LOOPS, issue 01
Različni pisci
(Faber & Faber, 2009)

Na idejo za zbornik karseda različnih pristopov h pisanju o glasbi sta prišla Richard King, šef angleške neodvisne glasbene založbe Domino, in Lee Brackstone, odgovorni pri knjižni založbi Faber & Faber. Domino Records je vodilna neodvisna založba na Otoku z nekaj ključnih izvajalcev v polju neodvisnega rocka, popa in novodobne ljudske glasbe, pri Faber & Faber so zaslužni za objavo nekaj temeljnih knjig o popularni kulturi. Loops zapolnjuje prostor med strogo določenimi, s tržno logiko zakoličenimi vsebinami glasbenega tiska in samoiniciativnim pisanjem na spletu. Ne čudi, da je kar nekaj prisotnih piscev bloggerjev, ki se šele v tiskanih esejih lahko razpišejo.
Prvi prispevek je kar odlomek novega romana Nicka Cavea, ki ima z glasbo skupnega le toliko, kot je Nick Cave najbolj znan kot glasbenik oziroma avtor in pevec. Za prodajo je verjetno dobro, da se njegovo ime pojavlja na naslovnici zbornika. Tudi naslednji prispevek je prej domišljijski spis kot spoznavanje glasbenega dela pevca Moondoga. Ampak vsaj bližamo se glasbenim vsebinam. Ta pride z zapisom Nicka Kenta o Nicku Drakeu, ki ga je spisal že leta 1978 za posthumno zbirko vseh studijskih plošč Fruit Tree, ki ga založnik takrat ni objavil. Biografski hommage bi mnogo več pomenil pred 30 leti, ko je bil Nick Drake še neznanka, danes imamo o njem knjigi in dokumentarni DVD. Kent se je, eden redkih, vsaj deloma poglobil v Drakeova besedila in je že zato njegov prispevek dobrodošel. Bolj drzen je Sam Davies, ki vleče vzporednice med kulturo hiphopa in znanim esejem Notes On Camp literarne teoretičarke Susan Sontag, napisanim že leta 1964. Tudi Anwyn Crawford je polemična, njen esej Girls Just Wanna Have Fun? je mala sociološka študija vpliva popularne kulture na odraščajoče najstnice. Vmes Anwyn drzno ošvrkne nedavne poskuse opredeljevanja razlik med ljubiteljskim in kritičnim poslušanjem oziroma ocenjevanjem glasbe. Tudi Maggoty Lamb se je obregnil (ali obregnila, ime je psevdonim), na pisanje drugih, analizira pisanje angleškega glasbenega tiska preteklega leta, primerja, kaj kdo izpostavlja in kaj odriva kot nepomembno. Avtor/ica ugotavlja, da je bil na večini letnih pregledov najboljšega komaj kakšen temnopolt izvajalec. Smo spet na začetku 20.stoletja? V malo raziskano področje je dregnil tudi Richard Milward. V sestavku Drugby Union se je odkrito razpisal o vplivu prepovedanih substanc v popularni glasbi in za primer izpostavil skupino Spacemen 3. Brian Eno je priljubljen ne-glasbenik, ne le med poslušalci, saj ponuja obilo iztočnic za teoretsko obravnavo. Relacijo med okusi za glasbo in hrano je lepo ponazoril z izrekom, da recepte potrebuje le začetnik, ko spoznamo umetnost kuhanja (ali ustvarjanja glasbe), tujih receptov ne potrebujemo več, izmišljujemo si svoje. Od tu je izhajala Geeta Dyal v prispevku Discover the Recipes You Are Using and Abandon Them. Zbornik ne ponuja le vsebinske pestrosti, tudi pristopi so prepuščeni posameznim piscem. Med prostimi spisi in eseji so še dnevnik s turneje Jamesa Yorkstona, kratke izmišljene zgodbe in nekaj intervjujev. Z Johnon Heneghanom, zbirateljem starih plošč iz šelaka, ki se vrtijo na 78 obratih na minuto, se je pogovorila Amanda Petrusich. To redko vrsto zbiralcev ne zanimajo niti vinilne plošče, kaj šele vsi sodobnejši nosilci in formati. John odkrito izpoveduje vse tegobe in užitke strastnega zbirateljstva, ki meji na odvisnost.
Jon Savage še kar trži svoje epohalno delo England's Dreaming izpred 20 let. Po zgledu Simona Reynoldsa se je odločil za objavo integralnih intervjujev, ki jih je naredil vsled knjige in jih zbral pod naslovom England's Dreaming Tapes. Zakaj (vsaj) trije intervjuji niso našli mesta v tej zbirki, Jon Savage v uvodnih vrsticah ne pojasni. Definitivno bi si to zaslužili, saj dodajajo kar nekaj kamenčkov v mozaiku različnosti znotraj zgodnjega angleškega punka in zato je objava v Loops nadvse dobrodošla. Jane Suck je bila lezbična novinarka pri glasbeni reviji Sounds in se je po svoje borila za spolno enakopravnost, nič manj ostro in brezkompromisno kot »pravi« punk akterji. Jayne Casey spregovori s pozicije menedžerke in razkriva mnoga navzkrižja interesov na klubski sceni v Liverpoolu, prav tako konec sedemdesetih let. Ostane še Gareth Sager, izvirni član funk prevratnikov The Pop Group in ponuja vpogled na njihovo držo proti centru moči, če že Mark Stewart vztrajno molči o svojem zgodnjem delovanju.
Z duom Optimo se je pogovoril kar Richard King, intervju je dokaj značilna in poučna zgodba o vzponu in propadu nekega kluba. Ne more manjkati Simon Reynolds, pripravil je prispevek o glasbi iz starih znanstveno-fantastičnih filmov, ki so burkali njegovo najstniško domišljijo.
Ob dobrih namenih in poučnem branju ostaja slab občutek, da je zbornik prevečkrat propagandnik. Prispevki posameznih piscev se več kot po naključju prekrivajo z aktualno izdajo njihove samostojne knjige ali plošče, na kar nas vsake toliko opozarjajo celostranski oglasi. Ostaja slab vtis, da se v zborniku najdejo besedila, ki so jih drugje zavrnili (Nick Kent je »pozabil«, zakaj mu spremne besedila o Nicku Drakeu niso natisnili ob objavi zbirke Fruit Tree) ali se iz kakršnega koli razloga že niso skladala s konceptom knjige. Ostaja slab občutek, da je zbornik Loops prevečkrat le izgovor za objavo teh ostankov. So namerno izpuščeni iz knjižnih izdaj, da bi si zagotovili vabljivo ekskluzivnost?
Loops naj bi izhajal dvakrat letno. Če je nekaj avtorjev izkoristila prvo številko za čiščenje predalov, bo že januarska številka prihodnje leto podala pravo in trajnejšo vrednost zbornika.
(Muska, september-oktober 2009)

Janez Golič