DIE KRUPPS
Stahlwerkrequiem
(Bureau-B, 2016)

Ime izvajalca je rahlo zavajajoče. Od izvirnih Die Krupps, ki so leta 1981 objavili svoj prvi album Stahlwerksinfonie, je ostal le Jurgen Engler. Obenem so Die Krupps kaj kmalu spremenili smer, iz industrijskih začetkov so zavili v t.i. EBM (electronic body music) in bolj kot sodobniki Laibacha postali sodobniki Borghesije, na primer. Še nekaj kasneje so vpeljali sestavine težkega metala in pravzaprav utrli pot kakim Rammstein. To so bili že povsem drugi Die Krupps, zato je toliko bolj presenetljivo, da se po 35 letih vračajo k izvorom, oziroma je Jurgen Engler okoli sebe zbral somišljenike in na novo predelal zgodnjo "jeklarsko simfonijo" v rekviem. Na dva somišljenika se je spomnil kar iz projekta Space Courriers, to sta bobnar Mani Neumeier (Guru Guru) in basist Jean Herve Peron (faust), ta je zraven zvabil še tolkalca Zappija (faust), pridružila sta se še bivši punker Pyrolator in ameriški kitarist Scott Telles. Od vseh članov Die Krupps, prvotnih ali kasnejših, je v tej zasedbi le Jurgen Engler, ki v izjavah za javnost poudarja, da se Die Krupps v svojih začetkih sploh niso zavedali, da njihova glasba sloni na temeljih zgodnjih krautrockovskih eksperimentov.
Ko je Jurgen za nazaj odkrival svoje posredne vplive, je istočasno te akterje zvabil k sodelovanju in nazadnje na novo posnel proto-industrijsko skladbo s prvega albuma Die Krupps. Po naravi stvari bi možje v svojih 50. in 60. letih skoraj morali zveneti že rahlo utrujeno, ampak tole je daleč od lagodnega muziciranja ostarelih legend. Strah, da bodo novi Die Krupps posneli zaobljeno, olepšano, "prijetno" verzijo Stahlwerksinfonie, je odveč. Že prvi udarci po kovini dajo slutiti, da bo šlo zares. Ko se pojavi še stoični, na dveh tonih sloneč bas Jeana Perona, je jasno, da tole ne bo na spektaklu grajena muzika. Kaj šele ko v repetitivno tvarino zareže suha, ostra kitara Scotta Tellesa. Kitarske efekte na nastavil na podobne vrednosti kot Andy Gill v času zgodnjih Gang Of Four, in svobodno kroži okoli osnovne teme, kot je to znal Keith Levene na zgodnjih ploščah Public Image Limited. V celoti glasba sloni na trdnih temeljih, ki pa so dovolj široki, da ponujajo neskončne možnosti vmesnih variacij. Izvirna Stahlwerksinfonie je posneta v dveh delih po 14 minut, tokrat je vsaj prvi del podaljšan za 10 minut in še vedno ostaja občutek, da je trajanje podvrženo nekim trenutnim nagibom. Jurgen kot izvršni producent, določa intenzivnost in dinamiko skladbe, in ker ta nima vnaprej določene oblike, pravzaprav lahko, podobno kot proizvodni proces v tovarni, traja v neskončnost.
Mogoče je brezkompromisna drža te ad hoc zasedbe Die Krupps stvar preteklosti. Morda ta glasba ne odseva več stanja stvari. Je le preveč realistično mučna, izčrpljujoča, nepopustljiva. Če pa poslušalec le najde skupno frekvenco z izvajalcem, je tale izkušnja nekaj najmočnejšega, kar se danes lahko zgodi v polju popularne glasbe z one strani.

(Rock Obrobje, junij 2016)

Janez Golič