MARK LANEGAN BAND
Phantom Radio / No Bells On Sunday EP
(Heavenly Recordings, 2014)
Relativno dolgo se je Mark Lanegan odrekal vplivu glasbe, ki jo je rad poslušal v poznih najstniških letih. V začetku osemdesetih let je imel ameriški rock v Kaliforniji, kjer je Mark odraščal, večjo težo kot angleški vse lahkotnejši novi val, ki ga je poslušal po zaslugi satelitskih (fantomskih) radijskih postaj. Potem se je zgodil "grunge" in The Screaming Trees, obenem se je Mark zagledal še v tradicijo ameriškega folka in countryja, ki ga je tako uspešno obujal z avtorskimi deli in v priredbah na svojih solističnih ploščah skozi devetdeseta leta. Pravzaprav se je z elektro plesno glasbo avtorsko zbližal šele s sodelovanjem z angležkim producentskim duom Soulsavers, na samostojnih ploščah oziroma na tistih, posnetih s skupino, pa se je le počasi in nekako plaho vključevala elektro-plesna podlaga. Kar ne pomeni, da je sedaj povsem podlegel elektro valu, le sprejel ga je kot enakovredno možnost izražanja. Če le bežno preletimo njegova udejstvovanja v zadnjih letih, vidimo, da se niti najmanj ne drži le ene smeri. Gostuje marsikje; poje z metalci Earth, snema priredbe pesmi svojega pokojnega kamerada Jeffreya Leeja Piercea, posnel je napol akustični album s kitaristom Dukeom Garwoodom, kasneje še album priredb popevkarskih balad. Njegov aktualni album Phantom Radio je na nek način povzetek raznovrstnih pristopov, le da so "delovna" sredstva tokrat drugačna. Kar z aplikacijami na mobilnem telefonu si je Mark Lanegan pomagal pri skladanju novih pesmi in nekaj tega je tudi ostalo na končnih posnetkih. In na katerokoli spremljavo že poje Mark Lanegan, ostaja isti. Zdi se, da se le malo prilagaja glasbi okoli njega. Ta mu ponuja le določeno perspektivo, svež pogled, vzbuja navdih. S hrapavim, rahlo utrujenim glasom, a natančno interpretacijo rešuje tudi povprečne pesmi in prav njegovo petje je vezivo, ki na albumu Phantom Radio spaja akustične balade in triphopovsko-rockovske pesmi v celoto. Na prvi posluh resda izstopajo uvodna in primerno udarna Harvest Home, baladna I Am Wolf in mogočna sklepna poema Death Trip To Tulsa, a kasneje se odkrijejo še drugi biseri, le da so skriti za aranžmaji, ki razkrivajo njegovo mladostno navdušenje nad New Order ali Echo and The Bunnymen. Očitno se je Mark Lanegan zavedal, da je tokrat šel morda predaleč. Da bi bil album nekonsistenten, če bi ga zapolnil z vsem, kar ga zanima in kar je dejansko posnel. Zato je nekaj tednov pred objavo albuma le na vinilu obelodanil 5 pesmi, ki jih na albumu ni. To je EP No Bells On Sunday, kjer je slogovni razpon pesmi še za korak večji kot na albumu. Plesna Dry Iced je še močneje podkrepljena z bas bobnom, sentimentalno balado No Bells On Sunday prekriva še več sintesajzerskih plasti, rockovska Sad Lover trese z močnim udarcem bobna, akustična Jonas Pap nas zapelje v povsem drugo smer, kaj šele sklepna Smokestack Magic, ki se v osmih minutah stopnjuje v raversko vročico. V vsakem primeru, tudi ko je v ozadju, je v ospredju Mark Lanegan; stoičen in predan, čustveno nabit in skuliran, in pri tem prav nič pozerski. Kmalu, ponovno, v živo v Šiški.
(Rock Obrobje, februar 2015)
Janez Golič
