LAMBCHOP
Aw C'Mon / No You C'Mon
(City Slang, 2004)

Vsak po svoje se spoprijema s problemom tabule rase. Kako napolniti prazen list, kako začeti, kako nadaljevati… V kreativnih sferah popularne glasbe nastopijo še dodatni faktorji, od običajnih ciklov nastopanja in izdajanja plošč, tu so pritiski založb, pričakovanja ljubiteljev. Kar uveljavil se je cikel na dve leti – kolikor spodobnih pesmi se nabere v času med nastopanji in nadležno promocijo, toliko se jih pač objavi na albumu.
Kurt Wagner je ta princip še poudaril. Zadal si je nalogo, da vsak dan napiše eno pesem, pač v obdobju, ki si ga je začrtal sam. Po množini objavljenih pesmi na dvojni CD plošči Aw C'Mon / No You C'Mon, je bil s svojim dosežkom nadvse zadovoljen. Takih pesmi je namreč kar 24, preveč, da bi jih vse zabeležil na en CD. Potreboval je dva, ne da bi vsebino vsakega kakorkoli konceptualno zaokrožal. Sta enakovredna ploščka.
No, roko na srce, če bi nekaj instrumentalov (od skupaj 6) prihranil za, na primer, stran B razširjenega singla, bi šlo ostalo gladko na en disk, ampak očitno je šlo za princip. Kar je zadovoljilo vodjo Lambchopov, naj bo zbrano lepo skupaj, za evropski trg celo v skupni embalaži, čez lužo sta diska na voljo tudi posebej. Čudna so pota založniška…
Če razglabljam naprej, je Wagnerju tak podvig lahko uspel tudi zato, ker se je držal značilnega Lambchop sloga. Le tako je pisal pesmi po tekočem traku. Tokrat je šlo brez silnih novotarij, skokov v funk sedemdesetih, falsetov, mogočnih orkestracij… Pa še feni so si oddahnili, ta večno nehvaležna baza, ki zahteva vsakič boljši in drugačen album, ko izvajalec izskoči od pričakovanj, pa jih takoj dobi po glavi. In Lambchop so pač skupina, ki je že zoblikovala prepoznaven zvok, velikih preskokov tu ni pričakovati. Naj po novem notri mešajo hiphop?
Aw C'Mon / No You C'Mon je album, na katerem se Lambchop preprosto povzemajo. Še vedno ostane dovolj širine, na eni strani trpke pripovedi, ki jih Kurt izpoveduje s pridušenim šepetom, znajo pa tudi priostriti kitare, prav po Reedovsko se razdajajo, s tem, da humor nikakor ni izginil iz Wagnerjevega arzenala (bil se pod naslovom O mojem vžigalniku lahko skrivala eksistencialna vsebina?). Po prejšnji, dokaj intimistični plošči Is A Woman, je skupaj spet več kot 10 Lambchopov, ki že zato mnogokdaj rešujejo šibko pesem z domiselnimi, polnimi aranžmaji. Brez Wagnerja pa sami ponujajo izrazit intermezzo, ki kar kliče po uporabi v radijskih jinglih. Nekaj je, revolucija pač ne.
(Rock Obrobje, april 2004)

Janez Golič