Thalia ZEDEK Via
Thalia je ena mojih najljubših songwriterk. Od vedno. Njen album Via je bil definitivno tisti plošček, ki sem si ga v iztekajočem se letu 2013 največkrat privoščila v posluh.
Lirika, ki te posrka vase, zvočne pokrajine, ki jih ob tem plete skupaj s svojo spremljevalno ekipo (klavir, bas, bobni), male simfonije življenja, ki te nagovarjajo, preizprašujejo in nevsiljivo vabijo v zgolj navidezno temačni svet Thalie Zedek. Izjemno emotivna in po svoje sugestivna avtorica, s katero si ob vsakem izidu albuma dodatno želim pogovora. O našem svetu, o vsem, kar doživljamo in po svoje artikuliramo. Thalia Zedek in njen album Via je definitivno album, čigar glasba bo preživela. Podobno kot glasba Cohena ali Dylana, na primer…

NICK CAVE & THE BAD SEEDS Push The Sky Away
O Nicku Caveu težko pišem nepristransko. Resnično. Ker me na njegovo glasbo veže preveč osebnih spominov, ki z resno kritiko nimajo veliko skupnega. Ali pač. Ali pa je ravno v tem tisti keč. A o tem več v kakšnem daljšem eseju o močnih vplivih, glasbenih in vsakršnih, ki so izjemno vplivali na moje kasnejše kritiško razsojanje, na moj vstop v svet rokenrola, ko nenadoma nič več ni bilo tako kot prej… Push The Sky Away je nova glasbena mojstrovina Nicka Cavea in njegove spremljevalne super glasbene ekipe The Bad Seeds. Devet klasično navdihujočih skladb, devet pripovedi izpod peresa mojstra Nicka, vseskozi nabito z izjemno zvočno podlago glasbenih virtuozov, od katerih bi še posebej izpostavila meni izjemno dragega Barryja Adamsona in Warrena Ellisa. Novi album je prekrasno, fino delo zrelega Nicka Cavea, ki nam skozi glasbeno zvočne eksplozije v liriki predstavi trenutni avtorjev kredo, njegove obsesije, spoznanja (and some people say that is just rock n roll/oh but it gets right down to your soul/you ve gotta just keep on pushing/keep on pushing/ Push the sky away). Takole…mojstrovina leta.

LITTLE ANNIE & BABY DEE State Of Grace
Nov album moje drage umetnice Little Annie State of Grace je nastal v sodelovanju z Baby Dee, na albumu pa se v naslovnem komadu pojavi tudi naš stari glasbeni znanec Bonnie »Prince« Billy. Svet je resnično majhen in glasbena sodelovanja naših glasbenikov se dogajajo na različnih ravneh in te presenetijo, ko najmanj pričakuješ.
Little Annie je definitivno ena najbolj spregledanih umetnic današnjega časa. Neujemljiv biser. Čista boemka. In če smo večino njenih glasbenih spremljevalcev in sodelavcev že imeli čast spoznati in poslušati tudi v Ljubljani (recimo Paula Wallfisha z Botanico, pa Bonnieja 'Prince' Billyja), resnično ne razumem, kako da ni posluha pripeljati v naše kraje to dragoceno umetnico. Ta že dobesedno zadnji primerek kabarejsko boemskega stila življenja in performanca. In to mislim krvavo zares.
Album State of Grace prinaša deset prekrasnih izvedb, vmes se najde tudi izjemno subtilno podana verzija komada Steve Wonderja Never Dreamed You'd Leave In Summer. Little Annie in Baby Dee sta ustvarila glasbeno mojstrovino, ki jo promovirata v glasbeno prijaznih koščkih sveta, le k nam ju še ni zaneslo… Škoda.

