LAIBACH
Wir Sind Das Volk
(Mute, 2022)

V grobem Laibach svoje delovanje pelje po dveh tirnicah. Nekako vzporedno, z nekaj odkloni in križanji. Ena smer je objavljanje rednih albumov, večinoma so ti konceptualno dodelani in medijsko močno podprti. Kot se spodobi za „pop“ diverzijo, na vsakem najdemo vsaj kak hit ali dva. Druga smer je glasba za scenske predstave; film, gledališče, muzikal. Večinoma so ti soundtracki prilagojeni „zunanjemu“ dogajanju in po umestitvi v domače poslušalsko okolje se hitro izgubi „celovitost“ teh albumov. Znotraj se najdejo odlomki, naracije in dialogi, ki zmotijo (Krst pod Triglavom, Iron Sky...) ali pa je glasba zgolj instrumentalna in tako dokaj enodimenzionalna (Macbeth). Eden bolj uspelih soundtrackov je glasba za gledališko predstavo Also Sprach Zarathustra, zlahka ga poslušamo kot samostojni album.
Aktualni Wir Sind Das Volk s podnaslovom Ein Musical aus Deutschland pušča mešan vtis. Delno namenoma, saj je narejen po motivih nemškega dramatika Heinerja Müllerja, ki je rad tuja dela trgal iz kontekta in ga umeščal v „svoj“ kontekst. Nekako laibachovsko! Obenem, tudi Heinerja Müllerja so sprejeli v domači nekdanji Vzhodni Nemčiji šele, ko je uspel v svetu. Obenem, tudi Müllerja je preganjala misel o „rojstvu naroda“, kako da večina ne sprejema slogana „vsi smo ljudstvo“, a tako hitro sprejema identiteto naroda za svojo. Ni čudno, da so se oboji srečali že sredi osemdesetih let in že takrat staknili glave o omogočem sodelovanju. Do tega ni prišlo, Heiner je leta 1995 umrl in Laibach je bil stalno zaposlen z drugimi projekti. Ko se je poleglo globalno medijsko zanimanje za severnokorejsko epizodo, je pa že bil čas za naslednji korak.
Instrumentalna podlaga se sliši kot nadaljevanje Also Sprach Zarathustra; počasna, morbidna, srhljiva industrijska elektronika v nižjih registrih prestreljena s kovinskimi odmevi in spremljana s hladnimi godalnimi aranžmaji. Večino tega je pripravil Matevž Kolenc (Melodrom), ki je z Laibachom že sodeloval.
Glede na to, da se zapisi Heinerja Müllerja večinoma ukvarjajo s travmatično izkušnjo njegovega očeta med 2. svetovno vojno, dosti drugače ne more biti. V natančno odmerjenih razmakih so nanizane pesmi v izvedbah gostujočih pevk in pevcev, kar navkljub razosebljeni interpretaciji v nemškem jeziku mehča celoten vtis. Oziroma se „redni“ del albuma izteče v relativno enotnem duhu, teh prvih 11 studijskih zapisov šele bo vtisnjenih na dvojno vinilno ploščo. Na CD in digitalnih platformah so dodani koncertni posnetki, ki zaradi dolgih monologov ravno ne kličejo po večkratnem poslušanju. Med temi izstopa 13 minutna morbidna pripoved Im Herbst 197.. Starb..., ki je na rednem delu zastopana v isntrumentalni različici in okrajšana na pet minut. Ampak od viška ne boli glava, si že sprogramiramo vrstni red po želji.
V redu je, da Laibach vsake toliko poskrbi za zadovoljitev lastne duše, naredi natanko tisto, kar sam želi, ne glede na zunanji odziv. Plesali na tole pač ne boste, niti žvižgali, še korakali ne. Se pa lahko sočasno posvetimo branju knjižice, ki je priložena CD izdaji albuma, kar tudi že postaja prej izjema kot pravilo.

(Rock Obrobje, april 2022)

Janez Golič