MARK LANEGAN BAND
Bubblegum
(Beggars Banquet/Dallas, 2004)

Na Marka Lanegana je postala večina pozorna šele, ko so ga v svoje vrste vzeli Queens Of The Stone Age. Dejaven pa je Mark že vrsto let. Najprej je sredi osemdesetih let pel v bendu Screaming Trees, ki čeprav se je sredi grunge vročice celo preselil iz Washingtona v Seattle, ni zabeležil širše popularnosti. Še najbliže temu so bili z uspešnico Nearly Lost You, uporabljeno tudi v filmu Singles, a kam dlje se jim ni uspelo preriniti. Vmes je prišel še alkohol in droge, in namesto da bi Screaming Trees sledili, na primer, Pearl Jam, so se neslavno razšli.
Zato pa je Mark nadaljeval samostojno kariero, in sicer je šel v smeri ponotranjene, izpovedne glasbe, ki se je v veliki meri naslanjala na tradicijo ameriškega rocka, predvsem bluesa in countryja. Ne čudi, da je, na primer, prijateljeval z Jeffreyem Leejem Piercem iz The Gun Club, na albumu priredb I'll Take Care Of You je celo objavil zadnjo pesem, ki jo je Jeffrey napisal. Za ostale priredbe je Mark pobrskal dosti dlje nazaj, in pokazal na neizčrpen izvir starega bluesa. Njegova bolečina se napaja prav tam.
Kot omenjeno, so ga iz obskurnosti potegnili Queen Of The Stone Age, obenem je njega spet zadel trd kitarski zvok. Vse to je združil na novem samostojnem albumu, povsem neprimerno naslovljenem Bubblegum. Kajti, izraz 'bubblegum' se je vedno uporabljal za hitro pokvarljivo, lahkotno, plehko glasbo, ki jo prežvečimo in brez škode zavržemo. Pri Laneganovem Bubblegumu gre kvečjemu za ironijo, kajti s tem, ko prevzema preverjene obrazce kitarskega rocka, obenem zagotavlja, da bo ta glasba preživela večino tistega, kar se diči na lestvicah najbolje prodajanih plošč…
Če so prejšnji albumi Marka Lanegana zveneli večinoma kot celota, je Bubblegum precejšnji odmik od te prakse. To so prinesli številni gostujoči glasbeniki; samo ugibam, ali so se znašli skupaj spontano, ali jih morebiti ni Mark izbral sam, prav v želji po raznovrstnosti. Vsekakor obstajajo nevidne meje, ki Bubblegum še vedno ograjujejo v rockovski album, čeprav mestoma nenavadno produciran. Kakorkoli, Mark Lanegan nima nobenih težav z glasbeno spremljavo, naj si bo ta frenetična ali stoogesovsko nabrita, mu uspe najti svoj glas, ga umestiti v vrtinec rockovske vročice. Kar niti najmanj ni enostavno, saj Lanegan v karieri še ni zares povdignil glasu, se odprl, izkričal… Tega v njegovi interpretaciji ni. Niti v njegovi naravi.
Vse je že bolj naravno v ležernih, minimalističnih baladah. Tam pride njegov barvit, globok vokal do polne veljave. Takrat se odpre ta paleta najglobjih občutij, za katera pravzaprav ne potrebujemo podrobnejšega opisa. Hm, morda zato Mark na ovitku plošče ni objavil besedil. Tej glasbi se je pač potrebno samo prepustiti in njen 'okus' kar traja in traja…
(Rock Obrobje, november 2004)

Janez Golič