LAMBCHOP
Is A Woman
(City Slang/Dallas, 2002)
Očitno nekatere izjave Kurta Wagnerja ne držijo več. Nekdaj je trdil, da igra karseda mirno glasbo le zato, ker čez dan dela s težkimi, glasnimi stroji in ko pride domov, mu ni do tega, da bi do konca privil kitarski ojačevalnik. Raje sedi in ob akustični kitari bolj momlja kot poje svoje stihe. Po štirinajstih letih takega deljenega delovanja je nesojeni vodja nashvilskih Lambchop pustil redno službo in se oprijel zgolj glasbe. Torej bi obenem moral izginiti vzrok njegove umirjenosti. Pa ni, daleč od tega. Is A Woman je celo najbolj umirjena plošča tega country orkestra, ki šteje tja do 14 članov. Tokrat bi jih Kurt potreboval mnogo manj, morda le pianista Tonyja Crowa in producenta Marka Neversa. Poglavitno novost in svežino plošče prinaša interakcija dveh instrumentov; razrahljani potegi na kitari se izmenjujejo s podaljšanimi toni klavirja, namerno izpuščeni akordi oziroma preskoki pa ustvarjajo potrebno notranjo dinamiko za skoraj monoton, malokdaj povzdignjen glas Kurta Wagnerja.
Na plošči ni izstopajočih pesmi, potencialnih uspešnic, skratka nekaj, kar bi pritegnilo na prvi posluh. Lambchop zahtevajo strpnega poslušalca, nekoga, ki bo zmogel dobro uro poslušati njihovo muziciranje brez daljinskega upravljalca v roki. Tudi Kurt je potreboval predhodnih 5 albumov, da je dokončno izpolnil potencial. Naj so bile njegove pripovedi še tako zaverovane vase, hudomušna žilica mu ni dala miru, praviloma je na ploščah izskočil, presenetil udobno zleknjenega poslušalca. Morda ga je spravil do nelagodja že s svojim komaj razumljivim petjem, za povrh mu ni privoščil na ovitku natisnjenih besedil, naj jih razvozlja sam. Drugič je med lagodne pesmi vtaknil s falsetom odpete priredbe funk klasik z začetka 70.let, kot odmev spomina iz nastniških let. In najevidentnejši primer rušenja vsega lepega, kar na sredino albuma Thriller je uvrščen petminutni solističen kitarski feedback.
Takih in drugačnih izpadov na albumu Is A Woman skoraj ni oziroma so se neopazno zavlekli pod površje. Če je Kurt končno natisnil besedila, so ta berljiva le s pomočjo povečevalnega stekla, spremljevalni zborček je potisnjen v ozadje, šumi so odstranjeni… Ali, Lambchop so končno ozdravljeni vseh malih nesramnosti, postali so zreli, odrasli, resni… V dobro in slabo njihovega imena.
Težko verjamem, da se te spremembe posledica tiste nujne prilagodljivosti, ki omogoča (vsaj) preživetje. Prej se nagibam k misli, da Kurt izpadov preprosto ne potrebuje več. Čuti se dovolj močnega in samozavestnega, da ponudi prečiščeno izpoved. V času hitro pripravljene glasbe za še hitrejšo konzumacijo bo tako ali tako našla pot le do maloštevilnega poslušalstva. No, če ne drugega, je vsaj razpored pesmi obrnil na glavo. Naslovna Is A Woman sklene album, ko bi vendarle sodila na začetek. Je edina, ki (resda šele v drugi polovici) postreže z nekoliko živahnejšim ritmom, ko se album praktično konča. In kar kliče k ponovnem poslušanju. Spet in spet…
(Muska)
Janez Golič
