LIZ PHAIR
Whip-Smart
(Matador, 1994)
Ženske avtorice v popularni glasbi igrajo vlogo več v odnosu do svojih moških kolegov. Njihova senzibilnost se v določeni meri prevede kot pogled na seksualni objekt, vprašanje je le, kako posamezne izvajalke sprevrnejo to vlogo ali jo celo izkoristijo sebi v prid. V nasprotnem se njihov položaj že lahko enači s položajem pop marionet. Liz Phair igra na karto tovrstne senzibilnosti ter ozki prag med cenenim izpostavljanjem in premišljenim izzivom prestopa z vehementnim korakom, ki lahko vzbudi le simpatije. Njene naivne, a iskrene izpovedi smo našli najprej na lanskoletnem albumu Exile In Guyville in že tu je bilo jasno, da je 27-letno dekle iz Chicaga izbralo odnos do moškega sveta kot glavno vodilo. K sreči je medijsko zanimanje ni pokvarilo, morda je Liz postala le previdnejša, njene enostavne pesmi so postale pomensko večplastne in glasbeno dodelane. V osnovi je to še vedno le pop, a spremljajoči glasbeniki so prispevali aranžerske domislice, ki bogatijo glasbeno predlogo, a ostajajo v razpoznavnem stilu avtorskega prispevka Liz Phair. Že uvodna pesem Chopsticks napoveduje, da tu ne bo revolucije. Nič srditosti in samozaverovanosti t.i. riot grrrls, nič jeze in postavljanja L7, nič zamere in sramu Polly Harvey, ampak neposredno veselje nad stanjem stvari. Razočaranja in sreča spremljajo tistega, ki hodi po svetu odprtih oči in si želi dotakniti vsega, kar ga obkroža. Kakorkoli že obrabljeno zveni fraza, Liz Phair jemlje življenje z veliko žlico in navidez nepomembna občutja prenaša v pesmi z isto prepričljivostjo kot velike odločitve in dogodke. Na albumu Whip-Smart ne boste našli izrazite hit teme, še manj trendovskih prijemov, so le pesmi, narejene z več stila in iskrenih občutij kot večina "sodobnih"pop uspešnic, s katerimi nas vsakodnevno bombardira MTV in ostali veliki mediji. Res, Liz Phair je nekaj posebnega.
(Tribuna)
Janez Golič
