LAIBACH
Jesus Christ Superstars
(Mute/distribucija Dallas, 1996)

Ko je Laibach obračunal z zahodnim modelom gospodarstva (Kapital) in politično delitvijo pravice (NATO), se je obregnil še ob stvarnika. Tudi tokrat, kot že mnogokrat poprej, mu je tu v pomoč (očitno) neizčrpen izbor prodajalne iluzij imenovane tudi popularna glasba. Laibach je že obeležil konec njene nedolžnosti s predelavo celotnega albuma Bitlov Let It Be, izrabil je pesmi o vojni, tokrat pa se je poslužil uporabe najvišjih verskih simbolov. Večino je tokrat izkrivil kar sam, nekaj pa jih je prevzel, ker so že bili primerno obdelani. Tema Andrewa Lloyda Webberja Jesus Christ Superstar se v te namene ponuja kar sama, The Cross, pesem , ki jo originalno izvaja umetnik, ki se je nekdaj imenoval Prince, pa je sploh eden ključnih simbolov tako Laibacha kot krščanske vere. S pomočjo lastnih prispevkov Laibach oznanja novo vstajenje Jesus Kristusa, sedaj v popolnoma novi podobi, kot kiborga, ki ob koncu tisočletja deli instantno pravico.
Prevzemanje različnih žanrskih oblik je bilo pri Laibachu vedno stvar uvrščanja v določen koncept. Zato najnovejši premik v zmetalizirani zvok najprej preseneti, saj so metalne horde od nekdaj častile demonične sile. Laibach tudi tokrat ne ponuja enostavnega odgovora, postavlja kvečjemu ogledala, v katerih se lahko prepozna katerakoli ideologija. In ko so tokrat vsemogočnemu nasadili rožičke, mu v roke potisnili vilično žezlo in mu posodili nevtralno grozeč glas, kmalu sprevidimo njihovo nakano. Princip je do potankosti isti kot pri znani plakatni aferi iz naših socialističnih časov. Spremeniš ključne podrobnosti, pa se pokaže še drugačna vsebina.
Jasno je tudi, da je Laibach že institucija. Album Jesus Christ Superstars je vrhunski glasbeni izdelek tako v izvedbenem smislu kot na tehnični ravni. Menim celo, da so tokrat mnogo uspešneje združili vse glasbene elemente v primerjavi z dokaj plehkim tehniziranjem na plošči NATO. Zvok je masiven, saj ga sestavljajo ostri kitarski sloji, bogata orkestracija, vzvišeni pevski zbori in še malce globji glas glavnega govorca. Ritmična osnova ostaja v okvirih skoraj plesnega rockovskega ritma, a je zaradi producentskih prijemov v popolnem skladju z zvočno nadgradnjo. Ne gre zanemariti še besedil, ki pričajo, da je v delu Laibacha vedno ždel kanček človeškega humorja, le da je prikrit z mrko držo vseh štirih protagonistov. Skratka, dosledno in konsistentno.
Amen.
(Tribuna)

Janez Golič