Intervju: LALI PUNA (Valerie Trebeljahr in Markus Acher)

PRIZEMLJENI SANJAČI

V dobi brezobzirnega hlastanja za materialnimi dobrinami je skoraj moralo priti do ravnotežja. Mnogi so že ob prelomu tisočletja napovedovali, da bodo v rocku, ali širše v kreativni pop glasbi, ki naj bi odsevala duha časa, začela prevladovati čustva, in da bo ženska plat tovrstnega početja pridobila na veljavi. Po vsem, kar se je zgodilo v svetu v zadnjih letih, ne morejo biti ravnodušna še tako nežna bitja. Nemški kvartet Lali Puna s Valerie Trebeljahr na čelu so izvrsten primer tega.


Zametki Lali Pune segajo v leto 1998, ko se razide ženska skupina L.B.Page. Valerie, tako ali tako tista, ki je gnala stvari naprej, odloči sama nadaljevati začeto. Ob majhni pomoči multiinstrumentalista Markusa Acherja iz pop melodijam vse bolj naklonjenih Notwist in jazzovsko navdahnjenih Tied And Tickled Tria, nastanejo krhke pop vinjete, zabeležene na štirikanalni magnetofon in kasneje vtisnjene na prvi maksi singel Snooze. Ko Markus iz Tied And Tickled Tria pritegne še bobnarja Christoffa Bandnerja in se pridruži klaviaturist Florian Zimmer, se dokončno izoblikuje zasedba Lali Puna. Zvok skupine se je v teh nekaj letih krepko spremenil. Če bi med zgodnjimi vplivi lahko našteli Briana Ena in Aphex Twina, se je predvsem na svežem albumu Faking The Books (Morr Music) vrnil t.i. indie zvok, ob katerem je Valerie zrasla. Prav v gladkem prehajanju med mestoma udarnim kitarskim zvokom in elektronskimi odmevi se Lali Puna pridružujejo vse širši združbi skupin podobne usmeritve. Po zadnjih sodelovanjih lahko sklepamo, da je lokalna povezanost kvečjemu praktične narave, medtem ko se člani Lali Pune drznejo poskusiti v sferah daleč izven zemljepisnih in slogovnih meja. Markus Acher in Valerie Trebeljahr sta namreč lani prispevala besedilo in petje v pesmi Unseen Sights vse bolj cenjenega hiphoperja Brendona Patricka Whitneya alias Aliasa iz kolektiva Anticon. Srečanje militantnega hiphopa in neodvisnega popa redko zveni tako prepričljivo. Skladno in povsem naravno. Le da se je militantnost skrila med vrstice, hiphop ritmika pa se je preoblikovala do te mere, da se kar zlije z lepljivo melodijo. Ugibam, da je tudi Faking The Books udarnejši album, bolj živ in neposreden, prav zaradi prekoocenske simpatije. Ki se verjetno ne bi razvila brez podobnih pogledov na aktualne svetovne dogodke in podobne etike glasbenega ustvarjanja.
Sicer pa, o tem in onem Valerie in Markus preko elektronske pošte aprila 2004.

