v spomin Holgerju Czukayu (1939-2017) ponatis članka o t.i. Krautrocku

Esej: KRAUTROCK VČERAJ, KRAUTROCK DANES

faust Sredi šestdesetih let nemška mladina ni imela drugega kot zahodni vzor rock'n'rolla, s katerim si je na plesih krajšala sobotne večere, in umetne narodne viže, s katerimi se je le stežka poistovetila. Bil je še Karlheinz Stockhausen, bližnji “sorodnik” Johna Caga, ki s teorijo nove kompozicije zvoka v osnovni obliki ni bil uporaben. Do trenutka, ko protagonisti niso pogledali čez mejo. Ko je bil sredi šestdesetih let Stockhausen na znanstvenem srečanju v Kaliforniji, se je tam v živo srečal z rock'n'rollom. Z njim je najprej okužil svojega učenca Holgerja Czukaya, ta pa naprej svojega kolego Irmina Schmitda in še učenca Michaela Karolija. Ko je sta pristopila še Jaki Liebezeit in črnski pevec Malcolm Mooney, so nastali CAN. Istočasno je Edgar Froese s svojim rock'n'roll bendom nastopil v Španiji, kjer se je srečal s slikarjem Dalijem, in naenkrat sta si akademsko raziskovanje in srčnost rock'n'rolla podajala roke širom Nemčije. Ko so se mladi nemški glasbeniki odrekli znanstvenemu pristopu h glasbi in obenem zavestno prezrli zahodni vpliv rockovskih oblik, je nastala fuzija svobodno improvizirane kitarske psihadelije in šumenje preprostih elektronskih naprav. Ko so bili Kluster še trio (kasneje sta Roedelius in Moebius kot duo spremenila ime v Cluster), so ustvarjali napol improviziran elektronski šum, ki so ga v živo predstavili v samem središču Ljubljane. Prehudo za čase, ko je bil celo hipijevski idealizem in petje o svobodni ljubezni vredno zgražanja. Policija je tedaj prekinila njihov nastop.
Amon Duul so zrasli iz politično angažirane komune in glasbeni oddelek je neskončne seanse zabeležil na albumih, kjer so se posamezne skladbe raztezale čez celotno stran vinilne plošče. Podobno velja za zgodnje Tangerine Dream, tedaj še elektrificiran kaos na poti v neznano. Naslovi povedo dovolj: Electronic Meditation, Zeit, Alpha Centuri… Izven vsega je bil faust, organizem prikrite identitete, ki je deloval v popolni izolaciji na farmi v mestecu Wumme. Za komunikacijo z zunanjim svetom je skrbel le producent Uwe Nettlebeck.
Težko in nehvaležno obenem bi bilo tovrstno dogajanje vreči pod skupni imenovalec, zakoločiti koordinate njihovega početja ali preprosto, kot so to počeli britanski glasbeniki kritiki, vse obeležiti pod žaljiv naziv krautrock.
Holger Czukay “Oznako so iznašli Angleži, ker… v času nacizma so pljuvali po Nemcih, klicali so jih “zeljarji”, da bi jih tako ponižali… torej, krautrock niso ravno cenili. CAN smo bili izjema, ker smo z velikim uspehom nastopali po celi Evropi že od leta 1972 in vsi glasbeniki iz osemdesetih let so bili v mladih letih na naših koncertih. Posebej naši živi nastopi so močno vplivali nanje,” mi je zatrdil Holger Czukay preko elektronske pošte.
Originalni krautrock je živel le toliko časa, kot lahko živi entuziazem na robu preživetja. Nekateri so po nekaj ploščah za tisti čas neverjetno inovativne in brezkompromisne glasbe prenehali z delovanjem (Neu!, faust…), drugi so zvodeneli in/ali se prodali na zahodnji trg (CAN, Tangerine Dream, Kraftwerk, Popol Vuh), tretji so sicer delovali, a so njihove stvaritve ostale v senci popularnejših (Cluster, Guru Guru, Amon Duul).

