LCD SOUNDSYSTEM
Lcd Soundsystem
(DFA, 2005)

Polovica producentskega tima in obenem založbe DFA (Death From Above), James Murphy, je po nesebičnem udinjanju za druge končno objavil dolgometražni album svojega projektnega benda LCD Soundsystem. Album je na voljo v celovitem kompletu, na dodatnem disku so objavljeni še posnetki s predhodnih maksi singlov, večina teh prej dosegljivih le na vinilu. Vinil si v primeru LCD Soundsystem lahko predstavljamo kakor most. Danes ga večinoma uporabljajo tehno didžeji, svoje najboljše čase pa je veliki vinilni singel doživljal koncem sedemdesetih let. In v tisti čas se je uročen zagledal James Murphy, le s producentskimi prijemi svojo glasbo približa 21.stoletju.
Za LCD Sounsystem bi se čas lahko ustavil tudi že koncem sedemdesetih let, končno so se do tedaj že konstituirali poglavitni glasbeni žanri. Neobremenjeno povzemajo »vse«, predvsem združujejo dva nekdaj med seboj skregana bregova, disko in punk rock, končno sta DFA v veliki meri zaslužna za t.i. disko-punk v izvedbi newyorške atrakcije Rapture.
Disko in punk sta preživela zaradi svoje preproščine, igra ju lahko praktično vsak. Obenem puščata dovolj prostora za avtorsko izpolnitev, kar se pri izvedbah LCD Soundsystem vzpostavlja kot poglavitno vprašanje. Kar preveč je očitnih referenc, ki za povrh nimajo veliko skupnega. Lahko so po fallovsko zadirčni, ekstatični na način PIL, ne branijo se primitivizma klubske disko glasbe, mimogrede posemplajo Kraftwerk in nerodno oživijo Bitle, tako kot bi oni na hitro posneli pesem za prvo stran albuma Meddle Pink Floydov. Da, nekatere pesmi so namerno okorne, celo površne in zvočno neizenačene, a težko verjamem, da je avtorjem oz. izvajalcem primanjkovalo izkušenj ali studijskega časa, da bi te »pomanjkljivosti« odpravili in pesmi izpilili do zadnje podrobnosti. Bolj se nagibam k drugačni razlagi; LCD Soundsystem so želeli narediti neobrušeno ploščo, na nek način trdo in odprto. »Popolnih« izdelkov je že tako preveč. LCD Soundsystem v pesmi raje vložijo prvotni entuziazem, žar, željo po ustvarjanju… V tem so povsem uspeli.
Če že v samih pesmih ni najti rdeče niti, obstaja vsaj prepoznavna niansa (je sploh še možna celovita prepoznavnost?). To je - kravji zvonec. Efekt, ki ga k sreči le niso uporabili v vsaki pesmi, je postal že skorajda zaščitni znak DFA, cenen trik, ki v pravem razmerju z disko beatom razplamti vročico sobotne, in še kakšne noči.
(Muska, marec 2005)

Janez Golič