KULTURNA POLITIKA V SLOVENIJI
Fakulteta za družbene vede
Zbirka Teorija in praksa; Ljubljana 1997

Če sem iskrena, moram priznati, da sem nastajajočo knjigo o kulturni politiki v Sloveniji nestrpno pričakovala iz enega samega razloga. Odkrito povedano. Eden izmed avtorjev nacionalnega poročila o kulturi je namreč tudi dr.Gregor Tomc, med drugim siva eminenca na področju raziskovanja mladinskih subkultur in popularne glasbe v Sloveniji. To mi je vlilo upanje, da se bo morda nekaj premaknilo tudi pri nas na področju neinstitucionalne kulture. Da se bo po vzoru nekaterih držav (najbolje je za neodvisno kulturo poskrbljeno na primer na Nizozemskem, v Franciji, celo Avstriji...) reorganiziralo Ministrstvo za kulturo...
Projekt za knjigo je dr.Tomc pripravljal več kot leto dni; v njem je med drugim razmišljal tudi o neodvisni kulturi (poudarek je predvsem na rock in eksperimentalni ustvarjalnosti, ki ne potekata v državnih institucijah) in predlagal ustanovitev Fundacije za tovrstno ustvarjalnost.
Knjiga Kulturna politika v Sloveniji ni knjiga o slovenski kulturi, ampak o slovenski kulturni politiki. Sestavljena je iz dveh delov. V prvem sklopu je predstavljeno nacionalno poročilo o kulturni politiki Slovenije, katerega avtorja, vodji projekta in strokovna koordinatorja sta Vesna Čopič in Gregor Tomc. V drugem delu knjige pa pet evropskih strokovnjakov kritično razmišlja o ključnih vprašanjih pravne ureditve kulturnega življenja pri nas. Pri tem se opirajo na dve strokovni potovanji po Sloveniji kot tudi na samo nacionalno poročilo. Ekspertno poročilo mednarodne skupine je pripravil dr. Michael Wimmer. Je izredno zanimivo in neobremenjeno čtivo, ki nam brezkompromisno in neusmiljeno razgrinja veliko vprašanj in dilem, ki so se porajale zunanjim opazovalcem pri analiziranju naše kulturne srenje. Preseneča dejstvo, ki ga po besedah dr.Wimmerja tudi navajam: "Od vseh izkušenj ekspertov v njihovih stikih s predstavniki sedanje Slovenije je vzbujalo največjo pozornost splošno pomanjkanje kulturne politike in celo pomanjkanje volje za pripravo takšne politike. Politične agende za slovensko kulturno politiko ni mogoče najti."
V predgovoru knjige Kulturna politika v Sloveniji minister za kulturo razgrne odločitev prejšnjega ministra Sergija Pelhana, da izpostavi slovensko kulturno politiko mednarodni kritiki. Predstavitev kulturne politike Republike Slovenije pred odborom za kulturo CDCC pri Svetu Evrope je zahtevna strokovna naloga in tudi eminentno kulturnopolitično dejanje. S tem poročilom se Slovenija dejansko vključuje v enega osrednjih programov Sveta Evrope na področju kulture, to je v program evalvacij kulturne politike držav članic te mednarodne organizacije. Do zdaj so bile v okviru tega programa obravnavane kulturne politike Francije, Švedske, Avstrije, Nizozemske, Finske, Italije in Estonije.
V uvodnem razmišljanju nam avtorja prikažeta nekatere temeljne demografske, prostorske, gospodarske, socialne, kulturne in politične značilnosti Slovenije, brez katerih bi bilo težko razumeti njeno kulturno politiko. Le-ta pa je zajeta na treh področjih: - na področju zaščite nacionalne kulturne dediščine (naravne in kulturne dediščine, muzejev in arhivov),
- na področju spodbujanja ustvarjalnosti (gledališča, glasbe in plesa, likovne ustvarjalnosti, filma, ljubiteljske dejavnosti, kulture manjšin in neinstitucionalne ustvarjalnosti )
- na področju kulturne transmisije (založništva, knjižničarstva, medijske kulture, mednarodnega kulturnega sodelovanja in kulturnega izobraževanja).
Kulturno politiko je smiselno opazovati v štirih ločenih obdobjih razvoja po drugi svetovni vojni:
- partijsko vodena kulturna politika,
- državno vodena kulturna politika,
- samoupravno obdobje do razpada Jugoslavije ob koncu osemdesetih let,
- obdobje parlamentarne demokracije (to je stanje danes, ko še ni izoblikovane konsistentne kulturne politike).
Vsako od navedenih obdobij je razloženo z ustavnega vidika, z vidika usmeritve kulturne politike, normativnega aranžmaja, administrativnega sistema, akterjev, ki so izvajali kulturne programe, in sistema javnega financiranja kulture.
Po odpravi samoupravljanja v kulturi se je ponovno oblikovalo proračunsko financiranje kulture z odločilno vlogo države. Na eni strani so institucionalni ustvarjalci, ki jim država zagotavlja privilegiran status "državnih uslužbencev", ("umetniki in kulturni delavci, ki jih zaposlujejo kulturne ustanove, so po ugotovitvah mednarodnih ekspertov med najbolj privilegiranimi v Sloveniji; to statistično pomeni, da delovanje kulturnih ustanov najprej in predvsem požre 70 odstotkov javnih sredstev, namenjenih kulturi, ki grejo za plače, gradivo, delovne stroške in vlaganja."), na drugi strani pa so neinstitucionalni ustvarjalci, ki tekmujejo za neprimerno manjša in zelo negotova sredstva za projektno financiranje.
