LAIBACH
The Sound Of Music
(Mute, 2018)

Dandanašnji je del „celostne umetnine“ tudi trženje oziroma je promocija postala cela umetnost. V okviru popularne kulture se je v zadnjih letih nabrala vrsta strategij in postopkov, kako pritegniti in po možnosti še zadržati pozornost. Nekateri skrivajo svoj naslednji korak in presenetijo takorekoč čez noč (tako so U2 svoj prejšnji album poslali na mobilne telefone), drugi najavljajo vsako svojo potezo oziroma svoje predstavitev dozirajo po majhnih odmerkih. Laibach je seveda mojster propagande in pohod na Severno Korejo je bil dobro načrtovan in izpeljan. Že samo najava koncerta v Pjongjangu je odmevala po svetovnih medijih, sam nastop je bil deležen velike pozornosti, na valu povečanega zanimanja se je Laibach odpravil na širšo turnejo. Zatem in za povrh je bil objavljen še dokumentarni film. Vmes si je Laibach vzel še čas in prispeval glasbo za gledališko predstavo Tako je govoril Zaratustra. Predelana glasba taiste je objavljen na albumu Also Sprach Zarathustra, ki je praktično antipod „projektu“ The Sound Of Music. In šele dobra tri leta po koncertu v Severni Koreji je tu album z zbirko pesmi, ki so jih pripravili za tisti nastop. Gre za priredbe pesmi iz razvpitega filma Moje pesmi, moje sanje, ki je bil leta 1965 najbolj gledan film v mnogih državah.
Na prvi pogled je ta izbor za Laibach vsaj nenavaden, zagotovo pa ne naključen. Pomagamo si lahko z razlago Slavoja Žižka, ki v filmu vidi več kot odpor proti prevladajočemu nacizmu v Avstriji leta 1938. V filmu so nacisti predstavljeni kot vojaki, birokrati in menedžerji, im temu se v bistvu upirajo „iskreni“ fašisti. Zato je bil film tako priljubljen, saj meri na naše skrite fašistične misli.
Izpostavljanje podobnih vzorcev na videz različnih ideologij je eden od motivov Laibacha, ki nikoli ne ponuja preprostega odgovora. Zgolj nastavlja ogledalo, v katerem se ideologije lahko prepoznajo. Vzvišeno poslanstvo Laibacha v Severni Koreji ni bilo očitno provokativno kakor skozi osemdeseta leta, ko je bil vsaj v bivši Jugoslaviji nekaj let prepovedan zaradi vsebin, simbolov in izjav. Nastop v Severni Koreji je bil že vnaprej cenzuriran in samocenzuriran, bil je dodobra integriran in provokativni podton je bil kvečjemu v izbiri pesmi in v dejstvu, da je bil Laibach ena redkih ali celo prva rock zasedba, ki je nastopila v Severni Koreji.
Menda je jasno, da Laibach z značilnimi militantnimi koračnicami in huronskimi himnami ne bi bil sprejet v povsem drugačnem kulturnem okolju. Moral se mu je prilagoditi, mu stopiti korak naproti. Po slišanem na albumu The Sound Of Music se je Laibach končno „uklonil“, sestopil iz svoje zadržanosti, postal do neke mere ljudski in odkrito prijazen (ob koncu videa za The Favorite Things se pevec Milan celo nasmehne!). V ospredje stopajo korak za korakom „pop“ elementi in izginjajo „mrakobni“, težki udarci bobna in hrupna elektronika. Milanovo petje je postalo že domače, tam je kakor zaščitni znak, če se ostala zvočna podoba spreminja v konglomerat pop vzorcev skupaj z otroškim zborom in mehkim tehno poudarkom.
Zdi se, da se je tokrat položaj obrnil. Laibach se je odpravil na daljni vzhod nastavljati ogledalo, a vanj se je zazrl sam.

povprečna raven dinamičnega obsega: DR10

(Rock Obrobje, november 2018)
Janez Golič