Portret: LAMBCHOP
Če skupina izhaja iz središča country glasbe, se vplivu te skoraj ne more izogniti. Lambchop pa so, namesto da bi se prilagodili žanru, v mnogočem drugačni, celo prevratniški, kmalu se jih je oprijela oznaka The most fucked-up country band in Nashville. Sami trdijo le, da ustvarjajo novi nashvilski zvok.
ŠEGAVI MELANHOLIKI
Na začetku druščina iz Nashvilla ni imela drugega namena razen prostočasnega muziciranja prijateljev v kleti hiše Kurta Wagnerja na obrobju Nashvilla. Skupina ni imela nikakršnih ambicij, tako ne moremo določiti niti datuma, letnice ustanovitve Lambchopov. Najprej so se imenovali Posterchild, objavili singel, ki jim je prinesel le nevšečnosti. Pritožili so se tedaj mnogo bolj znani Poster Children, zaradi podobnosti imen da jim delajo škodo. Posterchild so postali Lambchop, Poster Children pa so potonili v pozabo. Manj znano je, da je Kurt nekaj časa igral v skupini Dessau, vsaj tako sem prebral pred davnimi leti, in ponudbo za krajši elektronski pogovor izkoristil za informacijo iz prve roke: »O ja, res. Bil sem v Dessau približno šest mesecev. Igral sem kitaro lap steel in to stoje. Mogoče je bilo vse skupaj pet nastopov. Ampak bilo je zelo poučno. Naučil sem se, česa zagotovo ne bom počel, če bom še kdaj igral v drugi skupini.«
Lambchop se niso ozirali na ciljno občinstvo, niti ne na pričakovanja poslušalcev. Nekaj pove že dejstvo, da na naslovnico plošče doslej še niso objavili svoje fotografije. Mnogokrat se kvečjemu zdi, da želijo vsaj s kakšno malenkostjo namenoma porušiti določeno podobo, ki bi si jo o njih lahko ustvarili poslušalci. Zbrka žanrov, ali vsaj tujki v polju celo tistega, kar se je zaradi neprimernosti drugih oznak utrdilo kot t.i. alt.country, jih je zmedla. Je bil to njegov namen? »Ne, nimam nobene taktike, kako zmesti poslušalca. To ne bi bilo prijazno in nimam teh namenov. Samo poskušam pisati o stvareh, ki me zanimajo in upam, da zanimajo tudi poslušalca. Niti sam včasih ne vem, o čem pišem, ampak nazadnje se vse sestavi v dobro pesmi.«
Kurt Wagner, vodja in eden od dveh stalnih član sicer precej razširjene zasedbe, je za preživetje opravljal težaško delo, polagal je parkete. Rad je pojasnjeval, kako je potem doma lahko skladal le mirne pesmi, ki se prilegajo njegovemu napol petju, napol recitaciji. »I don't speak, I mumble«, pravi v pesmi Life's Little Tragedy. Na nastopih ves čas sedi, s čepico potisnjeno naprej na čelo si momlja v brado, namesto da bi zabaval občinstvo. Že zato so si Lambchop prislužili naziv The most fucked-up country band in Nashville. Ta naziv še velja? »To frazo si je izmislil izvirni bobnar pri Uncle Tupelo in Wilco, prihaja iz istega kroga kot omenjeni Dessau. Vsi so se imeli za »izbrane« v tej sceni v Nashvillu in niso razumeli, da je možen še kak drug način. Torej če še velja? Verjetno da, če si kratkoviden bobnar, ki se na vso moč trudi, da bi za lastno preživetje igral glasbo drugih. Po moje je to le še ena privlačna, ampak povsem neprimerna oznaka.«
Ampak to je bilo na začetku, ko so Lambchop šele začeli s prevrednotenjem nepisanih pravil country glasbe v Nashvillu. In pri tem sploh niso bili edini. »Zagotovo se je cela stvar spremenila in to kar nekajkrat v zadnjih letih. Vedno se najde kdo, ki želi na novo postaviti definicijo. Nazadnje je bil to mladi mož z imenom Justin Townes Earle, sin Stevea Earlea. Ozdravljen je alkoholizma in želi tak tudi ostati. Kot njegov oče…«
Kurt pušča vtis, da se za njegovimi besedili skriva globoka eksistenčna resnica. Tudi ostali so zaverovani vase, zdi se, da Lambchop počnejo nekaj silno pomembnega (Kurt se je s to razlago rad strinjal). Ampak, kar bi sicer označili za hibo, so Lambchop znali obrniti sebi v prid. Momljanje je postal njihov zaščitni znak, kot tudi celoten zvok, kjer redko prevladuje določen instrument, ampak si vodilno temo radi izmenjujejo, nadgrajujejo, razvijajo. Ne gre spregledati prikritega humorja in male obscenosti, ki se pojavljajo na vsemogočih mestih. Prvi album, na primer, nosi dvojni naslov. Na eni stranici plošče je izpisan naslov Hope You're Sitting Down (kako primerno), na drugi Jack's Tulip, v notranjem ovitku pa se prikaže golo žensko mednožje. Vse te male »nepravilnosti« so oteževale njihovo širšo prepoznavnost, trajalo je kar nekaj plošč in turnej, da je Kurt lahko opustil težaško delo in se povsem posvetil glasbi. V slovo nekdanjemu šefu je spisal pesem I Sucked My Boss's Dick (najdemo jo na EP plošči