LAURIE ANDERSON
Bright Red/Tightrope
(Warner Bros, 1994)

Laurie Anderson ustvarja zvočne ilustracije svojih sanj in spominom. Njene pripovedi so vse od plošče Big Science prepojene z odtujenimi odnosi, z nezmožnostjo pristnih stikov in relacij. Njeni protagonisti lebdijo v praznem, brez konstitutivnih koordinat, kominicirajo z besedami brez pomenov. So torej le v razmerju s stvarmi, subjekti pa so se izgubili v virtualnem svetu tehnoloških nadomestkov. Laurie Anderson se stanju ne postavlja nasproti z organsko glasbo, z glasbo ki živi in diha, ampak z izvornimi načeli umetnosti, naj bo ta ogledalo sveta. Če je ta stehniziran, odtujen in hladen, potem naj bo tudi glasba takšna, za povrh še ustvarjena s ustreznimi sredstvi. Tu je v veliko pomoč studijski čarovnik Brian Eno, ki je album Bright Red/Tightrope produciral in nasnel še nekaj ritmičnih okraskov. Ravno razdelani sintetični ritmi so glavni tvorec glasbene podloge, na katero Laurie nalaga svoje pripovedi. Aranžmaji so le koščki melodij, ki barvajo razpoloženja, kljub temu pa so zaupani eminentnim glasbenikom kot so Guy Klucevsek, Greg Cohen, Marc Ribot, Adrian Belew in celo Lou Reed. Ravno zato glasba Laurie Anderson še ni zdrsnila v konceptualni perfekcionizem kakšnih Kraftwerk, ampak pod hladno površino ždi življenska izkušnja, ki brez sramu niha med živo rdečo organskostjo in napeto vrvjo, ki tu predstavlja drugi pol. Večplastnost njenih sporočil pride do polne veljeve šele v multi-medijalnih predstavah, njeno pojavljanje je strogo artistično in okleščeno običajnih popularno-glasbenih draži. Zato plošča Bright Red/Tightrope na goli zvočni ravni kaj kmalu zapade v zgolj zvočno estetski vir užikov in funkcionira le odlično posneta glasbe za ozadje.
(GM)

Janez Golič