Portret: MARK LANEGAN

Zato pa je Mark Lanegan dobro desetletje stal v ospredju v skupini Screaming Trees, ki je krojila ozadje t.i. grunga. Navkljub silni želji se nikoli niso prebili v ospredje, med velike štiri – Nirvano, Pearl Jam, Alice In Chains, Soundgarden. Delali so s producenti, ki naj bi zagotovili tisti preskok med največje, a ta se kar ni zgodil. Poleg tega je v skupini stalno vladale napetosti, kar lahko pripišemo problematičnemu odraščanju Marka Lanegana, težavami z drogo (pri 18-ih je bil že v rehabilitacijskemu centru) in alkoholom, in končno glasbena razhajanja. Brata Conners sta v skupini predstavljala rockovski pol, Mark pa se je nagibal še v druge smeri, predvsem nazaj, v ameriško tradicijo bluesa in countryja. Ko v Screaming Trees ni našel sorodnih duš za tovrstna raziskovanja, je poskusil celo s Chrisom Novoselicem in Kurtom Cobainom. Skupaj naj bi posneli napol akustični maksi singel, a zdi se, da so prehiteli sami sebe. Od vsega je ostal en posnetek, priredba tradicionalne Where Did You Sleep Last Night?, ki se je znašel na prvem solističnem albumu Marka Lanegana – The Winding Sheet. Letnik 1990. Počakati je bilo treba še tri leta, do nastopa Nirvane na MTV. Takrat je Laneganova izjava dobila na veljavi in potrditev, med trdim rockovskim in akustičnim folk pristopom ne dela razlike. Sta le dve plati iste stvari. K vsemu pristopa z isto intenzivnostjo in predanostjo. Kar je kasneje še večkrat pokazal in dokazal in to počne še danes.
Po zaslugi meteorskega uspeha Nirvane so prosperirale še ostale skupine iz Seattla in okolice. Screaming Trees so hitro podpisali za veliko založbo, za film Singles (poslovenjen v Ne mečte se stran) so prispevali pesem Nearly Lost You in zabeležili velik komercialni uspeh. Ki pa ga niso znali, zmogli nadgraditi in vložki v skupino so bili kmalu večji od prihodkov. Leta 1996 se je skupina razšla.
Mark Lanegan se je torej že v času Screaming Trees rad oddaljil od pravovernega grunge zvoka. Doslej je posnel in objavil vrsto odličnih solističnih plošč, šele tako je lahko poudaril svoj karakter, šele ob na bistvo oguljeni spremljavi je njegov hrapavi, od cigaret in žganih pijač utrjen glas prišel v ospredje. Ampak prav v zadnjih letih je ta dva obraza, dve plati svojega početja še razširil, spustil se je v številna sodelovanja. Najprej ga je na svoja znamenita puščavska snemanja (Desert sessions) povabil Josh Homme, kjer so Marku ustrezala hitra in spontana uresničevanja zamisli. Kmalu je postal pridruženi član Queens Of The Stone Age. Ko so bili ti na turneji, sta se popoldne pred koncertom, Mark in Nick Oliveri rada ponujala v lokalni ploščarni za akustični nastop.
Sodelovanja so se poslej še množila. Sorodno dušo je Mark ponovno našel v Gregu Dulliju. Delita podobno usodo, tudi Greg je dolga leta vodil skupino, ki ni prestopila meje širše priljubljenih skupin in je vedno stala v senci velikih štirih – Afghan Whigs. In po razpadu te se je tudi Greg Dulli vezal v različne zasedbe in v eno teh, v Twilight Singers, zvabil kot gostujočega pevca Marka Lanegana. Nedavno sta dolgoletno prijateljstvo potrdila še s skupnino Gutter Twins. Njun prispevek je tokrat, na plošči Saturnalia, enakovreden in se večinoma naslanja na stare dobre čase. Krog znanstev je sklenjen tudi preko prekmurskih Psycho-Path! Nastopili so kot predskupina na koncertu Queens Of The Stone Age v ljubljanskih Križankah, ko je edinič pri nas na odru pel Mark Lanegan. In bobnar pri Twilight Singers, Bobby McIntyre je produciral aktualni plošček prekmurskih rockerjev.
