PATTI SMITH Banga
Nov album Patti Smith Banga kipi od kulturnih referenc, literarnih, filmskih in zgodovinskih. Če ga hočeš v celoti ujeti in dojeti je najbolje, da za začetek prebereš knjigo Mojster in Margareta ruskega pisatelja Bulgakova. Idejni okruški pa so bili v glavnem spočeti na desetdnevnem filmskem križarjenju z ladjo Costa Concordia, kjer sta bila skupaj z Lenny Kayejem gosta francoskega režiserja Jean Luc Goddarda v filmu Socialism. Dokaj simptomatično kontroverzno, če upoštevaš srhljivo realen resnični konec križarke, ki je kasneje v vsej svoji metafori dekadentne družbe trenutka potonila na čereh obale… Banga je nova mojstrovina Patti Smith, kjer se v svojem stilu osebno in z razlogom poklanja bodisi spominu na mrtve, nemočne, prijateljico, mlado glasbenico, žrtve japonske jedrske katastrofe… Album izredne izpovedne moči in čisti umetniški presežek. Zame album leta.

Neneh Chery & The Thing The Cherry Thing
Album The Cherry Thing je preprosto povedano šolski primer, ki v osmih lekcijah predstavi svobodno formo sodobne popularne godbe, kot si jo zamišljam sama. V naslovni vlogi ena mojih ljubših glasbenic, leta 1964 rojena Neneh Cherry, ki me glasbeno spremlja vse od davnih osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je s somišljeniki godla v eni najbolj sproščenih in glasbeno izvirnih zasedb sploh, Rip, Rig and Panic. Leta 2012 skupaj z Matsom Gustafssonom na saksofonu, Ingebrightom H. Flatenu na basu in Paalom Nilssnom Loveom na bobnih podpisuje srčno strasten album, polnokrvne jazzovske improvizacije oplemenitene s priredbami rokovske klasike čistega porekla, kot so, kdo drug kot naši znanci iz benda Suicide (komad Dream Baby Dream), ali denimo skladba Dirt gospoda Jamesa Osterberga, da o mojstrovini What Reason Could I Give Ornetta Colemana ne pišem posebej. In povezujoč svež ženski vokal, ki žanrsko prosto svobodno prehaja iz ene oblike v drugo, iz pripovedi v melodijo, drget…Najmočnejša pa je še vedno takrat, ko pred mikrofonom zapoje naslovno Cashback… Sladko presenečenje leta.

Firewater International Orange!
Besedila, angažiranost, spoj godb, ovitek… vse to so hipne opazke, ki se mi podijo po glavi ko poslušam zadnji album meni izredno dragega glasbenika Toda Ashleyja. Spoznala sem ga pred davnimi leti v zasedbi Cop Shoot Cop… kasneje pa ulovila na mnogih koncertih po svetu… Tod je začetni punkovsko rokovski naboj kmalu razširil na vse mogoče glasbene vplive, v zadnjem času tudi na tako imenovano balkansko godbo… Album International Orange! je izšel 9.septembra 2012, kar nikakor ni naključje. Tudi sicer je album izredno družbeno angažiran in spisan dobesedno za današnji turbulentni in kaotični čas. Že uvodna A Little Revolution je mala himna aktualnih pouličnih zborovanj: „Nimam denarja in nimam službe, hitim v neznano in hitim vse hitreje“ in potem refren: „Nočemo povzročati nemirov, nočemo prelivati krvi, želimo si le, eno majhno revolucijo“. Rokovska poetika razpuščena v ohlapnih formah, intertekstualno obogatene s prebliski rokovske zgodovine (da, tudi nekaj Clashov slišiš vmes…), začinjene vedno s Todovo pisavo, polno črnega humorja in cinizma… Kompleksen album, ki vsemu navkljub prinaša tisti zdravorazumski novodobni rokenrol, ki nas dviguje nad gladino. Prisluhnite in potopite se v ritme novih Firewater… Omamno.

Gallon Drunk The Road Gets Darker From Here
Po glasbenih sodelovanjih z Lydio Lunch in igranjem pri nemških faustih, se je James Johnston odločil, da po petih letih posname nov album z matično zasedbo Gallon Drunk. The Road Gets Darker from Here je nova mojstrovina neujemljivih in neposnemljivih angleških glasbenikov; v hamburškem studiu si je na številnih glasbilih dal duška James Johnston, izjemno vlogo pa sta v zvočni sliki naslikala še naš dragi saksofonist in sploh multiintrumentalist Terry Edwards in bobnar Ian White. Album kipi od mrzlične, hipnotične, kakofonične glasbe, temen je in drzen, vznemirljivo pulzirajoč in emocionalno nabit. Po svoji izpovedni moči in ekspresiji močno spominja na njihove najboljše mojstrovine… kot so In The Long Still Night… Skratka, ko poslušam Gallon Drunk je tako, kot da se v trenutku razpustim v času in prostoru…. Morda se je tako počutila tudi Alica, ko je zgrmela v…

