Portret: LOOP

Sredi osemdesetih let je bil položaj na britanskem otoku ponovno zrel za radikalnejši rez. Večina tistega, kar je izostril post-punk, se je skrhalo že v prvih letih. Pionirji industrijske glasbe Throbbing Gristle so leta 1981 oznanili ukinitev, The Pop Group so razjedle različne ambicije, samomor Iana Curtisa pa je bil glavni opozorilni znak, da je risanje hudiča na zid lahko resnično igranje z usodo. Preživete skupine so se skomercializirale, nastopilo je obdobje nove romantike in krasnega novega popa. Dokler se niso izven središča le pojavile zasedbe, ki danes veljajo za začetnike t.i. shoegazinga, in zanimivo, prav te so se pred nekaj leti ponovno aktivirale oziroma vsaj ponatisnile stare plošče. The Jesus And Mary Chain morda niso najbolj značilen predstavnik, a nekatere njihove prvine so zagotovo vplivale na pravoverni shoegazing; številni kitarski efekti so odviti do konca, petje je potisnjeno globoko v ozadje zvočnega zidu, boben drži enakomeren, mehaničen ritem. Skoraj istočasno so prav tako izven središča pognali My Bloody Valentine, že bližje centra pa Spacemen 3 in nenazadnje Loop. Vsi so nastali neodvisno drug in drugega, vendarle so Spacemen 3 in Loop zaradi podobnosti v pristopu postali celo tekmeci, predvsem po zaslugi otoških medijev, ki so še razpihovali tekmovalnost. Veljalo je že nepisano opozorilo; v intervjuju s katero teh skupin nikar omenjati »nasprotnika«, tisti hip je bilo pogovora konec.
Osrednji tvorec zamisli skupine Loop je bil Robert Hampson, s pravim imenom Robert Wills. V kratkih, a intenzivnih letih delovanja se je zasedba večkrat zamenjala, kljub temu pa je zasnova ostala ista. Sklepamo lahko, da je bil Robert Hampson trd pogajalec, nekaj kot demokracija v Loop praktično ni obstajalo. Znotraj širokih možnosti, ki jih je ponujal ravno post-punk, so iskali primarni rockovski jezik, z redukcijo, ne sintezo so se vrnili v izhodišče in od tam naprej iskali lasten glasbeni jezik. Čeprav so zrasli v predmestju Londona, so glavni navdih našli v ameriškem garažnem rocku na prelomu šestdesetih v sedemdeseta; The Stooges, MC5, Velvet Underground. Od teh so prevzeli le določene sestavine, zavrnili pa utečeno obliko pesmi. Izpostavili so repeticijo in ob vsakem obratu nekaj spremenili, dodali, odvzeli, zakasnili ali prehiteli. Njihove rockovske mantre niti nimajo pravega začetka ne konca, aplicirajo na neskončno gibanje med budnostjo in spanjem. Besedila so bila le kratek nabor impresij, daleč od zaključenih pripovedi. Čeprav je bila zasnova posameznih kompozicij karseda oguljena, značilni solistični izleti »klasičnega« rocka so bili absolutno prepovedani, so v živo vedno radi »eksperimentirali«, vsakič modificirali jasno začrtano zasnovo. Za definitivne veljajo le studijske verzije, tem so namenili več časa in potrpežljivega »uglaševanja« kot se zdi na posluh. Pri ustvarjanju zvočnega zidu so imeli pomembno vlogo kitarski efekti. Odtod ta vprašljiva oznaka za shoegazing, kitaristi so imeli več opravka z vrsto po tleh zloženih efektov kot s samo kitaro. Večino časa so globoko sklonjeni naprej strmeli v efekte pred nogami, dolgi lasje so jim prekrivali obraz, komunikacija z občinstvom je bila minimalna.