Hank). In če bi že iskali primerjavo, bi jo lahko našli na drugem koncu sveta, na relaciji Nottingham-London, od koder prihajajo Tindersticks. Ko sva z Zlatom Krečem daljnega leta 1996 govorila s Kurtom po koncertu na Dunaju, je izrazil veliko spoštovanje in zanimanje za Tindersticks, in kako bi se enkrat rad srečal z njimi. Mu je medtem uspelo? »Končno sem se srečal z njim v Londonu pred nastopom, ki smo ga imeli v dvorani Shepard Bush. Kasneje je Stuart prišel v Nashville in snemal v studiu z Markom Neversom (članom Lambchop, op.a.) in takrat sva se večkrat srečala. Posnel sem tudi pesem za »otroško« ploščo, ki jo je sestavil, naslov je Songs For The Young At Heart. Stuart je res prijazen mož.«
Ko je odpadlo težaško delo s parketom, bi pričakovali, da bodo Lambchop oživili. To se je zgodilo le delno na ploščah Nixon in Thriller, ko so ponudili nekaj skoraj plesnih soulovskih skladb, med njimi najbolj evidentno priredbo Curtisa Mayfielda. In takoj potem z albumom Is A Woman potonili nazaj v svoj hermetičen svet… To je edini album, kateremu so priložili besedila. Kurt je mnenja, da prvič, niso vredna samostojnega natisa, da funkcionirajo le skupaj z glasbo, in drugič, ne bo razvajal poslušalca, naj ta sam razvozlja, kaj in o čem poje. Na ovitku CD plošče natisnjenih besedil brez povečevalnega stekla ne boste prebrali.
Njihovi albumi imajo »koncept«, vsaj ohlapno idejo, ki povezuje večino pesmi na določenem albumu, so zaokrožena celota, ki jo največkrat določa Kurt Wagner. Tako je središče albuma Nixon na novo definiran soul, minimalistična je Is A Woman, grandiozna sta dva istočasno objavljena albuma (v Evropi) oziroma dvojni album (v Združenih Državah) Aw C'Mon / No You C'mon. Si Kurt že vnaprej začrta osnovno idejo posamezne zbirke pesmi? »Poskušam, da se stvari razvijajo same od plošče do plošče. Kar običajno pomeni, da se bo aktualna plošča razlikovala od prejšnje, ker nismo preveč navdušeni nad ponavljanjem samega sebe. Vsaj ne zelo očitno.«
Neokrnjeno introspektiven je album Damaged, zložen po bolezni, ki bi lahko sklenila življenjsko pot Kurta Wagnerja. Opažanja so se skoraj morala obrniti navznoter, v sam smisel bivanja… »Imel sem raka na prostati in še polovico spodnje čeljusti so mi zamenjali z delom medenice zaradi agresivne ciste v čeljusti. Oboje je nastalo neodvisno. In ja, še vedno kadim.«
Ne nepomembna je tudi trenutna zasedba, tudi ta je določala vsakične odklone, čeprav je zasedbo vedno uspelo ohranit prepoznaven zvok. Še instrumentalne skladbe vedno preveva lambchopovski slog. Kurt Wagner večinoma izhaja iz banalnih opažanj, morda se je pokvarila klima, morda je potrebno priključiti video predvajalnik, morda mu je žena iz sobe med televizijskimi poročili zaklicala National Talk Like A Pirate Day, in iz tega hitro splete pesem. Ker so bili Lambchop od vsega začetka nadpovprečno produktivni, so mnoge pesmi objavili le na singlih in tribute kompilacijah, tudi redni albumi praviloma izhajajo še v razširjenih, deluxe inačicah z dodatnimi pesmimi. S tem so zavestno širili ljubiteljsko bazo, pri nabavi vseh njihovih posnetkov se je bilo potrebno potruditi. No, kasneje so te težje dosegljive pesmi le zbrali v albume, doslej so objavili že tri take. Skrbijo, da presežek v ustvarjanju ne gre v nič. Lani so na turneji ponujali t.i. tour only CD, kompilacijo priredb odigranih v živo. Izbor je raznovrsten, od pričakovanih Leonarda Cohena in Leeja Hazlewooda, preko poskočnice Curtisa Mayfielda in nenavadno udarne (Get A) Grip (On Yourself) novovalovcev The Stranglers. Žal jih pri nas v živo še nismo videli. Koliko časa bo potrebno še čakati na koncert Lambchop v Sloveniji? »Upam, da ne tako dolgo, kot ste že morali čakati! Nekaj težje je igrati na prostorih, ki so sicer za nas atraktivni, ampak težje dostopni že zaradi dejstva, da moram nahraniti mnogo ust v skupini, ampak potrpežljivo bomo čakali na takšno priložnost. Morda bo ta članek pripomogel h koncu čakanja. Če bo tako, potem se bomo zadovoljno zleknili in se veselili dejstva, da je novinarstvo za nekaj dobro… beri, da nas pripelje k vam.«
Vpogled na njihov koncertni oder je še vedno mogoč s pomočjo aktualnega koncertnega devedeja No Such Silence. Sedaj so Lambchop izvrstno uigrana zasedba, vsak zven je na svojem mestu, spremljevalna zasedba se gibko odziva na vsak Wagnerjev znak. Ker pa vedno ponujajo mali presežek, na odru gostijo ženski godalni kvartet, ki v okviru koncerta dobi samostojni del.
