BRUCE GILBERT / LaBRADFORD
KUD France Prešeren, Ljubljana
17.oktober, 1997

LaBradford v backstageu KUDa F.Prešerna, foto: Janez Golič Nihče ni nedolžen. Ko stopiš na oder, si prikovan v določen koncept, vse geste so determinirane in vsak zvok vpet v koordinate že slišanega. Ostanejo večna sprevračanja, in tisti, ki trmasto izstopajo iz sistema, se običajno oprimejo freakovskega obnašanja. Bruce Gilbert se vsega tega zagotovo zaveda. Zanesljivo kariero pri The Wire je zamenjal za elektronska štrenanja in nekaj artističnih gest. Dovolj, da nas je izzval in vsaj z glasbo zavedel na stransko pot. Naključni šumi, ojačani do roba bolečine, pač ne podlegajo nobenim glasbeno estetskim merilom. Denimo, da je Bruce Gilbert preprosto sado-mazohistični guru elektronskega štrikanja.
LaBradford so njegovo nasprotje, ali pa tudi ne. Zagotovo pa predstavljajo odmik od običajnega stopnjevanja popularno-glasbenega koncertnega dogodka. Razpuščene harmonije le počasi gradijo zaključeno celoto pesmi kot take, s tem da zvok lebdi v vsej svoji razsežnosti. LaBradford veliko pozornost namenjajo podrobnostim, višjim harmoničnim frekvencam in zvenom, ki podtalno bogatijo njihovo v osnovi dokaj preprosto glasbo. Tako je bilo njihov nastop moč spremljati na dva načina; napol v snu ali s polno pozornostjo, s spremljanjem vsake podrobnosti . V obeh primerih so nam sedeži prišli še kako prav.
(Muska)

Janez Golič