Intervju: LAMBCHOP (Kurt Wagner)

V poznih petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih je Chet Atkins tradicionalno skromno aranžiranim countrijevskim pesmim z dodajanjem bogatih orkestralnih aranžmajev in vokalnih refrenov ustvaril “nashvillski zvok”. Mnogi so ga obtoževali, da je prodal “countrijevsko dušo” na račun višjih naklad plošč. Bolj verjetno je, da je s tem ponesel to zvrst glasbe na novo, bolj sofisticirano raven.
Desetčlanska skupina Lambchop iz Nashvilla je zagotovo eno najprijetnejših lanskoletnih presenečenj, ki na svoj nenavaden način nadaljuje tradicijo svojih junakov (producenta Chet Atkins in Billy Sherill, popevkarji Eddy Arnold, Jim Reeves in Skeeter Davis) in jo poskuša nadgraditi v “novi nashvillski zvok”.
Glasba Kurta Wagnerja je takšna, kot da ima na razpolago ves čas na tem svetu in je kilometre oddaljena od vseh mogočih sodobnih trendov. Na tej poti Lambchop niso osamljeni jezdeci, saj v Evropi počno (s tradicijo romantike in dekadence) nekaj podobnega Tindersticks in na drugem koncu sveta v Seattlu The Walkabouts. Po odličnem nastopu na Dunaju v dvorani Szene, oktobra 1996, se je Kurt Wagner rad odzval povabilu na pogovor.

Kot sem lahko opazil nocoj, ti ni uspelo nehati kaditi? (How I Quit Smoking -naslov novega albuma ;op.a.)
Da, na žalost mi ni uspelo. Mogoče je bila to moja mala šala, in tudi nekaj resnega namena, saj sem ob nastajanju novega albuma želel ustvariti ton mirnega in sproščenega vzdušja. Kot da bi odmislil napetost ob poskusu prenehanja kajenja (smeh).
Ali je to vaša prva evropska turneja?
Da. To je prva prava evropska turneja. Decembra sva sicer bila s Paulom Niehausom, ki igra pedal steel kitaro, v Angliji na nekajtedenski promocijski turniji za novinarje.. Mislim, da je bilo šest ali sedem nastopov.
Lahko poveš kaj o zgodovini tvoje skupine?
Zadnjih deset let smo obstajali v zelo različnih oblikah in zasedbah. Začela sva skupaj z basistom (Marc Trovillion) in ritem mašino, mikrofon sva kar privezala na posteljno končnico in šele pozneje sva ugotavljala, kaj sva ustvarila. Potem so se priključevali prijatelji - ne glede na glasbene zmožnosti. Najpomembnejše je bilo prijateljstvo in zadovoljstvo skupnega igranja. Spoštujem jih kot umetnike, saj imajo zelo radi glasbo.
Kje pa je v tej zgodbi Dave Hickey? (na prvem albumu mu je posvečena pesem; op.a.)
Ooooh, slišal si zanj! Srečal sem ga v Billingsu v Montani. Njegovo umetniško ime je Terry Allen. Jaz sem bil tam na postdiplomskem študiju na univerzi, on pa je tam nastopal. Nekoč sva pila v nekem baru in omenil mi je, da bi svoji skupini dal ime Posterchild. To ime se mi je nekako vtisnilo v spomin. Današnji Lambchop smo bili še pred tremi leti Posterchild, dokler ni založba Warner Brothers zahtevala naj spremenimo ime, saj je preveč podobno njihovim varovancem Posterchildren. Z njimi se seveda nisem strinjal, vendar se z veliko založbo nima smisla bosti, zato smo že tri leta Lambchop.
Ali obstaja v Nashvillu kakšno posebno gibanje ali ste vi edini, ki želite redefinirati countryjevsko glasbo?
Najverjetneje je to naš lasten koncept. V Nashvillu je pestra izbira glasbe, vendar je večini glasbenikov glavna skrb ostati znotraj uveljavljenih vrednot countrijevske glasbe. To me je nemalo razočaralo, kajti kadar srečam nekaj, tako zelo močno določenega, da že meji na omejenost, se vedno potrudim, da malce prekršim pravila ali vsaj poskusim spremeniti stvari, da so bolj odprte. Trenutno je popularna countrijevska glasba kar precej omejena. Da bi v naslednjih desetih, dvajsetih letih preživela, bi se morala ozreti v druge oblike umetnosti. Ne nujno glasbene.
Obstajajo še druge zanimive skupine v Nashvillu?
