LAIBACH
Križanke, Ljubljana
18.maj 2007

Laibach plakat Po večmesečnem kroženju po bližnji in daljni okolici v okviru promocijske turneje albuma Volk, so se Laibach le predstavili še v Ljubljani. Ne vem, če je bil čas nastopa v Križankah vnaprej načrtovan, ampak mesec maj ponuja nekaj zanimivih iztočnic, celo nekaj možnih pogledov na delovanje Laibacha nasploh. Najprej uvodne pol ure borbenih partizanskih pesmi, kar bi lahko razumeli kot Laibachov poklon obletnici konca 2.svetovne vojne in obenem malce drugačen »uravnotežen« pogled na njihov prispevek k plakatni aferi, ki je prav tako beležila obletnico. Čeprav so partizanske pesmi donele tudi v uvodu k evropskim koncertom, pred občinstvom, ki vsaj v večini ni poznalo ozadja, ki se v Sloveniji kar naprej aktualizira. Del Laibach je bil del kolektiva, ki je pred 20 leti razburil Jugoslavijo s plakatom ob dnevu mladosti. Preveč preprosto bi bilo s tem že enoznačno pokazati na Laibachov politični motiv, opredelitev, njegov namen je širši, raje izprašuje oziroma vrača vprašanja. Kdor je Laibach oziroma plakatno afero razumel kot preprost akt enačenja nacizma in komunizma, kako so se v enačbo prikradle partizanske pesmi? Človek si ne more kaj, da ne bi Laibachove poteze razumel kot drezanje v ponovno pisanje polpretekle zgodovine aktualne slovenske oblasti. Kar je največ, do koder se Laibach še spusti v aktualno politiko.
Koncert. Kakopak strogo koncipiran. Že dejstvo, da so v veliko pomoč matrice, ne ponuja mnogo prostora za »improvizacijo«, ali vsaj za izbor pesmi glede na razpoloženje, kaj šele zahteve občinstva. Istočasno ni velikih možnosti za nihanja koncertne predstavitve, ni »dobrih« ali »slabih« izvedb. Stoti koncert na tekoči turneji postane stotič predvajan film. Kar spet lahko razumemo kot kritiko, no, prikaz principa delovanja glasbene mašinerije nasploh, saj Laibach niso in nočejo biti v ničemer »izvirni«. Pravzaprav je izvirna »le« ideja stalnega prevzemanja, sprevračanja in prikazovanja več plati istega principa.
Skratka, Laibach so v »živo« predstavili skoraj celoten album Volk in to kar v istem vrstnem redu pesmi. Razliko je dodala menjava pridruženih članov, vemo, da je bil pri albuma Volk v pomoč duo Silence in da večino pesmi poje Boris Benko. Na koncertu je odpel le dve pesmi, ostalo je prispevala Mina Špiler iz Melodroma. Benkov vokal je zagotovo bolj prezenten, močnejši, skoraj operetni, a za tisto potrebno dvojnost pri izvedbah himn, je Minim glas primernejši. Še poglablja razkorak med lirično dimenzijo domovinske zavesti in grobim Laibachovim opominom.
Če me pogled z vrha avditorija Križank ni prevaral, je bil na odru od »pravih« članov Laibacha le še pevec Milan, kar spet priča, da so Laibach fantomska skupina, le možgani in usta, ki za koncertno pojavljanja potrebuje tuje telo, nekaj mehaničnega pogona in svetlobno-slikovnega okrasja.
In telesa so bila. Po koncu prvega dela, se je v ospredje postavil ženski dvojec Make Up 2, kar je postavitev znana iz koncertne predstavitve prejšnje plošče WAT. In res so Laibach v zmanjšani zasedbi in s povečano močjo predstavili nekaj udarnih skladb s tega albuma. Za povzetek za nazaj Laibach niso potrebovali nikogar več, v dodatku smo dobili le še silovit tehno miks in prisrčen priklon vseh nastopajočih. No, vsaj zdelo se mi je, da je Milan nekoliko omilil svojo siceršnjo strogo držo. Končno je bil to koncert v mestu, ki je posredno dalo Laibachu ime.
Laibach kot Laibach, bi lahko strnil vtis. Oziroma, lahko bi celo parafraziral, kakorkoli obračajo, Laibach je Laibach.
(Muska, julij-avgust 2007)

Janez Golič