LAMBCHOP
How I Quit Smoking
(City Slang, 1994)
Vpliv okolja, v katerem določena glasbena skupina odraste, je hočeš nočeš prisoten v njenem izrazu. Že mnogokrat se je izkazalo, da je tovrsten vpliv nekaj časa lahko potisnjen v ozadje, da je komaj opazen, še posebej v začetkih, ko skupina zavestno išče lastno identiteto in se odreka tradiciji, kakor se za prepad med generacijami tudi spodobi. Lambchop so odrasli v Nashvillu, središču posladkanega in vseh stvarnosti odrešenega countryja, vendar je pravih stičnih točk, torej tistih, ki usodno določajo identiteto skupine, malo. To so le zategli zvoki lap steel kitare, in lagodno vzdušje, ki preveva takorekoč vseh 52 minut druge plošče Lambchopov. V primerjavi s prvim albumom, odlično naslovljenim z I Hope You're Sitting Down, je How I Quit Smoking stilsko močneje zaokrožen, v celoti umirjen in izenačen izdelek. Trinajst članov s karseda različnimi inštrumenti, mnogimi povsem netipičnimi za žanr, ustvarja glasbeno podlago za osebne izpovedi Kurta Wagnerja. To niso običajne ljubezenske žalostinke, saj v notranjosti nosijo motive boleče osamljenosti, sovraštva in zavesti o nepopravljivi naravi sveta, dovolj nazorno nakazane s prizori sarajevske stvarnosti na notranji strani ovitka. Lambchop niso osamljeni jezdeci na novo definiranega countryja. V sledeh so si ga prisvojili tudi Spain, kvartet iz San Francisca, prav od tam prihajajo Tarnation in skoraj ne moremo mimo še enih nepopravljivih melanholikov Palace Brothers oz. sedaj le še Palace. A Lambchop so še najbližje duhu britanske šesterice Tindersticks. Druži jih širok izbor inštrumentov, orkestracija, prisvajanje stilov in globoka naracija. In male predrznosti, ki so skrite pod elegantno podobo gospodov srednjih let.(Tribuna)
Janez Golič