VRNITEV KRAUTROCKA

Ko so pred leti pri angleški glasbeni reviji The Wire zaprosili Juliana Copa, nekdanjega vodjo novovalovske skupine Teardrop Explodes in kasneje samostojnega ustvarjalca, naj pripravi nekaj prispevkov o t.i. krautrocku, so se v njem prebudili spomini. Vse je preraslo v lično žepno knjižno izdajo Krautrocksampler, kjer se Julian izkaže predvsem kot ljubitelj nemške glasbe s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let. Oris samih razmer v povojni Nemčiji je še analitičen, ko pa preide na samo glasbo, “objektivnost” zamenja nebrzdano navdušenje. V drugi polovici nam ponudi še 50 hitrih recenzij po njegovem najboljših plošč starega krautrocka.
Knjiga je naletela predvsem v medijih na odličen sprejem. Kot da bi ljudje spet našli ustvarjalno silo, ki je v zadnjih letih v sodobni glasbi nekam razpršila.
Nisem prepričan, če so se ljudje res vrnili, ali le niso bili v središču pozornosti, ampak mediji so veliko prispevali k povečanemu zanimanju za t.i. krautrock, posebej Julian Cope s svojo knjigo,” mi je preko elektronskega medija razložil Hans-Joachim Roedelius, nekdaj enakopravna polovica dua Cluster in član skupine Harmonia. Bo kar držalo, kajti večina teh glasbenikov je bila ves ta čas dejavna, a nekako v senci. Zapleteni so mehanizmi popularnosti in vplivov, zdi se, da se pojavljajo v valovih, in niti veliki propagandni stroj industrije zabave ne zmore oblikovati okusa potrošnikov po svojih željah.
Jean Herve Peron, ki je pred letom nenadoma zapustil faust, mi je po telefonu odgovoril podobno previdno: “Zdi se, da smo zadeli pravo struno znotraj mladih duš in teles, in da smo v resonanci. To je prvi razlog. Drugi razlog prihaja iz nas samih, ker ko smo opazili to novo zanimanje od zunaj, smo si rekli: 'Dajmo, naredimo to še enkrat', in oba razloga, zunanji in notranji, se prekrivata. Če me vprašaš, če je to fenomen, ki so ga sprožili mediji, ali je nekaj, kar je bilo preprosto v zraku, kot impulz nove generacije, je na to spet težko odgovoriti. Mediji lahko spodbudijo potrebo, lahko pa jo tudi odsevajo. Je kombinacija obojega. Vzameš del tega, del tistega, potem verjetno dobiš pravi odgovor.
V vsakem primeru se je zanimanje za staro nemško dogajanje pred nekaj leti povečalo. Na “sceno” se je vrnil faust, novo ploščo so objavili Amon Duul Nada Moonshine, v formatu cedeja se je naenkrat pojavilo kup starih, že pozabljenih posnetkov, in nenazadnje, mlajše generacije so na več načinov podelile poklone starim vzornikom. Mislim, da smo vplivali na vrsto novih skupin - Air Liquid, Chemikal Brothers, Tortoise, cel kup post-rockovskih skupin. V Ameriki je izšel tribute album z ustvarjalci kot so Beck in celo Malcolm Mooney, prvi pevec CAN. Samo spomni se na Sacrilege, remiks projekt CAN, kjer so mnogi ustvarjalci prispevali svoje videnje naše glasbe, kot Sonic Youth ali Francis Kervorkian… Ali koncertni projekt Clash, ki sem ga pripravil z Doctorjem Walkerjem,” se zna pohvaliti Holger Czukay.

