenem odnosu s skupnim dobrim, še več, tale pogoltna temna reč ni kompatibilna z ničemer. Je resna bolezen človeštva, duhovna revščina, ki vlada s svinčeno roko in nam, po drugi strani, že stoletja in tisočletja ponuja priložnost, da poskušamo vedno znova vzeti stvari v svoje roke. Zgodbe naših prednikov ponujajo nekaj uspešnih receptov. Na daljši rok zaenkrat ni bil uspešen še nobeden, a ne kaže obupati. Tudi na drugi strani nobenemu tiranu ni uspelo vladati več kot eno življenje z nekaj podaljški v obliki potomcev in to je to.
Medtem življenje na planetarno obalo obstoja naplavlja iste strahove, iste vzorce sovraštva, iste te in iste one.
Kmalu morda samo še virtualne, v 9D tehniki. Ker me je zdravje že pred poldrugim letom precej ustavilo, sem bila na 13. marec dobro pripravljena.

Ksenije Jus Tudi zato sem na začetku najinega pisanja omenila, da od tega dne živim v bolj harmoničnem svetu. V sebi. Tega pa žal ne morem reči za to, kar vidim okrog sebe. Kruti svetovni spodbujevalci potrošništva, ki jim ni mar za življenja, ki se smejijo naši skrbi za planet in se ob razkošnih pojedinah pogovarjajo o odpravi revščine, sramotne in bizarne lokalne politične predstave obeh trenutnih predsednikov, ki nas spravljajo ob živce v intergalaktično zadrego doma in v tujini, delitve, še več delitev, suženjstvo, še več suženjstva in bolečine...

Vse kar lahko v tem trenutku pri polni zavesti povem sebi in svetu je: Zdaj vemo, da je možno. In vemo, da potrebujemo to spremembo. Vsi. Samo izključimo se iz sistema, tako, kot smo bili izključeni.

Kaj bosta prinesli recimo naslednji dve leti, ne vem. Če se bom morala naučiti živeti brez elektrike, tudi prav. In brez vode, tudi prav. A kulture svoje skupnosti ne dam. Tukaj smo rasli na ramenih velikanov svobodnega in pogumnega duha, zato danes vidimo dlje, razumemo širino in čutimo globino. In tisti, ki prihajajo za nami, vidijo še dlje...V tej skupnosti si stari in mladi in tisti vmes, delimo svoj košček svobodnega neba s pticami miru in tega nam ne more nihče vzeti. Zato, kot mnogo ljudi v tem hipu, neustrašno zrem v oči brezupu tega krivičnega in razčlovečenega sveta, ki nas obdaja in verjamem v jutrišnji dan. Slišim ga, kako mi šepeta besede iz preteklosti; združeno ljudstvo ne bo nikoli premagano. No passaran!

Od decembra naprej sem sestavljala dve dolgoročni glasbeni ekipi, ki jih ljubkovalno kličem: Divje ptice rokoko in Divje ptice rokerice. V tem sem brezsramno in neskončno uživala, dokler ni prišel petek 13. In bil je marec. In traja in traja in bo še nekaj časa trajal tale marec. Dežurni preroki pravijo, da vsaj dve leti. Bomo videli.
Kakorkoli že; ravno v teh dnevih sem naredila zadnjo kljukico pri svojih dolgoročnih planih in zdaj lahko javno obelodanim, da literarno-glasbeno nadaljevanje življenjskega dela v naslednjih 25 letih vidim z zasedbama, ki v začetni posadki zvenita takole:
Divje ptice rokoko so: Katja Stare, flavta, spremljevalni vokal, tolkala; Rok Černe, kitara in spremljevalni vokal
Divje ptice rokerice so: Blaž Grm, bobni in spremljevalni vokal, Boštjan Benčič, bas kitara in stabilnost, Rok Černe, kitara in spremljevalni vokal.
Med divje ptice rokoko se zna ugnezditi še kakšna glasbena duša, a bo o tem več povedal boter čas.

Ksenije Jus in Divje ptice Z zasedbama želim, poleg kilometrov in koncertnih doživetij, posneti albuma v živo, avtorski album novih del pa načrtujem čez tri leta. Slednjega želim ustvariti z zvestim glasbenim spremljevalcem Vanjo Novakom. Če nas torej ne izbriše kakšen komet, virus, bakterija, ameba ali pač zgodovina, se kmalu slišimo in vidimo na kakšnem odru ali dveh. Teh ne moremo kar izbrisati. Za vsak porušen oder naše kulture, bomo zgradili dva nova.

Glede ustvarjalnega navdiha, moram priznati, da ga v letu 2020 ne manjka. Letos sicer berem zelo malo, ker raje doživljam zgodovino na svoji koži... ampak leto je komaj na polovici. Že res, da bo zgodovina morda želela to leto in še nekaj naslednjih, zaradi super tragičnih in bizarnih monodram vladajočih obrazov, hitro izbrisati, a kar bo ostalo, bo skupnosti celega planeta povezalo še bolj kot karkoli doslej.

