LIZ PHAIR
Exile In Guyville
(Matador, 1994)
Elizabeth Phair je lani preplavila ne le alternativne medije, pač pa so se kritiški zapisi pojavili tudi v uglednem "main stream" revijalnem tisku. Liz Phair se opravičeno lahko posmehuje obojim, se ne ozira na aktualna dogajanja in jo sploh reže po svoje. Najlaže opravimo z njo v navezavi z ostalimi ženskimi avtoricami zadnjega časa, v prvi vrsti nam pride na misel Polly Harvey, za njo pa kopica manj bojevitih deklet iz kroga Throwing Muses, Belly in Breeders. Kot omenjeno, Liz se ne spogleduje ne z enimi ne drugimi, in obenem vsaj po robovih pobira vse znane atribute ženske senzibilnosti v polju popularne rockovske godbe. 27-letna Liz Phair je odraščala v Chicago, prijateljevala s člani skupine Urge Overkill (tisti Guyville z naslova njene plošče je pobran z njihovega minija Stull!) in se po končanem študiju odpravila na potep po ameriških prostranstvih. Tu in tam je združevala prijetno s koristnim, nabirala glasbeno znanje in se ob vzpodbudi Brada Wooda le resneje spravila k pisanju lastne glasbe. Ta je tudi na njenem prvencu nadvse enostavna, skoraj prvinski kitarski novi val, ob minimalni spremljavi ostalih instrumentov. Zato v ospredje rinejo besedila in primerna interpretacija. Mestoma simpatično naivno poigravanje z odnosom fant-dekle drugje zamenjujejo zavzeti odgovori kot so "Fuck and Run" ali recimo najostrejši "I'll Ride You Till Your Dick Is Blue...". Že tolikokrat uporabljen akt zapeljevanja vsled vzbujanja pozornosti? Ceneno poigravanje z nizkimi moškimi strastmi? Je Liz le še ena pop marioneta? Morda! Če ne drugega, ponuja dovolj izzivov v premislek, da je en moremo odpraviti z brezbrižnim zamahom roke.(Rock Vibe)
Janez Golič
