O Laibachu je bilo povedanega že obilo, posneti so dokumentarni filmi, stiskane debele knjige.
Ponuja toliko različnih razlag, kolikor je njegovih razlagalcev.
Je vsestranski in prilagodljiv ideološki aparat, možganski trust s stalno pripravljenimi strategijami glede na položaj.
Izvirni Laibach je bil glasbeno diletantski, industrijsko hrupen, kaotičen in militantno natančen.
Prostor, ki se je odprl med redom in kaosom, se je sčasoma polnil z raznoraznimi (večinoma tematskimi) vsebinami in postopki.
Laibach je srkal vase takorekoč vse, predeloval, in sočasno poskušal ostati „svoj“.
Previharil je zgražanje, obtožbe, prepovedi, zanikanje.
Pa vendarle se je moral do neke mere prilagoditi tudi sam, če je le želel prodreti v sam ustroj popularne glasbe, v medij, ki mu najbolj ustreza in kjer najlaže širi svoje ideje.
Po nenadnem preboju v tujino z albumom Opus Dei (l.1987), nič več ni bilo tako, kot je bilo.
Laibach je naenkrat pridobil domovinsko pravico, namesto ilegalno je nastopal v velikih športnih dvoranah in jih zadovoljivo napolnil.
Ampak spremeniti se je morala tudi njegova glasba, njegov odnos, njegova načela; prišli so gostujoči glasbeniki, pevci in pevke, aranžerji, več denarja se je vlagalo v produkcijo.
Avtorji so se podpisovali posamično, ne več kolektivno. Intervjuji niso bili več pisni z vnaprej postavljenimi vprašanji.
V repertoarju se je znašlo vedno več priredb „velikih“ imen. Iz besedil je izginjala slovenščina.
In morda tudi zato se je Laibach vedno znova izpraševal, kje se nahaja v določenem prostoru in času.
Album WAT (We Are Time) je že bil tak premislek, še (vsaj) en se je zgodil ob 30.obletnici delovanja.
Laibach je namreč že leta 2010 posnel nabor starejših del v novi preobleki.
Naj bi jih objavil v obliki dvojnega seta, skupaj z izvirnimi posnetki datiranimi v prvo petletko.
Samo ugibam, da so se vmes zgodili nepredvideni projekti, najprej ponudba za snemanje soundtracka za film Iron Sky, snemanje rednega albuma Spectre, kasneje še globalno odmeven nastop v Severni Koreji, ki ga je Laibach izkoristil v vseh razsežnostih.
In tako je hipoma minilo še 10 let, skupaj natanko 40, skrajni čas za „rekapitulacijo“.
Če se je že toliko čakalo, naj bo vsaj končni izdelek luksuzen. Pet vinilk, knjiga, linorezi, priponka...
Ali trije cedeji z luksuzno opremo.
Tole ni več zgolj ponatisnjen prvi album Laibacha, objavljen leta 1985 pri ŠKUC-u, je celovita rekapitulacija zgodnjega, pred-Opus Dei obdobja skupaj s revizijo lastnega početja.
Namesto osem zapisov, kolikor jih je na izvirnem vinilnem albumu, jih je sedaj zabeleženih 18.
Bolj ali manj so vsi poznani, saj je prvi album Laibacha ponatisnjen že vsaj štirikrat, tudi že z dodatnimi posnetki.
Zato je glavni mik drugi del zbirke naslovljen z Revisited.
Preoblačenje zgodnjih posnetkov je vedno riskantna poteza. Usedli so se nam v zavest.
Zagotovo pa je potrebno ohraniti duha, to hladno, odtujeno pripoved, oddaljen militanten marš, zmešnjavo „semplanih“ intervencij.
Glede na to, da je medtem šel Laibach skozi različne faze, bi bili prijemi pri predelavah nadvse različni.
Lahko bi preprosto po industrijsko korakal ali tehno poplesaval, ali celo po hardrockovsko nažigal kitarske rife.
Mogoče bi vpoklical veliki simfonični orkester. Laibach pa je naredil vse to in nič od tega.
Ohranil je dinamičen ustroj zgodnjih posnetkov, strašljiv moment suspenza, ob uporabi mnogoterih postopkov.
Zveni mogočno in razločno. Vseobsegajoče laibachovsko.
Kakorkoli so že zgodnji posnetki amaterski, vsak zadrži nek kavelj, razpoznaven vzorec, ki se je obdržal in okoli katerega so zgrajene priredbe.
Laibach je kasneje te inačice zgodnjih pesmi izvajal tudi v živo, in jih nekaj uvrstil v zbirko.
Posebno mesto so si zaslužili še koncertni posnetki z nastopa v podzemlju Muzeja premogovništva Slovenije v Velenju, skoraj 200 metrov pod zemeljskim površjem.
Na tistem koncertu iz leta 2012 se je Laibach bolj pravoverno in dosledno vrnil k začetnemu „industrijskemu“ zvoku, in že zato ti posnetki z vso pravico zasedajo mesto na tej trodelni kolekciji.
Na takih in podobnih razširjenih izdajah „pomembnega“ albuma iz preteklosti je mogoče dodati še marsikaj.
Lahko bi bil video dokument, morda interpretacije s strani drugih izvajalcev, miks v prostorskem zvoku itn.
Vse to bi že premaknilo fokus zanimanja drugam.
Zbirka taka kot je, je izvrsten pregled zgodnjega delovanja Laibacha samega skupaj z revizijo pogleda.
Kulturni artefakt, ki je v veliki meri določal „osemdeseta“.
Ampak dragi Laibach; ponudi nam slehernikom še okrnjeno verzijo v fizični obliki, na vinilu in cedejih z osnovnimi podatki v knjižici. Za tretjino cene. Zbirka, taka kot je, je očitno namenjena le snobovski eliti. Na kateri strani si?