Loop so bili dosledni tudi pri razporejanju posnetega gradiva. Zanje so bili albumi posebna entiteta, ločeni od singlov, ti so bili zaradi nadstandarnih dolžin skladb praviloma 12 palčne vinilke. Ko so Loop prestopili z založbe Chapter 22 na Beggars Banquet, je prva brez soglasja skupine zbrala vse posnetke s singlov v kompilacijo The World In Your Eyes. Stare zamere so danes očitno pozabljene. Lani se je Robert Hampson odločil za ponatis vseh posnetkov svoje stare skupine in pred kratkim je tak tretma dočakala tudi razširjena kompilacija The World In Your Eyes. Loop so na singlih, natančneje na hrbtnih vinilnih straneh, objavili številne priredbe (a nobene na rednih albumih!), a čimer so želeli sporočiti, da je avtorska glasba v prvem planu, priredbe pa še vedno odkrit poklon vzornikom. Če so Can (Mother Sky) in Suicide (Rocket USA) dovolj očitni primerki vzorov, sta Nick Drake (Pink Moon) ali Neil Young (Cinnamon Girl, ki so jo leto kasneje posneli tudi Pixies), že večji odmik od očitnega. Kaj šele prirejena starogrška legenda o Prometeju, ki je bogovom ukradel ogenj in ga nesel ljudstvu, zato ga je Zeus vklenil v verige in so mu orli večno kljuvali po črevesju. Legendo so v post-industrijski čas prenesli The Pop Group, priredba njihove Thief Of Fire je edini poklon otoški glasbi s strani Loop in najbližje političnemu angažmaju, kar so ga bili zmožni. Loop so po treh albumih (Heaven's End, Fade Out, Guilded Eternity) in številnih singlih prišli do konca. Roberta Hampsona je začela zanimati bolj eksperimentalna glasba, predvsem elektronski izolacionizem, za kar v striktno kitarskih Loop ni bilo prostora. Skupina se je prepolovila v skoraj ambientalne Main in trdo-krautrockovske The Hair and Skin Trading Company. Vsekakor noben odvod ni sledil večinski socializaciji njihovih sodobnikov.
Leta 2007 so se po desetih letih ponovno zbrali The Jesus And Mary Chain, kmalu za njimi so nadaljevanje oznanili še My Bloody Valentine, ki zaenkrat navdušujejo le na koncertnih odrih, napovedujejo pa dokončno objavo posnetkov, ki so jih pripravljali že sredi devetdesetih in nikdar obelodanili. Spacemen 3 sicer ne pripravljajo vrnitve, saj je vodja Jason Pierce aktiven s svojo zasedbo Spiritualized. Ostala množica shoegazing skupin ostaja napol pozabljena, Ride, Lush, Chapterhouse, Slowdive so z zamudo skočili na val prej omenjenih, zatem jih je odplavil še višji val brit-popa in grungea. O vrnitvi Loop na koncertne odre tudi ni govora. Aktivna glasbenika sta le še brata Robert in John Wills. Robert je nazadnje opustil ime Main in istočasno opustil uporabo »pravih« instrumentov, izvore išče le v konkretnem svetu in jih obdeluje z računalnikom. Aktualni album Hearken je izšel na vinilu v natanko enem izvodu pri belgijski založbi Onement.
V glasbi ostaja še njegov brat John Wills, s pevko Pinkie MacLure imata dvojec Pumajaw, ki se od primarne ljudskosti nagiba k elektronski plesnosti. Zgodnji kitarist James Endeacott je kasneje zajadral v založništvo in promocijo, bil je eden glavnih pri založbi Rough Trade in danes vodi lastni založniški kotiček 1965 Records. Tako Loop k vrnitvi shoegazinga prispevajo le s ponatisi na CD ploščah. Posnetki so natančno remasterizirani, med dodatki pa najdemo le poskusne posnetke in nekaj remiksov. Loop so že v aktivnih letih na ploščah objavili vse, kar je bilo vredno objave. Zanka je danes le dokončno sklenjena.
(Muska, maj-junij 2009)

Janez Golič