LONG FIN KILLIE
Houdini
(Too Pure 1995)
Glasbena samosvojost in množična popularnost res ne gresta vštric. Četverica iz Edinburga bi s svojo tehnično podkovanostjo zlahka zavzela višje mesto na lestvicah popularnih, če bi se le prilagodila množičnemu okusu. Zaenkrat jim predalčkanje prav nič ne diši, prej obratno, na vse kriplje se ogibljejo enoznačnih opredelitev.Čudna druščina, tile Long Fin Killie. Že izbor inštrumentov nas pripravi na eklekticizem največjih razsežnosti. Najprej malce tradicionalnega britanskega folka, ki preraste v raztreščeno formo kakšnega evropskega rocka v opoziciji. Še najbolj spomnijo na sodelovanje nizozemskim The Ex s newyorškim čelistom Tomom Coro. Skratka, brzeči in trzajoči vpadi violine se mešajo z divjimi sunki ritma, iz katerih se oglasi celo Mark E. Smith. Ciničen kot je, že ne bi sodeloval s komerkoli.
Z Long Fin Killie je britanska neodvisna založba Too Pure iz rokava potegnila asa. Že kar nekaj jih je zapustilo gramofonsko hišo, ki ji gre le za odkrivanje zanimive glasbe, tržno pa ni sposobna zagotoviti osnovnih pogojev delovanja svojih varovancev. To mora biti jasno tudi novim silam, ki so lahko tudi na razvitem glasbenem trgu vesele že, ko se najde kdo, ki jim izda ploščo. V pričujočem primeru je simbioza popolna. Uspeh je že, da je album zunaj, res pa, da se je potrebno pri nabavi tega diska malce potruditi. To, da ga ni najti v prvi trafiki za vogalom, pa tudi prispeva kanček draži.
(Tribuna)
Janez Golič