SAVAGES Silence Yourself
V letu 2013 je bil debi album londonskega kvarteta Savages Silence Yourself definitivno najbolj preposlušana plošča pri meni doma. Tudi sicer dobro sprejeta v kritiški srenji je dodobra prevetrila letošnjo glasbeno bero. Veseli me, da slišim spet punce, ki brezkompromisno in smelo ustvarjajo v polju rokovske godbe. Album je v vseh pogledih odskočen, brutalno iskren in udaren, prodoren in konceptualno vzeto presežek sam po sebi. Posnet v enem zamahu v studiju v Londonu pod producentsko taktirko Johnnya Hostilea, ki so mu punce tudi posvetile dva komada na albumu. Jehnny Beth je pevka v bendu, izjemna vokalistka, prava osvežitev ženskega vokala sedanjega trenutka. Morda na trenutke obudi spomin na Siouxsie iz The Banshees, včasih celo na PJ Harvey. Vsekakor ni novo ime v polju popularne godbe, toda šele v sodelovanju z izjemno kitaristko Gemmo Thompson (samo prisluhnite njenim kitarskim solažam, čista simfonija) in ostalima dvema, so ustvarile glasbeni presežek par excellance. Pod besedila se sicer podpisuje Jehnny (posvetite se jim za trenutek ali dva, pogumno navdihujoče in tako zelo žensko močno, recimo v Waiting For A Sign ali Strife ali She Will…), medtem ko se pod glasbeni kolaž podpisuje skupina v celoti. Enajst skladb, enajst mojstrovin, ki v sami strukturi komada ne popustijo niti za hipec. Ritem in emocije zvrtinčeni v tisti opojni rokovski čarobni napoj…
Silence Yourself sodi že v tem trenutke na lestvico brezčasnih prvencev rokovske godbe, ki jih zgodovina počasi polni. Definitivno plošča leta zame in poziv vsem organizatorjem koncertom pri nas…pripeljite te divjakinje k nam, preden bo spet prepozno….In ja, to je moja muska…

PRIMAL SCREAM More Light
Evo, priznam. Sem velika fanica benda Primal Scream. In Bobbyja Gillespiea še posebej. Nikoli jih v mojih razmišljanjih nisem postavljala v ospredje, dasiravno so bili vedno nekje zelo blizu. Toda letošnji album More Lights je po moje tisto najboljše, kar po dolgih desetletjih ustvarjanja prebija na površje popularne godbe trenutka.
Album kipi od iskrene rokovske empatije, zvočna slika poka po šivih, vse skupaj v želji da preglasi kaotičnost sedanjega trenutka. Všeč mi je, če so umetniki, glasbeniki družbeno kritično nabriti, angažirani. In Bobby je en tak naš, zaprisežen in star levičar, brez dlake na jeziku in na albumu v svojih tekstih jasno in glasno izpove svoj gnev nad trenutno situacijo v svetu. Nagovarja, navdihuje, preizprašuje in po svoje artikulira vse nepotrebne neumnosti, togosti, kriminal in korupcijo tega trenutka in ponuja svojo pot, svoj način razmišljanja skozi glasbo, svojo misel, svoje hipnotične melodije….primarni krik, pa to….Že v naslovnem komadu 2013 nam koncizno izriše sliko 21 stoletja…prisluhnite, razmišljajte, ukrepajte….predvsem pa mislite s svojo glavo….resnica in laži…odprite oči….Ali pa Invisible City…prekrasna lirika, kot da bi pisal o moji Novi Gorici, ki izginja pred mojimi očmi, (Profit freak/Nazi radio/Politician/Death T.V./Psychic sewers/Spewing out garbage/Tune out of that frequency/Invisible city/I love this city/ Such a beautiful city).
K sodelovanje je Bobby pritegnil podobno razmišljujoče glasbenike; naravnost presunljiv je denimo Mark Stewart v skladbi Culturecide, kjer v pravem zvočnem vrtincu zapelje komad do vrhunca. K izjemni zvočni sliki je pomagal tudi kitarist Kevin Shields, v skladbi Elimination Blues pa slišimo tudi glas samega Roberta Planta. Godi, definitivno, kajti to je rokenrol….and it gets deep down to you soul (prosto po Nicku Caveu).
More Light je navdihujoča plošča letošnje rokovske produkcije. Navdušena.