Zita Swoon Group Wait For Me
dEUS Following Sea
Stef Kamil Carlens in Tom Barman sta nekoč skupaj igrala pri dEUS. Kasneje je Stef pri novem bendu Zita Swoon Group nagradil in izpel vse tisto, česar v sicer prožni in svobodni obliki glasbenega ustvarjanja pri dEUSih ni v celoti uspel. Naključje je naneslo, da sta letos oba benda izdala svoje nove albume. Priložnost več, da preverim in se prepričam, koliko koga je bilo v eni mojih najljubših rokovskih godb sploh. Lestvica ne vzdrži primerjav, pa naj se še tako trudim…in medtem, ko ostaja Barman rokovsko predvidljiv in še vedno deusovsko zelo vznemirljiv, morda ta trenutek eden najmočnejših skladateljev sodobe pop rokovske produkcije sploh, ostaja Stef v strogem underground raziskovanju godb »tretjega« sveta. Zelo osebno, še vedno, nadpovprečno emocionalno in ritmično zaneseno. Ena mojih najljubših plošč letošnjega leta. Voziti se s Stefom pomeni ta trenutek izlet v vznemirljivo neznano, Tom pa ostaja še vedno isti, stari, dobri, prekaljeni rokovski maček…Kar tudi ni slabo, da se razumemo.

Hugo Race & Fatalist We Never Had Control
Hugo Race je zagotovo tisti glasbenik alternativne godbe (vzeto v najširšem pomenu besede), ki je pogosto gost naših glasbenih odrov… In vendar… mirno lahko zapišem, da gre za enega najbolj spregledanih glasbenikov rokovske godbe. Razmišljanjem, zakaj je temu tako, se posvečam praktično že celo življenje… enoznačnih vzrokov prav gotovo ne gre iskati, ogromno pa je tu ignorance medijev in predvsem vloge kritiškega dela glasbenih izdelkov, kjer vodilno (ne)kulturno in škodljivo vlogo igrajo uredniki praktično vseh medijev, tiskanih, radijskih in spletnih…. Tudi zato ostaja Hugo (pa tudi Tod Ashley, pa James Johnston…) vedno nekje na margini, dasiravno gre za glasbo, ki je vredna posluha in boljše obravnave, ter kritiške umestitve v čas in prostor. Zato Hugo Raceu ta trenutek le pritegnem, da, v resnici res nismo imeli nikoli prave kontrole, toda hudičevo dobro pa vemo, kdo »tam v resnici poje…« Album sodi med brezčasne klasike.

Cat Power Sun
Morda zadnji album ene najbolj talentiranih glasbenic sodobne popularne godbe Cat Power v resnici potrjuje tezo, da se najboljše pesmi porajajo iz največje ljubezni ali konca le te. Brez kančka ironije. Album Sun je namreč v enajstih glasbenih fragmentih zapisano ljubezensko slovo, tako kot ga čuti in reflektira sama. In seveda ni naključje, da se v eni skladbici zasliši tudi naš Iggy Pop. Gre za pesem Nothin but time, ki jo v celoti podpisuje Cat Power, dasiravno gre za praizvedbo znane, Bowiejeve Heroes. Vzneseni himničnosti komada se Cat spretno izogne in se povsem razpusti v njej lastni resignaciji, melanholični melodiji, ki se na koncu razpre v jasen in nedvoumen poziv k lastni viziji in kreaciji samostojnega življenja. Moto, ki mu ostaja na svoji glasbeni poti zvesta tudi Cat Power.

Katarina Juvančič & Dejan Lapanja Selivke
Eno najlepših presenečenj letošnje domače glasbene bere je zame definitivno album Katarine Juvančič in Dejana Lapanje Selivke. Konceptualno zaokrožen album kljub temačnim vsebinam prežema veliko ljubezni in življenjskega poguma. Kot da bi Katarina skozi sebe izpovedala vse tisto, kar se ji je zapičilo v srce in nežno dušo. Glas preteklosti, ujet v bedo trenutka, družbena angažiranost, ki črpa iz preteklosti, iz tujih in domačih zgodb žensk, ki jih subtilno ulovi in nevsiljivo stke v melodije. Ob veliki pomoči skrbno zbranih domačih glasbenic in glasbenikov so Selivke nedvomno plošča, ki se bo redno vračala med nas.

Mark Lanegan Band Blues Funeral
Prvi glas blues rokovskega podtalja ostaja še vedno Mark Lanegan. Definitivno. Njegova plošča Blues Funeral pa odlikuje vse tisto, kar od rokovske godbe pravzaprav pričakujem in vendar so razlike v odtenkih… in ta odtenek je avtorski potencial, ki ga ta rokovski osamelec nosi vseskozi v sebi. Njegova pesem The Gravedigger's Song je že zapisana v nesmrtne rokovske klasike, v podobnem tempu pa Mark iskreno pošteno tlakuje ostale bluesovske potenciale na albumu. In sivo postaja črno in ne, nikakor ne bom ugasnila radia… in saj res… slišim tvoj radio… rade volje in vedno.