Običajno je tako, da z leti ustvarjalnost uplahne, premori med posameznimi izdajami se podaljšujejo, vse težje je vzdrževati začetno svežino in zanos. Za Marka Lanegana to ne drži. V zadnjih letih je še pospešil dejavnost, jo razširil na na videz nesprejemljiva področja, a vedno je obdržal visoko raven prepričljivosti. Tak, raznovrsten in z vseh vetrov vkup spravljen album je Bubblegum, prvi in edini doslej, ki ga je Lanegan posnel s »svojo« skupino. Narekovaji so tu zato, ker spremljevalni glasbeniki ne tvorijo trdne zasedbe, večina jih je bila pri roki na puščavskih snemanjih in da hoc so postali člani Mark Lanegan Banda. Zbirka pesmi na Bubblegum bi hitro lahko postala zmešnjava vseh mogočih pristopov, če jih ne bi z hrapavim baritonom skupaj držal Lanegan. Če je prej »oba« pristopa držal narazen, Screaming Trees so bili večinoma zvesti električnim kitaram, solistične plošče Marka Lanegana pa so, če ne akustične, pa vsaj intimistične, izpovedne. Rad pove, da besedila večinoma piše po lastnih izkušnjah. Večinoma govorijo o prekletstvu omame, o usodnih ljubezni, iskanju in begu, ter kakopak smrti. Če je PJ Harvey še nekako logična izbira in se v duetu odlično dopolnjuje z Markom v dveh pesmih na Bubblegum, je bil pocuk za rokav pred koncertom Queens Of The Stone Age v Edinburgu manjše presenečenje. Vsaj na »papirju« ne gre skupaj – nekdanja pevka v melanholičnem ansamblu Belle & Sebastian in ameriški rocker. Ampak Isobel Campbell in Mark Lanegan sta takoj izrazila medsebojno spoštovanje, beseda je dala besedo in kaj kmalu je nastal plošček Ballad Of The Broken Seas. In to kar na daljavo. Isobel živi na Škotskem, Mark v Los Angelesu, zamisli sta si pošiljala preko elektronske pošte in potem vse skupaj realizirala v nekaj dneh. Akustični country&western s simfoničnimi aranžmaji sposojenimi pri Burtu Bacharachu kaj kmalu prikliče v spomin znameniti duet Lee Hazlewood in Nancy Sinatra. Le da je v sodobni različici vse pesmi spisalo dekle, le Mark jih je znal interpretirati tako, kot da so njegove. Prav pred kratkim se je zgodilo še nadaljevanje tega sodelovanja »zveri in lepotice«, in po poslušanju ploščka Sunday At Devil Dirt še enkrat ugotovimo, kako dober interpret je Mark Lanegan, in Isobel boljša avtorica kot se zdi po poslušanju njenih solističnih plošč.
Naslednje, morda presenetljivo povabilo je prišlo s strani angleškega producentskega dua Soulsavers. Rich Machin in Ian Glover sta Marka privabila z odprtostjo, daleč od tega, da bi ustvarjala le sodobno plesno glasbo. Že njun prvi album je krasil vokal iz drugega sveta, Josh Haden je sin jazzista Charlesa Hadena, sicer pa kitarist in pevec v eni najtišjih skupin na svetu, Spain. Na drugem albumu It's Not How Far You Fall It's The Way You Land poje Lanegan osem od enajstih pesmi, ki se razprostirajo od globokega groova v Revival do počasne soul izpovedi Jesus Of Nothing.
Ne tako fatalen kot Johnny Cash, ne eleganten kot Leonard Cohen, niti ne obešenjaški po Tomu Waitsu, a tu nekje je Mark Lanegan našel svoj glas. Čas bi bil, da se omenjenim približa še po statusu.
(Muska, julij-avgust 2008)

Janez Golič