Teho TEARDO & Blixa BARGELD Still Smiling
Ni ga večjega užitka, če lahko novi album umetnikov v živo preveriš tudi na odrskih deskah. In zadnje glasbeno delo izpod peresa Blixe Bargelda in tipk Teha Tearda smo lahko preverili v prostorih kina Šiške letos oktobra. Umetnost 'rokenrola' deluje namreč na več ravneh, vendar ostaja privlačnost igranja v živo na prvem mestu. Takrat namreč preskoči tista značilna interakcija med umetnikom in občinstvom, trenutek, ko v vsej svoji celoti zažari ali zamre umetnikova karizma. Trenutek, ko gre zares. In Blixa je definitivno človek odrskih desk. Tudi. Je glasbenik, performer, zvočni vizionar, vse v eni osebi in še mnogo več. In ko ga spremljam leta 2013 spet na naših odrih, se mi pred očmi nehote zavrtijo vse njegove glasbeno umetniške transformacije, od začetka osemdesetih naprej. Impozantna, skrbno vodena in vseskozi razvijajoča glasbeno performativna pot z vsemi odkloni, sodelovanji, vzponi in padci, od mladostne eksplozije v zgodnjih Einstürzende Neubauten, ki s premori traja do danes. Blixa ostaja avtorsko izredno navdihujoč, vse to nenazadnje izpričuje njegov pogled na glasbo, popularno glasbo na svojski, avtorski način. Že desetletja karizmatično privlačno, avtorsko močno, glasbeno še vedno dovolj pronicljivo, vznemirljivo in zanimivo, da pritegne nove glasbene sodelavce, da o mladih, novih poslušalkah in poslušalcih ne pišem posebej. Stari smo še vedno zraven.
Nova glasbena mojstrovina je nastajala v sodelovanju s Tehom Teardom, v zadnjem času predvsem ustvarjalcem čarobne filmske glasbe. Still Smiling je v bistvu tudi startna osnova osnutka albuma, ki se je potem spletel v časovnem intervalu in medkrajevno na kreativni osi Rim-Berlin in se v popolnosti zaključil z vzajemnim studijskim sodelovanjem obeh glasbenikov, na albumu pa so zvok obogatili še The Balanescu Quartet in gostujoči glasbeniki predvsem na godalih, Katie Wilkinson na violi, Nick Holland na čelu, Ellena De Stabile na violini, medtem ko je na koncertu v Ljubljani igrala le odlična čelistka Martina Bertoni. Tudi dovolj, kajti konceptualna zasnova albuma omogoča, da Still Smiling v presežkih doživimo tudi z minimalnim številom izvajalcev na odru. Presežek se namreč skriva v izjemni Blixini odrski prezenci. Dejansko se mi zdi, da z leti pridobiva na izjemni interpretativni moči, svoj glas in stas v popolnosti podredi odru in komunikaciji z občinstvom. Je navidezno nonšalanten, toda v detajlih izredno senzibilen, emotiven in duhovit umetnik. Skupaj s Tehom se v popolnosti glasbeno izmenjujeta, dopolnjujeta, pesmi pa sta na albumu nanizala tako, da vse skupaj zaživi kot enkraten, čaroben, glasbeno gledališki performance. Dvanajst skladb, vmes tudi povsem samosvoja, skorajda nerazpoznavna priredba pesmi naših starih znancev Tiger Lillies Alone With the Moon, vse je tako „blixovsko“. V liriki si je Blixa Bargeld privoščil kar trojezični izlet, tako se v pesmi Mi Scusi opravičuje zaradi naglasa v italijanščini, zato pa toliko bolj suvereno zarohni v nemščini in klasično vljudno v vsem znani angleščini. Blesti v nostalgični Come Up and See Me, razveseli nas s svojimi starimi, tipični vokalnimi akrobacijami v pesmi Axolotl in satirično humorno zaključi album v pesmi Defenestrazioni, kjer naniza nekaj naključno zbranih, butastih vprašanj, ki jih novinarji sprašujejo… (tudi pri nas)… recimo tisto, ali bo še kdaj nastopal z Nickom Caveom…ali pa tisto o življenju po padcu Berlinskega zidu… Ja, Blixa zna. Na odru, v pisani besedi, zvočni sliki, perfekcionist do obisti.
Album Still Smiling je tako le še en nanizan biser v njegovi glasbeni zakladnici. Spoštljivo navdihujoče.

