LAND 250 - knjiga fotografij
Patti Smith
(Fondation Cartier, 2008)

Konec junija se je v Centru sodobne umetnosti Fondacije Cartier v Parizu sklenila velika retrospektivna razstava Land 250 Patti Smith. Ob tej priložnosti je izšla tudi bogata monografija z istoimenskim naslovom, končno pa sem si lahko ogledala tudi težko pričakovani dokumentarni film Stevena Sebringa Dream of Life, ki je pravkar začel svoj pohod na svetovna filmska platna.

Razstava in film ponujata kopico iztočnic v razmislek, saj sta sad dolgoletnega ustvarjalnega dela Patti Smith, skrbnega arhiviranja avdio, video in fotografskih posnetkov in dovršene konceptualne sklenitve projektov.
Vsako srečanje z umetnostjo Patti Smith je dogodek zase. Ko sem si v Parizu ogledovala fotografije, sem se počutila podobno kot na njenih koncertih; obkrožena s množico zainteresiranih ljubiteljev umetnosti sem spoštljivo drsela s pogledom po risbah, fotografijah, zleknjena v starem usnjenem divanu, ki je s postavitvijo pričaral domačnost njenega doma, sem v miru predelala zgodnje filme, ki sta jih delala skupaj z Robertom Mapplethorpom, prisluhnila najzgodnejšim nastopom in počasi, počasi drsela v njeno dojemanje sveta.
Patti Smith se je začela ukvarjati s fotografijo že leta 1967, ko je svoje fotke lepila v kolaže. Nekoliko resneje se je k fotografiji vrnila 1995, nabavila star aparat Polaroid Land 100, ki ga je potem leta 2002 zamenjala tudi za starega Land 250. Po dolgotrajnem procesu risanja, snemanja ali pisanja pesmi, je bila fotografija tisti medij, ki me je osvojil s svojo takojšnostjo. Rada imam preproste tehnike: blizu-daleč, svetlo-temno. Večina fotografij je strogo osebnih, v večnost so ujeti predmeti in ljudje, ki jo navdihujejo; tu je recimo fotka postelje Virginie Woolf, pa fotografija pisalnega stroja Hermanna Hesseja, copati Roberta Mapplethorpa… Nisem fotografinja, vendar mi je fotografiranje dalo občutek celovitosti in osebnega zadovoljstva. To so relikti mojega življenja, spominki mojega potepanja. Vse, kar sem se naučila, je bilo nekaj malega o svetlobi in kompoziciji.
Biografski film Dream Of Life je odličen dokumentarec o Patti Smith. Dvanajst let trajajoč projekt režiserja Stevena Sebringa so letos januarja premierno predstavili na festivalu neodvisnega filma v Sundanceu. Pravzaprav se mi je vedno zdelo čudno, da Patti Smith, ki vedno tako skrbno beleži svoje delo, še ni izdala nobenega glasbenega filma. Posnetkov z njene bogate glasbene kariere se je nedvomno nabralo precej. Toda, vse je v načinu dela, vse je v stilu, vse je v zgodbi. In Dream of Life je dokumentarec, kot bi ga naredila Patti Smith, režiser je tu le, da sledi njeni viziji, energiji in strasti, ki se v različnih življenjskih obdobjih zapisuje z vedno novim nabojem.
Sodelovanje s S. Sebringom se je začelo leta 1996, z njeno vrnitvijo na glasbeno sceno. Takrat se je namreč odzvala prijaznemu vabilu Boba Dylana in se mu pridružila na odru. Po šestnajstih odmaknjenih letih družinskega vsakdana v mestu Detroit se je po smrti moža Freda Smitha odločila vrniti se v njen ljubljeni New York. Dokumentarec tudi sicer komentira, usmerja in vodi Patti Smith, sproščena v domači dnevni sobi strogo konceptualno, čeprav ne nujno vedno kronološko, že uvodoma na hitro in zelo faktografsko zakoliči pomembne letnice njenega življenja; mladost v Chicagu, selitev v Philadephijo, potem v New Jersey, delo v tovarni in odhod v mesto sanj New York. Kar me pri njen posebej navdihuje je izredna prepričanost v lastne sposobnosti, verjetje v uspeh in v samo sebe. Že kot deklica je posedovala tiste človeške lastnosti in vrline, ki so bile značilne za njeno umetniško delovanje, to je divja in nepredvidljiva domišljija, nenehen in povsem specifičen odnos do religije in uporništvo proti konformizmu in dodelitvi tradicionalnih spolnih vlog. V pripoved mojstrsko nevsiljivo padajo