Dogaja se neke vrste honky-tonk revivala, ljudje pravzaprav igrajo staro honky-tonk glasbo, podobno kot Hank Williams, mogoče bolj poglobljeno. Eden od teh tipov je igral z nami, to je Paul Birch, sedaj snema ploščo, njega velja omenit. Potem je tu zanimiva pop skupina The Frosty Shakes, so precej divji in obenem talentirani glasbeniki, torej zanimiva kombinacija. Kdo še? Ja, kantavtor Tom House, včasih igram nekatere njegove pesmi. V Nashville se je preselil v istem času kot jaz. Spisal je mnogo strašnih hit pesmi v žanru country glasbe, ki še čakajo na odkritje. On je odličen, star je 55 let in je prisoten že dolga leta. Zaslužil bi si večjo pozornost, in menim, da njegov čas šele prihaja.
Mnogi ob imenu Lambchop omenjajo tudi Tindersticks oziroma ugotavljajo sorodnost. Ti to godi?
Da, vsekakor. To nas je tudi bolj potisnilo v ospredje zanimanja javnosti. Hvaležni smo jim za to. Menim, da so Tindersticks, čeprav jih še nisem srečal, podobne sorte tiči kot mi. Sumim, da so njihovi začetki delovanja podobni našim, saj je opazno, da so ljudje, ki močno uživajo v skupnem druženju in igranju glasbe.
Vaš prvenec ima dva imena: “I Hope You're Sitting Down” in “Jack's Tulips”. Zakaj ta zmeda?
Šele pri sestavljanju ovitka sem ugotovil, da naj bi bil naslov plošče izpisan na dveh robovih in ne samo na enem, kot sem najprej zmotno mislil. Odločil sem se malce pošaliti; “Ali bo sploh kdo opazil, da ima plošča dva naslova?”, ker iskreno nisem verjel, da bo veliko ljudi kupilo to plošco. Kar se je zgodilo, je zares prisrčno. V Ameriki so opazili ime I Hope You're Sitting Down, v Evropi pa Jack's Tulips, kar je nadvse primerno, saj ponazarja razliko duha med obema kontinentoma.
Ali ponazarja tudi podoben humor kot pri Tindersticks?
(smeh) Da, zelo verjetno. Zares rad bi nekega dne srečal te fante. Njihova glasba mi je zelo všeč in to da jih še nisem videl, mi prikriva bistvo fenomena skupine Tindersticks.
Tako kot Stuarta Staplesa sprašujem tudi tebe, zakaj niste natisnili besedil pesmi na ovitke plošč?
Hmmm. V mojem primeru - ne vem, kaj je bilo v Stuartovem, bi me pa zanimalo - čutim, da so moji Američani precej leni pri poslušanju glasbe. Vsi imajo pred seboj besedila in na koncu ti skoraj ni treba poslušati glasbe. Vse je lahko dostopno in v dosegu roke. Televizija, telefon in vsa zabava so postali zelo lahko dostopni in ob tem uspevaš preživeti, ne da bi zapustil kavč. Kot bi imel infuzijo v veni. Stvar je torej čisto preprosta. Če te zanimajo pesmi, jih pač poslušaj. Po drugi strani se mi zdi pretenciozno objaviti besedila na ovitku in napeljati ljudi na misel, da je to nekakšna proza ali poezija. Sam svojega dela ne jemljem tako. Menim, da morata biti glasba in besedilo skupaj, kot celota.
Kakšna je po tvoje razlika med Austinom in Nashvillom?
Obstaja zanimiva razlika. Lahko bi ti predaval o tem nekakšno zgodovinsko lekcijo, a ne bom. Bistveno, kar se je zgodilo je to, da je v šestdesetih letih odšlo veliko sedaj znanih kantavtorjev iz Texasa v Nashville. Vsi imajo svojstven pristop k glasbi in na nek način sem bil z njimi vedno povezan. Teksaški kantavtorji imajo večji poudarek na človeški noti, medtem ko so nashvillski nagnjeni k izumetničeni obliki pop pesmi in ne toliko k resničnim cloveškim tegobam. Jaz sem se učil od obojih. Oboji imajo nekaj za povedati.
Glasba iz Austina ima poseben okus in to lahko ugotoviš takoj, ko jo slišiš. Ljudje v Austinu so zelo ponosni. Če bi bil Austin država, bi bili prebivalci zagotovo nacionalisti. To me nemalo moti. Austinčani se grupirajo, namesto, da bi se družili, recimo na primer s Francozi ali Italijani. Družijo se samo s Teksačani. Po mojem bi se zagotovo več naučili, če bi bili bolj pripravljeni na izmenjavo z drugimi umetniki. Če bi imeli nekaj Italijanov v skupini, ali kaj podobnega... Vsekakor menim, da je izmenjava idej zelo pomembna.
Ko sem slišal prvi Lambchop album, bi stavil, da je izšel v Austinu.