1. Novi album, Faking The Books, je precej bolj neposreden, živ in močan, kot prva dva. Je to zato, ker se zavedate sveta okoli sebe, vseh konfliktov, ki nas obkrožajo?
Valerie: Plošča zveni bolj živo in močneje, ker smo po eni strani želeli narediti korak naprej. Nove pesmi smo želeli posneti na način, kot zvenijo v živo – po prejšnji ploščo smo precej nastopali, in nastopamo zelo radi.
Torej smo se odločili, da naj bo nova plošča bolj kitarsko usmerjena, in naj bodo pesmi bolj zaokrožene. Glas tokrat igra drugačno, pomembnejšo vlogo. Tudi z besedili smo napredovali – v bolj konkretno politično smer. Mogoče se res bolj zavedamo sveta, ampak besedila so se razvila predvsem zato, ker primanjkuje podobne tematike v pop glasbi nasploh.
2. Kaj vas je pripeljalo do sodelovanja z Aliasom v Unseen Sights, pesmi, ki opozarja na pomanjkanje informacije pri poročanju o vojni v Iraku. Kdo je pristopil h komu?
Markus: Šel sem na koncert Themselves in Aliasa v Munchen, ker sem velik fan vse glasbe pri Anticonu, in takrat sem se spoznal z vsemi in obenem ugotovil, da na avtobusu vsi poslušajo Notwist! Bil sem zelo presenečen in počaščen. Pozneje me je Brendon preko elektronske pošte prosil, če bi lahko odpel eno pesem na njegovem sicer instrumentalnem albumu in takoj sem pristal.
3. Unseen Sights sta napisala Markus in Valerie, ampak je nista, na primer, ponovno posnela za album Lali Pune.
Markus: Zato, ker jo je večinoma napisal Brendon. On mi tudi poslal osnutek pesmi, jaz sem zložil le vokalno melodijo in dodal nekaj kitarskih tonov. Besedilo sva napisala z Valerie. Ona je precej boljša v pisanju besedil, hitro najde pravo besedo. Torej to nikakor ni pesem Lali Pune, je izvirnik Aliasa.
4. Notwist ste že igrali skupaj s izvajalci pri Anticonu, jih remiksali, in sploh se zdi, da ste vsi – Notwist, Tied And Tickled Trio, Lali Puna odprti za različna sodelovanja. Kaj imate še v načrtu?
Markus: Delamo na skupni plošči z Themselves, še eno krasno skupino pri Anticonu, in Lali Puna gremo na skupno turnejo z Aliasom. Radi imamo vse te ljudi, so odprti in ustvarjalni. Srečanje z njimi je vedno prisrčno in navdihujoče. Sanjamo o neke vrste velikem frikovskem kolektivu razpostrtem po vsem svetu.
5. Čeprav ste Lali Puna namška skupina so vsa besedila na novem albumu v angleškem jeziku. Se vam ne zdi, da tako ne morete izraziti vsega, kar bi želeli, saj predpostavljam, da angleščina ni vaš prvi jezik. Ali na ta način želite boljši in širši odziv?
Valerie: To me stalno sprašujejo. Stvar je v tem, da sta si jezika popolnoma različna. V nemškem jeziku bi lahko pisala kvečjemu povsem druge vrste besedil. Obstaja veliko izvajalcev, ki imajo nemška besedila in jih nadvse cenim, a sama ne bi mogla pisati takih besedil. Rada uporabljam abstaktne pojme, ki jih najdeš le v angleščini. Vsekakor nam ne gre za boljši odziv v svetu.
6. Še vedno nam ne govorite celotne zgodbe, besedila so le odlomki, kratke impresije, ki čakajo na poslušalca, da jih zapolni…
Valerie: Stvar je v tem, da če imam občutek, da sem na kratko povedala tisto bistveno, potem ne želim tega razpredati samo zato, da bi bilo besedilo daljše. Večina pesmi je itak osnovanih na zelo neposrednih sporočilih, a jih želim prenesti na splošno raven, in v tem smislu so besedila odprta za različne interpretacije.
7. Markus, je težko deliti 'obveznosti' med različne skupine, v katerih deluješ? So Notwist tvoj matični bend?
Markus: Najpomembnejši je vedno tisti, s katerim določen trenutek delam. Pomembna je kombinacija vseh.
8. Vsi člani Llai Pune igrajo še v drugih skupinah/projektih, razen Valerie. Razmišljaš, da bi tudi ti poskusila povsem svojo stvar?
Valerie: Lali Puna je tista, kar lahko počnem. V tem smislu je popolnoma moja skupina. Obenem, ker ostali vsi delujejo še drugje, imam v Lali Pina jaz vedno zadnjo besedo, čeprav se večinoma itak popolnoma razumemo in strinjamo okoli zvoka skupine.
9. Kaj imate raje, igranje v živo ali studijsko delo? Se pristop bistveno razlikuje?
Markus: Pristop je res dokaj različen. V studiu imaš ogromno možnosti, lahko procesiraš, režeš in prearanžiraš posnetke. Lahko delaš na vsaki podrobnosti, na različnih zvokih, in tako naprej. V živo se lahko osredotočiš le na nekaj tega, pomembnejša postane energija, interakcija med glasbeniki, odzivaš se na odzive občinstva. Oboje je zelo zanimivo. Tudi poslušaš z drugimi ušesi. Drugače je, če poslušaš ploščo doma, ali če greš na koncert. Kjer je spet vedno drugače.
10. Danes obstaja že veliko skupin z žensko vokalistko v ospredju in spremljavo elektronskih in 'pravih' instrumentov. Se počutite kot del scene, npr s skupinami Laika, Stereolab, Mum… Morda vsaj v Nemčiji?
Valerie: Res je, da obstaja ogromno skupin z žensko pevko in kitarami… Zagotovo se čutimo na nek način povezani s Stereolab, saj so skupina, ki mi je zelo všeč. Mum so prav tako super. Ampak, dejansko smo del t.i. »weilheimske' scene, kot to radi poimenujejo novinarji. To zato, ker vsi - Lali Puna, Ms John Soda, Tied And Tickled Trio – prihajamo iz istega mesta blizu Munchena – iz Weilheima.
11. Upam, da bomo imeli priložnost kdaj videti Lali Puno v Sloveniji.
Valerie: Bili smo že v Bratislavi, na Hrvaškem in odpravljamo se na Poljsko in na Češko. Seveda si ob tem želimo tudi v Slovenijo.
(prirejeno za portret v reviji Muska, maj 2004)

Janez Golič