LAIBACH
WAT
(Mute/Dallas, 2003)
KRAFTWERK
Tour De France
(EMI, 2003)

Veličino in trajnost posameznega izvajalca bi lahko merili tudi z časovnim razmakom, ki si ga lahko privošči med izdanimi albumi, ne da bi se pričakovanja zmanjšala. Sedem let je minilo od Jesus Christ Superstar, a zdi se, da za Laibach čas ni več pomembna kategorija. Sam bi verjetno zatrdil, da je nad časom, oziroma kar Mi smo čas, povzeto po bristolskih postpunkovskih in alter funk prekucnikih The Pop Group.
Ne le, da obstoj The Pop Group sovpada z nastankom Laibacha, tudi nemški duo DAF je že izzival ideologije prav v času nastanka Laibacha. Tak pogled nazaj in povzemanje/recikliranje idej drugih, je Laibachova specialnost, s tem presega določenost časa in prostora, zamisli postanejo tudi njegove, njegov je izbor in kontekst. In kaj mu pride bolj prav kot 'ples' na različne sisteme, ki jih preko naštevanja pridno enači… Še privzeti Maljevičev križ na naslovnici je sestavljen iz črnobelih kvadratov, kot razdrobljene ali združene delitve (odvisno od razdalje pogleda), čezenj pa se dičijo kratice iz naslova albuma.
»Disco will never die« so na veliko zapisali že The Residents na maksi singlu Diskomo, remiksanem kolažu prenapihnjenih tem konceptualnega albuma Eskimo. Duha ubijajoči ritem diska so od vsega začetka uporabljali tudi Laibach, in ga sčasoma le prilagajali duhu časa, vse do večinske tehnoidne podlage albuma WAT. Kot že nekaj zadnjih albumov so mu tu v pomoč številni domači priznani didžeji, v prvi vrsti Umek in Iztok Turk, za aranžmaje pa je še enkrat poskrbel Slavko Avsenik mlajši. Tako glasba še vedno zveni mogočno in globoko, še bližji in globji pa je prvi glas Laibacha, brezosebni recital dokaj neposrednih besedil. 'Nismo običajna skupina, ne bomo vas navdušili z melodijami', iz grla zapoveduje Laibachov glasnik. Kot že tolikokrat prej, si je moral melodijo Laibach izposoditi drugje. Tokrat je brate našel kar v domači Siddharti, refren v B Maschina je redek primer himnične vznesenosti plošče WAT. Povsod drugje, ko naj bi nastopil čas katarzičnega očiščenja, se Laibach pritlehno umakne. Ostane tehno ritem, ki melje hladno in natančno, nima sestavine draži, le enakomeren mehanični udarec, ki traja in traja…
V sedmih letih se položaj Laibacha ni bistveno spremenil, kaj bi šele lahko zapisali ob 17 let trajajočem premoru nemških pionirjev elektronske pop in druge glasbe, Kraftwerk. In po vseh teh letih na koncu ponudijo 'le' soundtrack za največjo kolesarsko dirko na svetu, Tour De France. Tudi za Kraftwerk bi veljalo, da niso običajna pop skupina, čeprav so se radi poigravali s principi popularne glasbe. Če ne drugega, sta glavna in edina izvirna člana zasedbe Ralf Hütter in Florian Schneider kmalu prišla na idejo, da morajo biti v zasedbi štirje člani. Ne nepomembno pa je bilo, da sta ostala dva člana imela zaledje v pop in rock glasbi, in sta dala obliko elektronskim eksperimentom glavne dvojice. Ko sta Karl Bartos in Wolfgang Flür (ne ravno prijateljsko) odšla, sta Florian in Schneider obstala brez smeri, in obnemela za naslednjih 15 let.
Če so bili Kraftwerk skozi sedemdeseta pionirji sodobne elektronske glasbe, so danes že davno profesorji. Njihovi učenci so dodobra povzeli osnovne ideje, jih oplajali, posodabljali (med njimi nedvomno najdemo tudi Laibach). Ob razcvetu in nenehnem razvoju elektronske glasbe skozi osemdeseta in devetdeseta leta so Kraftwerk le nemočno opazovali, kako zamujajo vlak za vlakom…
No, njihov status je ne glede na vse zagotovljen, verjetno pa so potrebovali nekaj več časa, da so se zavedli, da revolucije pač ne morejo več ponuditi. Lahko pa delajo svojo stvar brez pritiska prevelikih pričakovanj.
Njihova stvar je vedno bila raziskava elektronskih zvokov in odnos človek-stroj. Ralf je bil od mladih nog navdušen kolesar, zanimala ga je motorika kolesarja, enakomerno gibanje, ki ga je moč dobro opisati z tehničnimi pripomočki. Zelo primerno za uglasbitev na način Kraftwerk! Že natanko pred 20 leti so spisali odo kolesarski dirki Tour De France, objavljeno le na singlu. Tokrat so tematiko razpotegnili na cel album. Njihov razvoj je šel v smer umetne sinteze zvoka, glas je še za spoznanje bolj razčlovečen, besedila sestavljena le iz samostalnikov. Njihov namen ni pisanje dopadljivih melodij, te se pojavijo same iz neskončnih zvočnih eksperimentov. Ali pa se ne. Na albumu Tour De France sta morda dva zapomljivejša zapisa, ostalo so le permutacije sintetiziranih vzorcev, ki se enakomerno gibljejo v smer omamne zatopljenosti, zelo podobne tisti, ki se pojavi po večurnem, mehaničnem obračanju kolesarskih pedal.
(Rock Obrobje, avgust 2003)

Janez Golič