V časih, ko sem še živel tam, nisem poslušal veliko glasbe. Ulico stran je bil bar, kjer so točili pijačo, ko je bilo povsod drugod že zaprto. Kadar nisem mogel spati, sem odšel tja, saj sem vedel, da bosta tam igrala Townes Van Zandt ali Guy Cark. Bilo je, da bi hodil v šolo po polnoči. Ko sem jih gledal, sem imel neprestano občutek, da veliko vedo. To me je samo vzpodbujalo k temu, da sem se od njih učil in jemal, kolikor sem mogel.
Z njimi sem se včasih pogovarjal, vendar nikoli o glasbi. Vse skupaj ni bila samo glasba. Gledal sem, kaj so počeli, videl sem čudovite, vendar, moj Bog, tudi zelo grozne nastope. Tudi to je del vsega. Menim da sem dobil pomembno lekcijo, kako dostojanstveno preživeti tudi čase, ko si zanič in ves razočaran. Tako znaš dobre čase še bolj ceniti. Vendar poslušalci hočejo vedno najboljše in to naj bi tudi dobili. Po mojem mnenju to ni mogoče brez obeh skrajnosti.
Kako vidiš lasten razvoj, ker menim, da je vaš prvi album zelo raznolik, medtem ko je druga plošča usmerjena v določeno razpoloženje?
To si dobro ugotovil. Res je, prvi album je predstavljal vse, kar smo zmožni narediti, medtem ko sem se na drugi plošči želel osredotočiti na določeno razpoloženje. Novi EP zveni približno tako, kot skupina zveni v živo, nekaj takega, kot ste lahko slišali nocoj. Seveda brez ploskanja in takih stvari. Pesmi so posnete v prvem, drugem poskusu, ker mi ne nastopamo prav veliko v živo, in tako bi radi pokazali ljudem, kako približno zvenimo na živih nastopih. Na naslednji plošči se bom osredotočil zopet na drugačno razpoloženje.
Med vašim nastopom sem se spraševal, kako lahko igrate tako počasi?
Precej sem bil presenečen nad tem odkritjem. Veš, moje delo je zelo naporno. Delam s hrupnimi stroji, stoje opravljam težka dela in kar naprej se pri tem sklanjam. Moje delo je fizično. Sem pač delavec. Ko po končanem delu pridem domov, ne morem rockat in rollat. Torej se vsedem in v miru in počasi igram svoje pesmi. To je popolnoma naravno. To me sprosti. Na ta način lahko igram zelo dolgo in zelo veliko pesmi. Sem star človek. Utrujen sem in moram pač sedeti. Tudi ostali radi igrajo počasi, a ne poznam njihovih razlogov.
Lahko igram tudi glasno in hitro glasbo, ampak ta trenutek mi bolj odgovarja počasi. Tako je tudi lažje za tako številčno skupino, kot je naša. Je bolj praktično.
Včasih te je kar malce težko razumeti, oziroma, kot tudi sam priznaš v eni svoji pesmi: I don't speak, I mumble.
Ljudje mi očitajo momljanje, čeprav se tega sam ne zavedam. Toliko denarja porabim, da bi plošče zvenele čisto in razumljivo, potem pa momljam. Sranje. Še naprej se moram truditi, da to tega ne bi prihajalo. Mogoče mi bodo ljudje zaradi tega prisluhnili še bolj pazljivo in bodo lahko ujeli tudi kaj spodobnega.
Vsakič, ko se česa lotim, poskušam biti boljši, vendar mi ne uspe vedno. Ne glede na to, na kaj mislim in kaj bi rad, da bi prišlo iz mene, pride ven neizogibno nekaj drugega kot sem želel. To je narava ustvarjanja umetnine in v tem je pravzaprav vsa lepota.
Morda je crknil air-conditioner?
Stvar je popolnoma preprosta. Sedim v svoji sobi in se potim, zato ker se je pokvarila klima naprava. Moral bi poklicati gospodarja, vendar raje kot naredim to, napišem pesem. Pesem je moja izkušnja, lahko je tudi izkušnja mojih prijateljev. Večina umetnikov ne piše iz svojih izkušenj, ampak pišejo o tistem, kar mislijo, da bi morali. Torej kaj se je zgodilo danes? Pokvarila se je klimatska naprava in mislim, da bi moral poklicati gospodarja. In tako se začne. Postavi te v resnično življenje.
Na ovitku druge plošče How I Quit Smoking lahko vidimo različne stavke in slike, ki ne kažejo očitne povezave z vsebino plošce. Kakšna je tvoja povezava z Irmo Hadžimuratović?
Posnetke nove plošč sem poslal svojemu profesorju Davidu Dunlapu na univerzi, kjer sem bil na postdiplomskem študiju, in ga prosil, naj naredi ovitek povsem po svojem občtku. Karkoli bi naredil, bi mi bilo prav. Menim, da je bil precej ganjen nad usodo Irme. V njegovem delu je postala ikona, podobno kot Martin Luther King in Steve Biko, ki jih uporablja v svojih delih. Je del Davidovih sporočil, ki sem jim omogočil, da so dosegla ciljno občinstvo. Kot normalen galerijski umetnik verjetno ne bi nikoli dosegel. V redu, a ne?
