LAIKA
Good Looking Blues
(Too Pure, 2000)
Če sta bila Margaret Fiedler in Guy Fixsen na eni strani še pod vplivom prejšnje skupine Moonshake in se po drugi nikakor nista mogla izogniti primerjavam s Trickyjem (čeprav je njun prvenec izšel pred Maxinquaye!), sta tokrat razbila vse dvome. Ob dobršni podpori treh tolkalcev pod taktirko Louja Ciccotellija in basista Johna Frenetta, sta ustvarila gladko tekoči groove, kamor sta zlila elemente praktično vseh ritmično poudarjenih glasbenih smeri, ne da bi zdrsnila v kakršno koli neposredno primerjavo. Vse je pregneteno v koherentno celoto, ki deluje skladno kot gibek organizem. Okostje predstavljajo ritmične variacije v istem tempu, čemur se pridružuje vokal z natančno poudarjenimi zlogi. Tej natančnosti Margaret vzpostavlja ravnotežje z žensko-čutnim šepetom, ustvarja napetosti s počasi naraščajočo monotonijo, ki nikoli ne preskoči v katarzično očiščenje. Kot prepleteno mišičevje se tu kažejo kratki odlomki nečesa, kar bi lahko bili ukradeni sempli jazz-rockovskih fuzij. Ti gladko prehajajo eden v drugega, se večkratno prekrivajo, le redko posamezna linija izskoči v prvi plan. Morda le v potencialni uspešnici izrazitega refrena Uneasy, ki tudi s produkcijskimi posegi napeljuje na pop uglašena ušesa.Good Looking Blues funkcionira (vsaj) na dveh ravneh. Pozornejšemu poslušalcu bo v užitek razkrivanje vseh bogatih plasti zvoka, zgolj prepuščanje pa zlahka popelje v enourni trans, kjer še premori med pesmimi vežejo vse v enoten groove. Ali, že pred desetletjem je nekdo izjavil, da lahko na prste ene roke prištejemo tiste, ki ustvarjajo inovativno in poslušljivo glasbo hkrati (v mislih pa je imel The Residents). Zaradi Laike bi moral roki dodati še en prst.
(Muska)
Janez Golič