Nazadnje je Kurt le priznal, da so Lambchop on plus spremljevalni glasbeniki. Konec koncev napiše vse pesmi, jih odpoje, in pesem je bila vedno osnova njegovega/njihovega početja. Prav na aktualnem ploščku OH (ohio) je vse pesmi napisal brez drugih, se sam odpravil na turnejo in v živo še uglasil vse podrobnosti. Tako izdelane pesmi je potem prepustil skupini in dvema producentoma, da jim dajo končno obliko. »Če sem natančen, sva pesem Ohio napisala skupaj s Tonyjem Crowom. Ampak občutek je bil krasen, naj producenta naredita svoj posel in samo čakal sem lahko, kdaj bosta zadovoljna z rezultatom. Je nov način dela, nekdo drug bolj objektivno oceni, kar si naredil.«
Politika se spet dogaja v »offu«, kar odlično predoča naslovnica plošče, delo amaterskega slikarja Martina Peeda. Na sliki New Orleans Police Beating je v ospredju ljubeči se par, skozi okno pa v ozadju vidimo ulični pretep policije. Glede na to, da Lambchop nimajo neposredne povezave z ameriško zvezno državo Ohio, je ena od interpretacij naslova tamkajšnje velike volilne goljufije administracije Georgea Busha, razkrita leta 2006, v času, ko je Kurt začel s pisanjem pesmi za novo ploščo. Končno je pred leti izšla plošča Nixon. Nenazadnje so na notranjem ovitku plošče How I Quit Smoking objavili več dokumentarnih fotografij Irme Hadžimuratović, žrtve vojne v Bosni. Če se že ne odzivajo s konkretno akcijo, je njihovo opozorilo hkrati kritika in samokritika. »Glede na to, da je sliko New Orleans Police Beating narisal prijatelj in sodobnik umetnika, ki je naredil ovitek za How I Quit Smoking, je razumljivo, da delita podobno občutljivost. Oba sta bila moja učitelja na umetniški šoli in razumljivo, da sem se nekako navzel teh idej tudi sam«.
V celoti je OH (ohio) lambchopovsko uravnovešena zbirka pesmi. Po desetih dolgoigrajočih ploščah je že nepravično pričakovati nov zasuk, še posebej, ker se je tudi zasedba skrčila na po njihovem standardu nizko število pet. Izstopajo morda tri, štiri pesmi. Med hudomušne sodita izsek iz sanj Sharing A Gibson With Martin Luther King Jr in enigmatična I'm Thinking Of A Number (Between 1 and 2), izstopa še všečna Slipped Dissolved And Loosed in skupaj z živahno Of Raymond so tiste, ki bodo še leta del njihovega koncertnega repertoarja. Ostalo so še vedno solidne kompozicije, ki pričajo, da med uspelimi in neuspelimi pesmimi Lambchop ni velike razlike.
Ob koncu si nisem mogel kaj, da ne bi Kurta pobaral o v nebo vpijoči recesiji, ki se je iz krize glasbene industrije razširila na globalni gospodarski sektor. »Je samo nov dan v življenju, veš. Mislim, da bodo v glasbi vedno obstajale spremembe, in morajo se dogajati. Morda se bo nekega dne vse, kar počnemo, zdelo nepomembno. Če pride do tega, bom še vedno lahko igral sam zase«.
(Muska, januar-februar 2009)
Janez Golič
|