NOVE DEJAVNOSTI

“Neuradno” velja, da se je originalni krautrock končal nekje sredi sedemdesetih let. Večina tistih ustvarjalcev se zato ni popolnoma umaknila iz glasbe. Res so ravno tedaj razpadle pomembne skupine kot Cluster, faust, malce kasneje tudi CAN in Neu!, a njihovi člani so ostali dejavni. Ko sta Roedelius in Moebius iz Cluster ter Rother iz Neu! bolj v lastno veselje posneli dva albuma pod imenom Harmonia, jih je Brian Eno označil kot najpomembnejšo elektronsko glasbo tistega časa. Leta 1976 je za nekaj dni celo prišel k njim na obisk, skupaj so posneli nekaj gradiva, ki ga je Eno odnesel s seboj in kasneje založil neznano kam. Ostala je le kopija na navadni kaseti, ki so jo lani “prečistili” in objavili pod imenom Harmonia 76. Sedaj vemo, kje je Brain Eno pobral ideje, ki jih je prenesel na Davida Bowieja in njegova znamenita albuma Low in Heroes. To je sedaj že 65-letnemu Roedeliusu kvečjemu v ponos. “Poleti 1997 sem se tu na Dunaju srečal z Davidom Bowiejem. Oba sva se strinjala, da bi lahko v prihodnje sodelovala, a bojim se, da bom moral počakati vsaj do takrat, ko bom tako slaven kot je on,” je zatrdil s kančkom humorja.
Ali pa bo moral počakati Bowie sam. Roedelius dela na množici projektov, sodeluje na najširših mednarodnih ravneh in se niti najmanj ne ozira na stilske opredelitve. V vsakem primeru pa še vedno ostaja Roedelius iz Cluster. Ko je pred leti poraslo zanimanje za nemško staro sceno, sta z Moebiusom posnela povsem nov material pod naslovom One Hour in odšla na obsežno svetovno turnejo. In po vsej verjetno zaključila poglavje. “Ne bom nadaljeval kot Cluster. Moram se osredotočiti na samostojno delo, predvsem končujem svojo tretjo simfonijo, sodelujem v skupini Aquarello s še dvema italijanskima glasbenikoma, sodelujem z vrsto tujih skladateljev, Američanom Timom Storyjem, Mehičanom Alquimijem kot tudi z Britancem Felixom Jayem. S slednjim in Rogerjem Enom delam ne nekem 'tehnoidnem' projektu. Pišem še neke vrste opere o trpljenju Kristusa, sodelujem z japonsko pop skupino P-Model, na Japonsko naj bi šel z Fabiom Capannijem… in to je približno vse. Za sedaj,” je neutruden Roedelius.
Druga polovica Cluster prav tako ne počiva. Moebius in Neumeier iz Guru Guru sta z nekaj mlajšim Jurgenom Englerjem iz nemške elektro-industrijske zasedbe Die Krupps objavila ploščo Other Places. V enem šusu, brez nasnemavanj. Še širše zastavljen projekt je Space Explosion. Trojici omenjenih so se za vsega dva dni v studiu pridružili še bobnar Chris Karrer iz Amon Duul in dva člana (takrat še ne skreganih) faust. Mnogi od njih se prej sploh niso srečali, kaj šele igrali skupaj. “Lahko si predstavljaš kako je bilo srečati vse te prijatelje, kot v vrtcu.! Na snemanje sem šel le z Zappijem, torej Wernerjem Diermeierjem, pripeljala sva svoje naprave in Mani je medtem v studiu že postavil vse potrebno za snemanje. Moebius je pripravil svoje računalnike, Jurgen Engler je bil zunaj studia, ker je bil le-ta premajhen za vse nas, vendar je bil priključen in smo ga lahko slišali. Rekel sem: 'Poženimo DAT, stereo magnetofon in snemajmo vse, tudi če nismo priključili pravih naprav'. Čim smo prižgali ojačevalce, čim je Werner uglasil svoje bobne, smo vse snemali in to je bila takoj glasba. Vmes se oglasim s stavkom 'This is not music', kar pomeni, da to ni bila glasba, a obenem je to bila glasba. Še vedno smo v stikih. Jurgen, Mani in Moebius nas bodo poklicali in lahko se zgodi še kakšno spontano srečanje. Živi nastopi? Zveni kot dobra ideja. Vendar ni nobenega načrta ali podobno. Vsi smo le hipiji, igramo naravnost iz srca,” se je kot majhen otrok spominjal velikega srečanja Jean Herve Peron.
Kmalu po improviziranem snemanju Space Explosion, je Jean zapustil ostalo originalno dvojico fausta. Šlo je predvsem za razhajanja glede možnih sodelovanj, posebej tistih pod imenom faust. Werner Diermeier in Joachim Irmler sta obdržala ime in na hitro pripravila glasbeno ozadje za črno-belo filmsko klasiko F.W.Murnauja Nosferatu (ja, prav tisto, za katero so svojo glasbo pripravili tudi Francozi Ard Zoyd), in obenem objavila koncertno ploščo s povsem sveži gradivom z naslovom Edinburgh 1997. Jean z njunimi odločitvami ni nič kaj zadovoljen: “Zagotovo je korektno, da nadaljujeta z igranjem glasbe, ni razloga, da bi prenehala samo zato, ker sem zunaj tega, a razmišljam, da bi morali spoštovati našo legendo, naš mit, vso energijo, ki jo je naše občinstvo vložilo v nas, vse upanje in sanje, ki jih podoživijo na faust koncertu. Ni pošteno do občinstva, da uporabljata ime in obljubljata nekaj, kar po moje ni več faust.

