KRAFTWERK
Minimum-Maximum
EMI, 2005

Navdušujoče je že to, da ideje, ki so zorele in so jih Kraftwerk ozvočevali skozi sedemdeseta leta, danes zlahka predstavljajo kot aktualne. V relativno kratkem obdobju jim je uspelo spraviti v kontekt mnoge vidike tehnološkega razvoja in predvsem vpliv tega na človeka. Pravzaprav se ti vidiki danes razvijajo le še s pomočjo tehnologije, vse glavne parametre so Kraftwerk izpostavili že v dobrih desetih letih oziroma v času od prelomne plošče Autobahn do Electric Cafe. Vse ostalo bi z nekaj pretiravanje lahko označili le za reprodukcijo z novimi sredstvi. Tak je bil najočitneje album remiksov enostavno naslovljen The Mix, tak je povratniški Tour De France Soundtracks (čeprav vsebuje nekaj »nove« glasbe, le nadaljuje idejo Man-Machine oziroma konkretno singla Tour De France) in končno je tu prvi uradni koncertni album, ki izvrstno povzema zadnjih 30 let delovanja Kraftwerk.
Že sama glasbena plat njihovega početja ponuja nekaj iztočnic za razmislek. Objavljeni posnetki so namreč narejeni na različnih lokacijah, mnogokrat pa se ti prelivajo tako gladko in nemoteče, kot da so dejansko odigrani eden za drugim na istem prizorišču. To Kraftwerkom uspeva zaradi matric, tokrat že lepo shranjenih na diskih prenosnih računalnikov. Osnova, torej okostja posameznih skladb, je na vsakem koncertu enaka, zatorej jih ni težko »zlepiti« skupaj. Tudi razpored skladb je na vseh koncertih enak, kako naj se začnejo drugače, kot z The Man Machine in sklenejo z Music Non-Stop?
Pa vendarle se dvojna zbirka Minimum-Maximum zasluženo diči z napisom »live«. Kraftwerk tej vedno isti osnovi vsakič dodajo tisto več, da na koncertu ni dolgčas ne njim ne poslušalcem. Mnogo tega leži v podrobnostih, morda le v živem miksu zvoka… Vsekakor je njihova koncertna zvočna podoba večplastna, in predvsem živa, torej spreminjajoča, polna prepletenih, resda digitalno generiranih zvokov, a skupek vsega daje vtis kompleksnega, organskega stroja.
Verjamem, da so Kraftwerk delali izbor posnetkov glede na kvaliteto izvedbe, nekaj primerov pa daje misliti, da je posredi tudi nekaj siceršnje kraftwerkovske logike. Je naključje, da je skladba Autobahn izbrana s koncerta v Berlinu, Tour De France je iz Pariza, Dentaku iz Japonske, The Model in Neon Lights sta narejena v Londonu… Ampak zakaj je Planet Of Visions vzet z ljubljanskega koncerta???
Preračunljivost je seveda del njihovega koncepta. Tudi objava posnetkov najprej na CD ploščah je lahko del tega. Na spletni strani razglašajo, da naj bi koncertni posnetki našli mesto še na devedejih, SACD-jih in vinilkah, ampak zakaj ne bi istega najprej prodali na CD? Osebno nestrpno čakam predvsem DVD izdajo, saj je vizualizacija takorekoč integralni del njihove podobe. Tako kot so besedila le opisi brez »zgodbe«, je tudi vizualna plat le zbir simbolov.
Kraftwerk so že sami davno tega postali simbol. Glede na to, da tehnološki razvoj v veliki meri narekuje naša življenja, bodo tudi Kraftwerk vedno znova aktualni in sveži. Veliki večini popularno-glasbenim legendam in zvezdam se že močno poznajo leta, saj so kariero zgradili na lastni podobi, fizični moči in ekspresivnosti. Kraftwerk so tu v veliki prednosti; namesto njih se na ovitkih plošč in na odru lahko kažejo roboti, pritiskanje na tipke in obračanje gumbov ne zahteva velikega fizičnega napora, tudi ekspresivnost ni njihova odlika ne namen. Oziroma, ponovno so ploščo naslovili nadvse primerno; z minumum naprezanja dosegajo maximum učinek.
(Rock Obrobje, julij 2005)

Janez Golič