LIARS
Drum's Not Dead
(Mute/Dallas, 2006)

Izvajalci imajo ob svojem novem izdelku navado reči, da bo tokrat njihov CD nekaj drugačnega, svežega, zrelega… In tako naj bi bila vsaka naslednja plošča boljša, še bolj dodelana, še bolje bi zvenela, imela boljša besedila in sploh bi morali že davno preseči vsa možna pričakovanja in vsak album bi bil revolucija zase, novo glasbeno štetje, nekaj nedoumljivega in presežkov polnega.
Pa ni tako. Malo, zelo malo je v pop-rocku bistvenih preskokov in daleč je čas, ko so izvajalci res objavljali vsakič drugačen album.
Danes je taka izjema newyorški trio Liars. Nastali so v času t.i. dance-punk gibanja, so sodobniki Rapture in Interpol, bili so na dobri poti, da jim sledijo tudi v komercialnem smislu. Ob pravem času so skočili na vlak vračajočega se post-punka in s prvim albumom They Threw Us All In A Trench And Stuck A Monument On Top tudi sami poskrbeli za kanček povečano zanimanje za dogajanje v izvirnem post-punkovskem času. Pa vendarle Liars niso želeli vztrajati na neki linearni razvojni liniji vse večje sprejemljivosti in predvidljivosti. Z drugim albumom They Were Wrong, So We Drowned so si v nekaterih vodilnih glasbenih časopisih prislužili najslabšo možno oceno, saj so se že močno odmaknili od vzorcev popularnega plesnega punka. Prej kot na plesnem ritmu so svoje pesmi zgradili na potujitvenih efektih, porušili so strukture in zašli v povsem svoj teritorij.
Temu je botrovala tudi spremenjena zasedba, prvotnega bobnarja in basista je zamenjal bobnar Julian Gross, jedro Liars pa ostajata pevec Angus Andrew in kitarist Aaron Hemphill. Obenem so zamenjali bivalni okoliš, iz New Yorka so se preselili v Berlin, saj so v Evropi doživljali boljši odziv.
Središčna ideja tretjega albuma je zapisana že v naslovu – Boben ni mrtev. Večino novih pesmi so tudi napisali le ob ritmu bobnov, kitara pa igra le še obrobno vlogo. Ja, namesto »napredka« so Liars uprizorili popoln retro korak nazaj, k samemu bistvu glasbe. In obredne niso le tolkalske vaje, tudi vokali so postali razpotegnjeni, mrmrajoči, mantrični. Ne prav daleč od tistega, kar počnejo Animal Collective ali drugi predstavniki nove čudne Amerikane.
Snemanje plošče je potekalo v zapuščenih prostorih nekdanjega vzhodnonemškega nacionalnega radia. Vsak prostor tam ima svojo akustiko, nadvse primerno za eksperimentiranje s prostorom in postavitvijo instrumentov, mikrofonov in ojačevalnikov. Sicer bi obredje kmalu zapadlo v enoličje, to pa vsekakor ni bil namen. Liars znajo še vedno napisati dovolj dobro melodijo, jo postaviti v določen okvir, nenazadnje je poleg oblikovanja zvoka zanje pomembna tudi vsebina. Kot rdeča nit se skozi ploščo vije »spopad« dveh osebnosti, gospoda Bobna in gospoda Srčne kapi, kar je v bistvu prispodoba obeh glavnih protagonistov skupine oziroma njunih trenj. Nekaj let trajajoče skupno bivanje za seboj potegne določene posledice, le da jih Liars uspejo popeljati na splošnejšo raven, in vsak, ki niha med treznim razmišljanjem in instinktivnim ravnanjem se najde tu notri.
Drum's Not Dead je plošča, ki zaradi poudarjene ritmične narave ni pretirano težak poslušalski zalogaj. Vendarle pa skriva množico podrobnosti, odmevov, nenazadnje je polna vsebinskih poudarkov, ki jih odkrivamo postopoma. Izdaja nas kar sili k večkratnem poslušanju, namreč na dodatno priloženem devedeju je objavljen celoten zvočni posnetek albuma v treh različnih »video« podlagah. Kolaž animacij, koncertnih posnetkov in vaj kaj bistvenega ne bo doprinesel k »všečnosti« izdelka, ampak »od viška ne boli glava«, bi rekli na Jugu.
(Muska, maj-junij 2006)

Janez Golič