IN NAPREJ

Prav nihče od omenjenih se še ne kani upokojiti. Napovedujejo nove in nove podvige, h čimer posredno pripomorejo mlajši glasbeniki, ki črpajo iz originalnih krautrockovskih idej. Plošča remiksov Sacrilege je že tak primer, podobno, le da s priredbami, so se spomnili legendarnega dua Neu!. Michael Rother in Klaus Dinger sta bila po razhodu leta 1975 vseskozi dejavna, a nikdar nista ponovila pionirskih dosežkov treh skupnih albumov, ki so zagotovo vplivali tudi na zgodnji angleški punk in novi val. Dinger nekje na pol oživlja kult s skupino La!Neu? (skovanka iz imen dveh skupin, v katerih je deloval, Neu! in La Dusseldorf), vendar dlje od koncertne plošče Live in New Zealand ni prišel. Guru Guru vsako leto v Nemčiji prirejajo svoj festival, redno objavljajo plošče, čeprav z dokaj ničevim uspehom. Amon Duul Podobno velja za Amon Duul. Bolj izvirno ustvarjalni so člani skupine CAN. Damo Suzuki s svojim bendom že uspešno kroži po evropskih koncertnih odrih. Jaki Liebezeit ima prav tako novo skupino, Holger Czukay pa deluje na več ravneh. Razvija spletno intermedijo in načrtuje veliki festival, posvečen skupini CAN ob tridesetletnici nastanka. Decembra naj bi tako v Berlinu nastopili vsi originalni člani CAN s svojimi “družinami”. Kaj pa veliki dogodek, ki nekako visi v zraku? “Sem proti nostalgičnim čustvom in dokler ne bi zgradili povsem svež koncept, pravzaprav ne vidim nobene možnosti, da bi CAN spet igrali skupaj. Razen…”, je napol skrivnosten, napol odločen Holger.
Jean Herve Peron po nerazčiščenem sporu znotraj skupine faust počasi pogleduje naprej. Zagotovo pa ne razmišlja, da bi se popolnoma umaknil iz glasbe. “Sem glasbenik in bom ostal. Delam na komercialnem projektu, kar je nekaj popolnoma novega zame. Bilo mi je v veselje delati za firmo, ki mi dopušča veliko svobode. Zabavno je delati glasbo kot ozadje TV reklam, ki niso totalno sranje. V redu… bilo je za Nike. Se oproščam vsem ljubiteljem, ki bodo ponoreli in rekli, naj pustim ta drek, ampak moram reči, da je povsem prijetno uporabiti to smer. Delam tudi s Pascalom Comeladom. Je francoski Katalonec. Skladatelj. Igra na plastično kitaro in otroški klavir. Skupaj sva preranžirala nekaj starih faust pesmi, kar je en del tega, kar počnem. Poskušam se približati bistvu starega faust materiala, ki smo ga ustvarjali v sedemdesetih letih. Takrat smo bili zelo hitri, zelo aktivni, ustvarjalni. Naredili smo kar nekaj skic, in sedaj po vseh teh letih se poskušam približati bistvu teh skic, ki smo jih v preteklosti prehitro zavrgli.
Medtem je Jean za Pascala na novo že odpel staro faustovo stvar The Sad Skinhead, ki jo najdemo na Pascalovem novem albumu L'Argot Du Bruit. Navidezna naivnost in prikrita virtuoznost spet korakata z roko v roki.
Kakor koli, stari dobri krautrock je spet tu, s protagonisti in posredno, z vplivnimi glasbenimi prijemi. Vendarle so zares globalno na potek sodobne glasbe vplivali le Kraftwerk.Ne smemo pozabiti, da so v samih začetkih gostili v svojih vrstah oba člana Neu!, da so večkrat prišli v vadbeni prostor skupine CAN in z njimi igrali, da so v začetku sedemdesetih let objavili tri hudo eksperimentalne plošče, ki so se šele pred nekaj leti ponovno pojavile v CD formatu. Zato pa pripravljajo več nastopov, kjer bodo predstavili prav ta zgodnji material, a obenem v največji tajnosti pripravljajo svež album. Tega od njih nismo dobili že celih 12 let, a njihov vpliv na razvoj tehno glasbe je kvečjemu sve večji. A to je že druga zgodba.

