LAIBACH
NATO
(Mute, 1994)
Laibachove velike besede so našle pravo mesto šele ob vstopu v globalni medijski prostor. Da so sploh prišli tja, gre zahvala predvsem njihovi unikatni drži in izjavam, ki so bile mnogokrat predmet razprav ter interpretacij. S principi, pomeni in nameni različnih ideoloških praks je Laibach dobro podkovan in kdor se je želel spopasti na njihovem terenu, se je kaj hitro ujel v zanke protislovij. Ker nas na tem mestu zanima le tisti del Laibachove pojavitve, ki se tiče popularno glasbene dejavnosti, se omejimi na njihov novi album NATO. Laibachov princip reinterpretacije je tu zopet polno zaživel. Obenem gre za nujno popuščanje potrebam glasbenega trga (Laibach bi temu rekel prevzemanje sredstev manipulacije!), ki se kaže (dejansko) v obliki računalniško animiranega video spota za pesem Final Countdown in v skoku na techno vagonček v večini kompozicij te plošče. Glasbeno nedorečenemu predhodnemu albumu Kapital so člani Laibacha našli nadaljevanje v zanesljivih priredbah, ki jim je skupna forma (pop uspešnice) in vsebina (vojna). Če mi je dovoljen popolnoma oseben pogled na zvočno podobo plošče, naj pripomnim, da je spoj plehkega techno ritma z odlično sproduciranimi vokali in simfoničnimi vložki mnogokrat izveden na silo in kvari celoten vtis sicer z veliko truda narejenega izdelka. Pesmi v interpretaciji Laibacha so v večini primerov spremenjene do erazpoznavnosti, celo besedila so prirejena oz. dopoljnena s komentarji, ki banalnim vsebinam dodajajo posebno težo. Že zato bo plošča NATO v užitek tistim, si se bodo potrudili poiskati originale in jih primerjati z Laibachovimi stvaritvami. Ker te vsebujejo poseben Laibachov duh in se križajo z trendovskimi pristopi, je prodajni uspeh plošče zagotovljen. In kaj drugega še ostane Laibachu?(Tribuna)
Janez Golič
