LARSEN
Play
(Important Records, 2005)

»Ambient« in »postrock« sta v zadnjem času dobila izrazito negativen predznak. Kar je bilo svoj čas napredno, se je hitro izkazalo za preoblečen star konformizem. Vsaj v glavnem toku tega, ki je postal preveč domač, zgolj muzak, glasba za ozadje. A obe zvrsti sta dovolj raztegljivi in odprti, da se znotraj tega vedno najde prostor za nove poglede, vzpostavljanje lastne identitete.
Italijanski Larsen so »ambient« le površinsko, zaradi lebdečega drhtenja tekstur, in »postrock« zaradi svojstvene uporabe klasičnega rockovskega instrumentarija. Že tu bi morali dodati vsaj to, da Larsen ustvarjajo formalno razliko z za rock neznačilnim instrumentom, harmoniko, ki tu prej igra vlogo harmonija ali vsaj napol liturgičnega instrumenta. To v njihov »ambient« vnaša strašljiv občutek skrivnostnega, ponotranjenega obreda, ki ne dopušča za večino ambienta značilne newageovske sprostitve.
Larsen niso virtuozi, čeprav imajo za seboj deset let muziciranja in že nekaj v tujini objavljenih plošč. Konkretno, prejšnji redni album Rever jim je založil Michael Gira pri Young God Records, in tudi Play je izšel pri ameriški založbi, Important, specializirani za širok razpon avantgardističnega rocka.
Torej bi od Larsen že lahko pričakovali vešče ravnanje z instrumenti, a zdi se, da to sploh ni njihov namen. Namen je predvsem, kaj lahko iz skromnega znanja in osnov potegnejo – enako pomembna kot sama instrumentalna veščina je oblikovanje oziroma gradnja zvoka. Skladbe so v osnovi nadvse preproste; to običajno odkrito prikažejo kar z začetnim zaporedjem tonov. Večinoma zadoščajo trije, da okoli teh spletejo dovolj kompleksno kompozicijo. Za predlogo jim je tokrat služil elektronski ambient dua Autechre; prvotna ideja je bila celo, da bi posneli album priredb njunih skladb. Skozi avtorske variacije pa so originali postali nerazpoznavni, nekaj tega prinesejo tudi »analogna« glasbila, in Larsen so opravičeno vseh 6 skladb na albumu Play podpisali sami.
Sedaj Larsen kličejo v spomin labodji spev newyorških Swans, epske pasaže dvojnega albuma Soundtrack For The Blind. Končno so pred leti spremljali pevko Jarboe na evropski turneji in takrat brez naporov priredili nekaj pesmi iz repertoarja Swans. In nenazadnje jih Michael Gira ni izbral po naključju.
Druga reminiscenca je kanadski orkester Godspeed You Black Emperor. Z bistveno razliko. Larsen svojih skladb ne razvijajo preko vrhuncev, pri njih ni te razrešitve, sprostitve. Njihov razplet nima logičnega oziroma pričakovanega zaključka, je zgolj zadrževano božanje. Zdi se, da se bojijo pasti, ki se skriva v razrešitvi, da bi bila ta preveč preprosta, pisana na kožo katarze željnega občinstva. Larsen izzivajo prav ta pričakovanja. Njihova urbana zvočna pokrajina nalašč ne eksplodira, ostaja ista, menjajo se le zorni koti. Ne ravno razburljivo, a vtis ostane še dolgo po iztečeni plošči.
(Muska, marec 2005)

Janez Golič