Še vedno pa poteka javna razprava o tem, kakšna bi sploh morala biti kulturna politika Slovenije v novem obdobju. Tako kot je kulturna politika v preteklosti po pravilu favorizirala elitno kulturno ustvarjalnost na račun popularne, tudi prevladujoča sodobna kulturna politika še vedno favorizira elitno umetniško ustvarjalnost in jo razglaša za inherentno, okusnejšo, bolj vzvišeno in zaradi tega vrednejšo podpore. Mogoče je na to v svojem eseju Množična oz. popularna kultura v Sloveniji še najbolje opozoril mag. Rajko Muršič, čigar najpomembnejše izvlečke zaradi izredne pomembnosti in jasne sporočilnosti navajam:
"Popularna kultura je dejstvo. Zanimivo bi bilo primerjati sredstva, ki se na letni ravni obračajo v visoki oz. elitni kulturi, in sredstva, ki se pretakajo v okviru dejavnosti popularne kulture, skupaj z njenimi komercialnimi prihodki. Morda bi doživeli kulturni šok. Ali iztreznitev. Morda bi se na koncu izkazalo, da bi, če je na Slovenskem sploh mogoče govoriti o "kulturni industriji", morali v ta okvir kulturnih dejavnosti uvrstiti "klasično", elitno oz. "visoko" kulturo. V zadnjih dveh desetletjih lahko veliko beremo o padlih pregradah med visoko in popularno kulturo. To je ena od postavk postmoderne. Toda zakaj se država obnaša, kot da bi bila elitna kultura še zmeraj pomembnejša od popularne? Zaradi lobijev ali zaradi mentalnih plašnic? Mar res nihče ne opazi, da je že nekaj generacij oblikovala popularna kultura, ne visoka, elitna, umetna?
In vendar, država gotovo ni pravi naslovnik za reševanje problemov domače popularne glasbe, čeprav bi z nekaj benevolence in s kakšno nacionalno institucijo (od foruma do raziskovalnega inštituta) lahko naredila marsikaj. Če pa je kateri od segmentov popularne kulture in popularne glasbe, ki kar kliče po intervenciji, so to danes skorajda povsem sesuti mladinski klubi. Obstoj vsaj enega mladinskega kluba na približno 10.000 prebivalcev je higienski minimum. Ministrstvo za kulturo ni niti ključen niti edini naslovnik za reševanje problema obstoja takšnih klubov. Njihova dejavnost bi morala na najnižji, torej temeljni obratovalni ravni temeljiti na vložku Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (po možnosti skozi projekte javnih del) in na vložku regionalnih in lokalnih skupnosti. Tako imajo danes že urejeno v nekaterih zahodnih državah (npr. Švedskem, Nizozemskem in deloma v Veliki Britaniji ). Šele v vsebinskem smislu pripravljanja konkretnih projektov bi se ti klubi prijavljali na razpise Ministrstva za kulturo. Za začetek pa je najpomembnejše določeno vlaganje v popularnokulturno infrastrukturo. Kulturni razvoj potrebuje samoiniciativo, ki se najbolje izrazi v spodbudnem okolju. V tem kontekstu je treba omeniti, da je v Sloveniji zelo malo znanja o tem, kaj sploh je kulturni menedžment, obenem pa so še zelo omejene zmogljivosti usposabljanja, med katerimi bi lahko ustrezno razpravljali o predsodkih in prednostih. Potrebni so trije različni aspekti usposabljanja: razvoj veščin vodenja, usposabljanje kulturnega menedžmenta in usposabljanje javnih uslužbencev, ki se ukvarjajo predvsem s kulturo.
Glavna naloga kulturne politike mora biti, kako spodbujati kulturno ustvarjalnost dveh milijonov Slovencev. To najprej pomeni ponovno vrednotenje vseh neinstitucionalnih prizadevanj, ki so zdaj v globoki senci institucij. Zato so pomembne naloge v redefiniciji neinstitucionalne umetniške produkcije, ter v načrtovanju in uveljavitvi njej ustrezne podpore.
Izid knjige je bil tudi iztočnica simpozija o slovenski kulturni politiki konec oktobra 1997 v Cankarjevem domu v Ljubljani. Simpozij je bil obenem tudi del priprav za oblikovanje nacionalnega kulturnega programa in je izhajal iz dosedanjega evalvacijskega projekta o slovenski kulturni politiki. Knjiga Kulturna politika v Sloveniji je izredno obsežen (395 strani) prikaz stanja kulture v Sloveniji. Je obvezno branje za vse, ki jim (nam) ni vseeno, kako bomo določili smernice novi, sodobni, profesionalni kulturni politiki v državi, je izziv za vse, ki bi želeli nujne spremembe okvirno zakoličiti in jih ažurno spremljati, ocenjevati in po možnosti tudi spreminjati. Jih prilagoditi času in ljudem.
Sicer pa, eno je napisati knjigo in jo sistematično opremiti s številnimi zgodovinskimi prikazi, eno je naročiti mnenje tujih opazovalcev, toda na koncu bomo le mi živeli z "novo politiko" v svoji državi in uživali nje sadove. Država pa prinaša med drugim tudi neodtujljivo suverenost in položaj, ki omogoča povsem drugačno, samosvoje, avtentično odpiranje lastne kulture nasproti kulturam drugih.
Ne glede na vse pomisleke, ne glede na mojo že prislovično skeptičnost, vsaj kar se tiče sprejemanja rock kulture v Sloveniji, velja stopiti v "kulturni" ring in se spoprijeti z novimi pravili igre. Le-ta se namreč v tem trenutku šele na ustvarjajo.
Kakorkoli...velja poizkusiti! Morda v primeru knjige Kulturna politika v Sloveniji še kako drži tista Brechtova: knjiga je orožje, vzemi jo v roke!
(Primorska srečanja, št.202, 1998)

Varja Velikonja