Dawn McCARTHY & Bonnie 'Prince' BILLY What Brothers Sang
Pred davnimi leti sem na koncertu Marianne Faithfull v nam bližnjem Vidmu prvič slišala za ime Bonnie Prince Billy, oziroma Will Oldham… Marianne je zapela eno njegovo pesem rekoč, da je to človek, o katerem bomo v prihodnosti še veliko slišali… in res, od takrat naprej je vedno tu nekje, blizu. Pod okriljem Monike Skaberne smo ga imeli priložnost tudi v živo preveriti v Ljubljani, na odru Orto bara.
Tokrat ga predstavljam skupaj z meni zelo drago glasbenico Dawn McCarthy, znano tudi kot Faun Fables… njo je pred davnimi leti zaneslo na goriško Mostovno. Njen pravljično čaroben, opojno kabarejsko boemski nastop se mi je večno vtisnil v spomin.
Podoben pristop do glasbenega ustvarjanja, sorodna človeška bližina, empatija in iskren življenjski kredo, sta glasbenika združila v skupnem glasbenem projektu Kar sta prepevala brata. Beseda teče seveda o glasbeni zapuščini bratov Everly, oziroma tudi o pesmih, ki jih je omenjena dvojica najpogosteje uvrščala v svoj repertoar. Vsak izbor sam po sebi veliko pove o avtentičnih avtorjih, še več pa v bistvu razkriva tudi o samih Dawn in Bonnieju… Na albumu imamo trinajst večno zelenih skladb ameriške popularne, pogojno rečeno tudi folk glasbe. Večjih presenečenj vsaj zame ni; že uvodoma se tako razveselim skladbe Breakdown enega izmed herojev moje mladosti, Krisa Kristoffersona ali recimo pesmi Carole King Just What I Was Looking For…ali recimo pesmi Somebody Help Me Jackiea Edwardsa… Opojne glasbene poetike, ki so nastale v času pred vdorom rokenrola v izvedbi naših interpretov pridobijo na neki otožno eterični melanhoniji in spet drugič na vedro udarni živahnosti in ekspresivnosti. Prav ta dualnost glasov in omamna opojnost njunih vokalov na novo obarva in obudi v življenje prav vse skladbe na albumu, še posebej pa tiste izpod peresa bratov Everly. Dragocen poklon glasbeni zapuščini bratov Everly …in duet, ki me je v letu 2013 prijetno presenetil.

THE BREEDERS LSXX
Kim Deal je ena mojih najljubših glasbenic. Basistka. Najbolj znana kot članica skupine Pixies, toda The Breeders so v bistvu njena primarna ljubezen. Nismo bili riot grrrls in nismo bile grunge. Upam, da smo bili radostni in naravni. Mislim, da smo imeli dober občutek za perspektive. In medtem, ko je Jim Macpherson še igral po daytonskih barčkih, je bila Josephine že v nekaj bendih v Veliki Britaniji, za Kelley pa je bilo vse še popolna uganka, Kim Deal pa je ravno zapustila the Pixies. Trdo smo delala na teh pesmih. Z njimi smo šli leta 1992 na turnejo. Demo posnetki so nastali v Daytonu in januarja 1993 smo prevozili pol Amerike, da smo jih posneli v studiu v San Franciscu.
To je indie plošča. Izdala jo je založba 4AD.
In v tem preprostem odstavku se skriva ves keč razmišljanja in delovanja Kim Deal. Indie. Leto 1993. Lahko razmišljamo o sami besedi neodvisna glasbe nekoč in jo primerjamo z današnjim stanjem. Lahko sledimo razvoju zgodovine in beležimo tiste temeljne albume, ki še dandanes sestavljajo samo jedro t.i. indie glasbe. Lahko ob tem analitično kritično iščemo najvplivnejše albume, ki so postavili temelje takega načina delovanja v rokenrolu. In Kim Deal je v tem polju delovanja primarna pionirka, vizionarka, intuitivno bitje z glasbo v glavi in samosvojim načinom, kako jo upesniti in umeloditi. In njen mehak, nevsiljiv, angelski glas…In tu sem že pri albumu The Last Splash, večno mlad album, ki so ga pri založbi 4AD ponatisnili v ličnem paketu skupaj s koncertnimi posnetki iz Stockholma, na tretjem CD-ju pa so demo posnetki, razne raritete in doslej neizdani posnetki. Dva X-a v novem naslovu stojita za rimsko 20. 20 let.
Ponovna izdaja albuma nam ob glasbi, ki ni obremenjena z letnico nastanka, tako dobesedno v obraz navrže tisto osnovno resnico, kaj je v bistvu sploh potrebno za kvaliteten glasbeni izdelek. Katera glasba preživi in zakaj preživi? Kako pomembne so v procesu nastajanja takih primarnih glasbenih izdelkov tudi glasbene založbe? In kar je najpomembnejše, kako nujno je vztrajati in razvijati svoj intuitivni kreativni avtorski potencial. Dobesedno od začetka in na vseh nivojih delovanja. Kim je za to svojeglavost sicer vseskozi plačevala visok davek, toda glasbena zgodovina tudi po dvajsetih letih ceni in pošteno vrednoti njeno delo. Poklon in spoštovanje, The Breeders.