Izbrana diskografija:
ROEDELIUS “Aquarello” (All Saints, 1998)
faust “Wakes Nosferatu” (Klangbad, 1998)
HARMONIA 76 “Tracks And Traces” (Rykodisc, 1998)
RAZLIČNI “A Homage To Neu!” (Cleopatra, 1998)
RAZLIČNI “CAN - Sacrilege” (Mute, 1997)
SPACE EXPLOSION “Space Explosion” (Captain Trip, 1998)

prevod:
JULIAN COPE o KRAUTROCKu (izvleček iz knjige Krautrocksampler)

Julian Cope - Krautrocksampler V zgodnjih 60-ih letih, ko sta moda in pop glasba plesala skupaj čez nebo Velike Britanije in Združenih Držav, je ostala Evropa le nemo opazovala. Francozi so v afektu in se jih stvari ne tičejo. Pravkar so predelali Le Fifties rock'n'roll stil, ki naj bi jih obdržal v njihovem "chic" razpoloženju, medtem ko so Skandinavci poblazneli na tih, a psihotičen način privzeli ljubezen do ameriških limuzin, pouličnih tolp in najbolj primitivne glasbe. Toda v Zahodni Nemčiji so bile postavljene britanske in ameriške vojaške baze in radijske postaje so se hitro vključile na rock'n'roll. Povojna nemška mladina se je naučila angleško preko radia in televizije, vsi so imeli ameriški naglas. A obenem so videli vojake, ki so se vozili naokoli v velikih limuzinah in se naučili ljubiti celoten stil - žvečilni gumi, Coca Colo, jeans in vse ostalo, kar je prišlo kot blago iz Združenih Držav. Kot Japonska je bila tudi Zahodna Nemčija preplavljena s tujo pomočjo, da je kultura dobrotnikov neizogibno pustila velik pečat na ljudeh. Če se niso želeli potopiti pod težo uvožene tuje kulture, so morali ukrepati hitro in odločno. Mladi nemci so lahko našli heroje kar v domačem logu. Nemčija je bila središče vse pomembnejše eksperimentalne glasbe, in Karlheinz Stockhausen je bil največji moderni komponist živeč tu, med njimi. Kljub temu, da je bil Stockhausen izredno vpliven avtor, so njegovi sopotniki naleteli na težavo. Eksperimentalna glasba je bila v redu, toda vsi so vračali k rock'n'rollu, ki je nudil instant zadovoljstvo, takojšnji rezultat in stalno zabavo ob sobotnih večerih. In čim so se mladi Nemci naučili igrati pop glasbo, so jo takoj vključili v svojo kulturo, raje kot da bi po opičje oponašali anglo-ameriške skupine.
(Muska, 2002)

Janez Golič