posnetki iz preteklosti, večinoma črnobeli, zelo osebni in večinoma povsem novi : Patti na obisku pri svojih starših (na katere je bila na svoj način zelo navezana, še posebej na očeta, album Gung Ho je v bistvu posvečen njemu), Patti skupaj z otrokoma, Patti v zaodrju v družbi najožjih dolgoletnih glasbenih prijateljev, še posebej ganljivi so posnetki skupnega muziciranja s Samom Shepardom. Igral je Blind Rage, ko sva se prvič videla, je povedala vidno vznemirjena. Lahko smo videli njune skrivne tatooje, Patti ga ima na kolenu, Sam pa nekje na dlani in še nekaj sentimentalnih drobcev, ki povsem nedvoumno pričajo o njuni bližini duha iz mladosti. Iz intime pripovedi nas naslednji kader vrže direktno na koncertni oder, kjer vidimo in slišimo drugo Patti Smith, energično in divjo v diktatu rokenrola in njene vizije le tega. Dokumentarec je v bistvu nenehen preobrat iz intime v javno in obratno; včasih imaš občutek da gledaš dva obraza Patti Smith; Patti, kot jo poznajo najbližji in Patti, kot jo vidimo na odru; Patti, ki igra na akustično kitaro in poje z njenim prekrasnim močnim glasom (ko jo poslušam, si zaželim, da bi v bodoče v tem stilu izdala tudi ploščo) in Patti v drugem kadru na koncertnem odru, ko v okviru benda vehemento vrti kitaro v maniri kakega Peta Townsenda. Njena izvedba komada Rock'n'Roll Nigger se začne z branjem Deklaracije neodvisnosti in zaključi z odlomkom iz Glorije ponazarja natanko to, kar je Patti Smith: raziskovalka zgodovine, aktivistka in borka za človekove pravice in predvsem rokenrol bojevnica. Toda kljub navidezni dualnosti deluje kompleksno enotno in v vseh desetletjih umetniškega delovanja večno navdihujoče. In prav tu je po moje največji poudarek filma, kajti skozi pisano in govorjeno besedo vedno izskoči ista oseba, strastna in svobodoljubna, odkrita in angažirana umetnica, ki brez dlake na jeziku verjame v umetniško moč. Vedno. Morda to najbolje ponazarja izjava, ki jo je dala pred leti v intervjuju japonski televiziji in ponazarja stalno bitko za aktivno in nesprenevedavo samoizražanje. Vsi govorijo o koncu… koncu umetnosti, smrti rokenrola, smrti Boga. Jebi to! To je MOJA priložnost na svetu. Nisem živela v Mezopotamiji, nisem bila v rajskem vrtu, tukaj sem zdaj in hočem živeti v najboljšem času. To je moja Zlata doba,… ko bi le vsaka generacija spoznala, da je pravzaprav čas za veličino prav zdaj, ko so živi… čas cvetenja je zdaj. Aktivizem in močna želja po spremembah so namreč tiste stalnice, ki jih pri Patti Smith vseskozi spremljamo. Morda imam v filmu za hipec občutek, da se je vendarle nekoliko umirila, še posebej, ko jo gledam v resnično nežnih, z veliko mero okusa in diskretnosti prikazanih kadrih, ko si dovoli vpogled v intimo. Njeni takti plesa in nežen objem s šestindvajset let mlajšim glasbenim kolegom, kitaristom in nekaj časa tudi njenim ljubimcem Oliverjem Rayem, se v naslednjem posnetku prelijejo v sliko iz današnje realnosti, vidimo jo, kako odmaknjena v svetu svoje umetnosti recitira svoje poeme in boža eno izmed svojih preštevilnih muc. Toda le za hip, naslednji flash back je Chelsea hotel v New Yorku, pa razgrajanje po odru in tista njena iskreno poštena interakcija, zaradi katere jo imam rada in zaradi katere je tudi rokenrol tako živa in privlačna umetnost.
Patti Smith je nedvomno vsestransko talentirana umetnica. Preden je svoje mesto našla v rokenrol bendu je risala, kiparila, fotografirala, pisala poezijo. Kar me vedno znova pritegne pri njej, je njena vizija rokenrola. Rokenrol je naš kulturni glas. V svojem življenju sem ga videla, kako se razvija…in mimogrede, decembra bom imela 62 let, in bil je revolucionaren, v vseh pogledih. Mladim ljudem je ponujal nek izhod, kjer so lahko kanalizirali vso to novo energijo, ki jo prejšnje generacije v taki obliki niso imele. Sanje življenja.
(Dnevnik, avgust 2008)

Varja Velikonja