WEREFOX I Am Memory
Prvenec skupine Werefox je na domačih tleh naletel na dober kritiški odziv. Kar je v redu. Naša superskupina, kot so jo mnogi najavljali v medijih, ni zatajila. Toda vse skupaj le ni tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled. Ne vem, mogoče se tudi motim, toda zdi se mi, da so bila pričakovanja v zvezi z novonastajočim delom uperjena v glavnem v pevko, najbolj izpostavljeno osebo benda sploh, Melanijo Fabčič. Super zvezdo še iz časa Psycho-Path. Toda rokovski bend deluje po svojih principih, po tirnicah in notranjem navdihu, ki jih interno poznajo le oni sami. Vsi skupaj, bend, se podpisujejo pod izdelek, ki ga potem poslušalci dobimo v posluh. Nekoč davno mi je Meli omenila, da lahko deluje in ustvarja v polju rokovske glasbe le v okviru benda, na odru, v ekspresivni mešanici vokala in distorziranih kitar črpa moč, navdih, voljo za še. Ona in njeni fantje. Skupina Werefox.
Vesela sem, da so se našli in da Meli nadaljuje z delom. Skupaj s Sašom Benkom, Manuelom Hahnom in Davidom Halbom so uspeli posneti prvenec, ki zadovoljuje vse kriterije dobro, profesionalno posnete rokovske godbe. Enajst skladb, od tega nekaj prekrasno všečnih melodij, bogata zvočna slika, kjer pride še posebej do izraza Benkova tenkočutnost kitarskega igranja. Eden naših najbolj inteligentnih in senzibilnih kitaristov sploh, z izjemnim občutkom za melodijo, za predah, za tempo. Všeč mi je, da fantje občasno vskočijo v vokal, neverjetno kako pogrešam te harmonije tudi na domačih rokovskih odrih. Melanija ostaja v pisanju besedil nedosegljiva. Enigmatična. Dvoumna. Vedno nekoliko lynchevsko obarvana, toda vseskozi privlačna in eksplicitno drzno odkrito osebna. Nikoli neposredna, ampak takole fino med vrsticami večna. Samo prisluhniti je treba… V stilu petja je sprostila svoj vokal, glas je pridobil na moči (March Of The Finest), spričo večje melodičnosti pesmi ji tu pa tam lahko celo pritegnemo… V celoti gledano je prvenec skupine Werefox I Am Memory definitvno najbolj prijetno domače presenečenje leta.

Anna CALVI One Breath
Anna Calvi je novo ime v svetu popularne glasbe. Kritiki ji že od prvenca dalje pišejo slavospeve. Nastopala je pred Nickom Caveom, pohvalil jo je Brian Eno. Letošnji album One Breath je Anna posnela v šestih tednih snemanja v studijih v Franciji. Klasično šolana kitaristka in violinistka je v polje pop glasbe nedvomno vnesla prepotrebno svežino in lasten zapis. Ki mu ne gre oporekati. Pesmi so same po sebi mogočne, Anna ima prirojen talent za vstop v skladbico, za melodijo, za dramaturgijo… njen močan vokal se bistro prilagaja vsebinam… je jedko nabrušen, ko jezno opleta naokrog, spet v naslednjem hipu trezno miri, skorajda šepeta… Tako, kot smo to nekoč že slišali pri PJ Harvey, na primer… toda vseeno drugače… bolj disciplinirano, preračunano, morda. Anna je spisala enajst pesmi, vse so potencialne uspešnice… vse so same v sebi neke zaokrožene celote… različne po intenzivnosti čustev, lirike, ki je bolj ali manj temačna, vendar konceptualno album ne zadiha v enem dihu… Morda pa je ravno v tem keč… V tej raztreščenosti zvočne slike po eni strani, in paradoksalno gledano, po skorajda preveč skrbni sestavi posameznih skladbic…Vmes slišiš tudi odmev Siouxsie and the Banshees (najbolj očitno v Carry Me Over), kar ne more biti slabo… Ali pa v umirjeni Bleed into Me… Anno Calvi bomo v živo lahko preverili prihodnje leto tudi v Kinu Šiška v Ljubljani. Priporočam!

*****

LESTVICA za 2012:

Patti Smith, Cherry Thing, Firewater, Gallon Drunk, Zita Swoon, dEUS, Hugo Race & Fatalist, Cat Power, Katarina Juvančič & Dejan Lapanja, Mark Lanegan Band...

*****

LESTVICA za 2011:

Larsen & Little Annie, PJ Harvey, Marc Almond & Michael Cashmore, Marianne Faithfull, Blondie, Poly Styrene, The Raincoats, Thurston Moore, dEUS, Big Sexy Noise, The Walkabouts, Fennesz + Sakamoto, Kristin Hersh...