LARSEN
Of Grog Vim
(Important, 2016)

O samem Grogu Vima na spletu niti besede. Vsi rezultati iskanja kažejo v smer novega, 15.albuma italijanskih Larsen, navdahnjenega z "velikim vizionarjem". V redu, če ni na spletu, morda vsaj kaj izvemo iz besedil na albumu? Ne bo šlo, tokrat je glasba striktno inštrumentalna, in kot taka bi bila lahko navdahnjena z marsičim ali marsikom.
Izmišljen ali resničen, Grog Vim je očitno pomemben lik, saj so okoli njega Larsen spletli celoten glasbeni album. Že zaradi dejstva, da tokrat ni gostujočih glasbenikov/glasbenic, pevcev ali pevk, je večji poudarek na sami inštrumentalizaciji. Skozi sodelovanje z Xiu Xiu, ali ko so spremljali pevko Jarboe, je bil njihov prispevek prilagojen, nekako pred-določen. Tokrat je marsikaj drugače.
Praktično vse, česar se Larsen dotaknejo, gre tokrat skozi studijski proces obdelave zvoka. Nekatera glasbila povsem izgubijo svoj zven, ali jih Larsen skozi mešanje zvoka vržejo iz "normalnega" ravnotežja. Potem lahko zvončki preglasijo vso ostalo glasbeno spremljavo. Do skrajnih meja so Larsen tudi izkoristili stereo efekt, predvsem elektronski zvoki prehajajo po vseh dimenzijah. Kot tudi zasnove posameznih skladb. Zdi se, da lahko Larsen za osnovo prevzamejo prav vsak zvočni utrinek in ga počasi razvijejo v celovit, vase zaokrožen zapis. Razvijajo tako, da dodajajo, spreminjajo, izmenjujejo, poudarjajo in odvzemajo. Nič manj pomemben vidik njihovih postopkov ni le odprtost duha, ampak tudi močna zavest, česa se je potrebno izogniti oziroma je ta zavest že vpisana v njihov kreativni gen. Tako da na albumu Of Grog Vim ni slišati populističnih prijemov, niti takih, ki so se uveljavili v "sorodnih" glasbenih smereh. Na primer, Larsen nikoli ne gredo do konca; vrhunci skladb niso vrtinčasti kitarski meteži, niti se posamezni prispevki ne izživijo v progresivnem izkazovanju tehniških veščin igranja. Tudi plesalo se na to glasbo ne bo prav veliko. Larsen imajo svojo vizijo, svoj film, svoj navdihujoč lik... Če že česa manjka, manjkajo prepoznavne linije, oziroma nekaj, kar bi na koncu pustilo močnejši vtis, naj bi si bil ta še tako abstrakten. Tokrat je bolj razburljiva in razgibana pot, na cilju nas čaka nedefiniran, odprt prostor, ki ga še najbolje zapolnimo kar s ponovnim poslušanjem.

(Rock Obrobje, maj 2016)

Janez Golič