MARK LANEGAN BAND
Somebody's Knocking
(Heavenly, 2019)

Kakšna eksplozija ustvarjalnosti! In to po skoraj 30 letih „samostojne“ glasbene kariere. Ne le, da je Mark Lanegan sestavil več kot soliden album s svojo „skupino“, vmesni čas vseskozi polni s sodelovanji, ki ga povratno oplajajo in vzdržujejo njegovo kondicijo.
V nedavnem intervjuju je celo izjavil, da bi raje delal za šankom v McDonaldsu kot da bi ves čas objavljal enako glasbo. Namreč, marsikateri ljubitelj se nad njegovim početjem v zadnjem času vse bolj zmrduje, češ, čemu ta izlet v elektronsko smer po zgledu angleških skupin iz osemdesetih? Ampak, natanko to glasbo je Lanegan poslušal že kot najstnik, v svojem okolju (zvezna država Washington) pa je takrat našel le glasbenike z naklonjenostjo do psihadeličnega rocka, in tako so tudi na krilih grungea nastali The Screaming Trees. Ki so zanj že prazgodovina.
Somebody's Knocking je pravzaprav šele peti album Marka Lanegana, ki ga je podpisal s svojo skupino. Kar je rahlo zavajajoče, saj je večina studijskega dela opravljenega s pomočjo ritem mašin in drugih elektronskih pomagal, kar sta večinoma zakrivila njegova stalna sodelavca, Rob Marshall in Alain Johannes. Tadva sta še soavtorja pesmi in kitarista obenem. Resnici na ljubo, njena kitarska igra praktično vse dolguje Robertu Smithu (The Cure) in Johnu McGeachu (The Banshees), kar pa se lepo poda celotni zvočni podobi albuma. Obenem je skozi produkcijo zvoka tokrat njegov vokal nekako ločen od glasbene spremljave, in tudi ta je prej na ravni demo posnetkov kot končnega izdelka. A to se le obrobne pripombe. Polovico dela Mark opravi že s samim pridušenim glasom, kaj šele, ko petje položi v navdahnjene pesmi. Po duši je še vedno rocker, kar z nonšalanco izpove takoj v uvodni Disbelief Suspension z verzom „Moving downtown in the wrong direction...“. Med 14 pesmimi ni slabe, bolj ali manj so si enakovredne, tudi stekajo se ena v drugo brez velikih pretresov. V njegovi izvedbi se zdi, da so pesmi nastajale zlahka, da kar vrejo iz njega. Dejansko Mark Lanegan že snema nove pesmi, ki bodo našle mesto na albumu navdahnjenem s prihajajočo knjižno biografijo. Torej bodo bolj osebne, menda tudi bolj akustične, po godu starim ljubiteljem.
Do takrat pa se bomo morali zadovoljiti s programirano glasbo „stare“ šole. Ja, k sreči je pristop njegovih pomočnikov vseeno dokaj retro, sodobnost se jih skoraj ne dotakne. Petje ni speljano skozi autotune efekt, elektronika ni hiphopovskega ali r'n'b tipa. Še vedno se vse prilega načinu petja oziroma mu prepušča vodilno vlogo. Torej so linije preproste, tudi oblike pesmi so povsem standardne, tu se Mark najbolje znajde oziroma poišče mesto za svoja besedila in interpretacijo teh. To je še vedno avtorski album, natanko tak, kot ga je želel objaviti Mark Lanegan in se ne ravna po trenutni tržni logiki (vključno z željami starih ljubiteljev). Mark Lanegan počne svojo stvar, počne jo z neverjetnim zanosom in ravno zato jo počne še vedno izjemno dobro. Nenazadnje, kdor si želi „starega“ Lanegana, ima še vedno na voljo zajeten katalog z mnogimi odkloni. In če mu prisluhnemo z neobremenjenimi ušesi in odprtega duha, bomo vedno našli „istega“ Lanegana, istega najbolj skuliranega tipa v „rock'n'rollu“.

povprečna raven dinamičnega obsega: DR6

(Rock Obrobje, oktober 2019)
Janez Golič