Vendar je težko povezati glasbeno in vizualno vsebino.
Tega se zavedam, vendar se mi to zdi v redu. Je kot bonus, ki ga ob nakupu nisi pričakoval. Lahko se ti to zdi celo neumno in brez prave povezave. To je izvrstna priložnost za predstavitev nekoga, za katerega menim, da je briljanten umetnik in ki ga ljudje drugače ne bi nikoli spoznali. Kot umetnik je imel name zelo močan vpliv. To je nekako tako, kot da bi zares sodelovala.
Pesem Garf se presenetljivo konca z rifom iz pesmi Pictures of Matchstick Man skupine Status Quo. Je še kaj podobnih presenečenj, ki jih nisem opazil?
To je verjetno točno (krohot), vendar sem vesel, da si to opazil. Mnogi niso ali pa mislijo, da je to nekakšen preizkus znanja (krohot). Rad uporabljam kakšne reference, ki mi tičijo v glavi kot spomini iz moje preteklosti. Verjetno vsega še nisi opazil, vendar zagotovo boš, saj velikokrat uporabim dele drugih pesmi iz moje mladosti. Včasih se tega zavem tudi kasneje, vendar si rečem, da je to pač del mene in mojih misli.
Kako pa so sprejete tvoje pesmi doma v Nashvillu?
Vrsto let sem bil verjetno v posmeh celemu mestu. Mnogi glasbeni kolegi in prijatelji so nas imenovali “the most fucked up band in Nashville”. Mogoce je tako še sedaj, vendar postajamo vse popularnejši. Ljudje ob naši glasbi modrujejo, se čudijo in se sprašujejo, "hja, morda nekaj zamujamo". Jaz se s tem strinjam, res nekaj zamujajo. Menim, da se situacija ne bo bistveno spremenila, ko pridemo nazaj. Delal bom isto kot prej, polagal parket, igral glasbo, ki sem jo sposoben igrat. S tem ne služimo veliko denarja, kvečjemo izgubljamo, ampak v redu, navajen sem izgubljati denar. Je enostavneje kot zaslužiti, ha, ha... Vcasih uživam ob misli, da res nismo tako dobri, vendar nam vseeno ostane občutek zadovoljstva in zabave ob tem, kar počnemo. Tako nismo pod pritiskom ali bomo napravili kakšno napako ali ne. Včasih nas poklicejo na dodatek, kot na nocojšnjem koncertu, in to seže globoko. Po drugi strani pa spet zmede glasbenike, ki se celo življenje trudijo doseči popolnost in želijo pozabiti, da se tudi ob lastnih napakah lahko dobro zabavaš. Prijateljstvo in medsebojno razumevanje je za nas bolj pomembno od pogodb z založbami plošč in velikih turnej.
Kje dobivate boljše odzive, v Evropi ali doma, ker mislim, da je orkestracija v vaši glasbi bolj evropska?
S tem se strinjam. Doma je dober odziv, velikokrat igramo v dvorani, kjer se dogajajo punk koncerti. Ta klub vodi moja žena, tako da lažje dobimo termin za nastop. Prihaja vedno več mlade publike, lepo sedijo in poslušajo glasbo, to je zanje nekaj novega. Običajno skačejo in se prerivajo.
Si kdaj igral v Blue Bird Cafeju?
Zanimivo vprašanje. Z lastnico cafeja sva nekoč hodila skupaj k nedeljski maši, skupaj sva odraščala, najina očeta sta skupaj igrala tenis, potem sem se jaz odselil, prišel nazaj in ni me več spoznala. Pravzaprav bi rad, da tako tudi ostane. Po mojem mnenju je Blue Bird Cafe precenjeno prizorišče, in glasbeniki kot jaz tam nimamo možnosti igrati. Običajno glasbenikom, ki tam igrajo, niti ne plačujejo za nastop. Gospod Garth Brooks je začel tam, in takrat ni dobil ficka. Če bom kdaj tam igral, bom zagotovo zahteval plačilo. (“Amy you have to pay me”!).
Mi lahko za konec izdaš še načrte za prihodnost?
V ponedeljek se bom najprej vrnil domov, kjer me že čaka delo s parketi. Verjetno bom precej utrujen in bolan. Naslednji mesec se bom ukvarjal z novimi pesmimi, julija pa bomo izdali EP imenovan Hank. To bo EP s šestimi, sedmimi pesmimi. Eno od teh, I'm A Stranger Here, smo nocoj že predstavili.
(prirejeno za Heroina Nova)

MP3 odlomek/excerpt (59", 406Kb)

Janez Golič in Zlato Kreč