K sreči me so se moji "rahlo pretirano poudarjeni nomadski geni" v zadnjih dveh desetletjih uspeli prekodirati v ustaljene spremembe bivališča znotraj enega mesta. Tako trenutno raziskujem Šiško (že drugič ali tretjič), a imam v mislih in srcu novo selitev. Morda tokrat posadim nekaj novih dreves nekje v bližini Ljubljane in elegantno, vsaj na pol, zapustim mesto.
Drugi del bo bržkone do zadnjega diha živi del skupnosti, ki so ljudje za katere mi je mar in so ljudje, ki jim je mar zame. Del skupnosti, ki smo ljudje iz vseh vetrov in tukaj živimo, ker nam je lepo deliti edino življenje, ki ga imamo. Kako zelo preprosto je to. Naša skupnost je predragocena, da bi si lahko privoščila revne ljudi, nefunkcionalno zdravstveno oskrbo, komaj še delujoči socialni in ekonomski sistem. Pa si posamezniki že predolgo jemljejo pravico in naš skupni dom urejajo po svojih osebnih merilih. Kdaj se bomo zavedali dragocenosti tega, kar smo? Oprostite, gospoda predsedniška, morda celo razumem vaša stališča, morda se ob kakšnem celo nasmehnem, ampak veste kaj? Raje od vaših predstav, živim svojo. Po domače: raje imam sebe. Resnično upam, da bo ljudi, ki ustvarjajo socialne in vse sorte drugih delitev, dobesedno življenje odneslo na smetišče zgodovine, kamor so tisočletja človeških poti, naložila že nič koliko samodržčev in njihove podrepne flore ter favne. Saj poznamo eno res staro: Grad gori, grof beži...
Samo zaradi socialne neenakosti smo v treh desetletjih izgubili preveč dobrih ljudi, doživeli preveč bolečih in tragičnih zgodb. Cel sistem sveta, ki nam je vsiljen, se ruši. Ne samo tridesetletna veselica para - vaških posebnežev doma, temveč celotna privatna zabava bogatih fantov tega sveta, trajajoča zadnjih pol tisočletja (pa verjetno mnogo več), je, revica utrujena od večnega žuranja, prišla počasi do nečastnega konca.
Vidim, čutim in slutim, da smo obstajajoči ljudje najbrž priče tektonskim preskokom na globalnem in osebnem nivoju.
Medtem, ko ji jaz ponujam v iztočnico The Times They Are A-Changin' Boba Dylana ali No Future, Sex Pistols, se Ksenija odloči za Johna Lennona. Morda je šele zdaj dozorel čas, pove, da z odprtimi očmi gledamo v to, kar je imel v mislih Lennon, ko je v pesmi Imagine, med drugim napisal (besedilo prilagam v originalu);

Imagine no possessions
I wonder if you can
No need for greed or hunger
A brotherhood of man
Imagine all the people sharing all the world...

Smo že dovolj zreli, da si pravično delimo ta svet in zanj odgovorno skrbimo? Bomo še malo živeli v domišljiji in se bali lastnih senc, zagrenjeni čakali na smrt in grenili življenje drugim ali je zdaj nemara skrajni čas, da se „zasadimo“ v čisto nove zgodbe?
Ne vem za druge, ampak jaz sem za. In se priključujem mladim. Oni so drevo drugačnega sveta. To je njihova revolucija. Poleg sem, ker je to tudi moje stoletje in ker jim zaupam, da bodo znali temelje starega in zatohlega pregnesti v rodovitni humus. T u lahko nekaj malega pripomoremo tudi starejši občanke in občani. Vanj naj posadijo nekaj boljšega, kar bo prijaznejše od tega, kar so poznali naši starši in kar poznamo mi.

Kljub vsemu, Je prihodnost. Je. Tako kot je preteklost. A iz tehničnih razlogov ni pretirano dobro živeti tam zadaj, niti nima smisla živeti za nekaj, kar je spredaj. Živimo samo zdaj. Svet pred nami bo točno takšen, kakršnega si bomo izborili danes. Šteje vsak dan in vsak glas razuma, šteje glas vseh, ki se zavedamo, da to, kar se dogaja ni prav. Tako zelo ni prav, da smo pripravljeni tvegati življenja, tako zelo ni prav, da kričimo od bolečine: dovolj! Zgodovina se ponavlja in se bo ponavljala tako dolgo, dokler se vsi ne zbudimo iz nočne more suženjstva in stopimo korak naprej. Za začetek v 21. stoletje. Zavedam se svoje odgovornosti pri tem. In ni mi vseeno. Nočem, da tisti za nami nosijo naša bremena, kot mi nosimo bremena naših staršev. Nočem, da odraščajo na pogorišču človeške norosti, ki je že zdavnaj pogoltnila ta planet... Ne vem kako, a vem, da bo človeštvo nekoč izplavalo iz septične jame pohlepa in hladnega materializma in se oprijelo bolj plemenitih korenin življenja. Do takrat bom pa še naprej negovala svoje nasade limon, no, morda dodam še kakšen nasad kopriv, ker so proti revmatične, iz njih lahko narediš okusne prikuhe itd., in še naprej uživala v lepoti družbe in narave.

In ko jo povprašam, doklej bomo peli še njeno Pesem upora, ki je te dni spet oživela na trgih in mestih Slovenije, mi pove:
Pesmi upora je od letošnjega 13. marca vse več. Vsak človek je pesem zase. Pišemo jih vsi; stari, mladi, tisti vmes, piše jih življenje, za vsakega od nas. Kot da smo začutili, da gre tokrat zares. Zelo preprosto je: vdih, izdih. Vstaneš, oblečeš svečano obleko, dvigneš roko in jo stisneš v pest; zase, za človeka ob tebi, za vse ljudi. Vstanite, v suženjstvo zakleti!
avtor portreta: Vanja N.
avtor z bendom: Blaž Grm

...se nadaljuje...

(Rock Obrobje, julij-avgust-september 2020)

Varja Velikonja