Intervju: LOTION

Newyorška zasedba Lotion je s prvencem Full Isaac zapolnila vrzel, ki je zevala med avantgardnimi kitarskimi zasedbami in sprejemljivejšimi glasbenimi pristopi. Kot še mnogo drugih so tudi Lotion začeli v zapečku lokalnega dogajanja in se šele z vtrajnostjo prebili na mednarodno sceno.
Žal se nekatere velike napovedi niso uresničile in Lotion z drugim albumom niso presegli statusa skupine, ki obeta. Na kaj več tudi sami niso upali, veseli so že, da lahko igrajo relativno velikemu številu obiskovalcev in da se njihove plošče prodajajo praktično po celem svetu.
Z dvema članoma skupine Lotion sem se srečal po njihovem nastopu na festivalu 27.avgusta leta 1994 v Readingu. Kitarist Tony Zajkowsky in basist Bill Ferguson sta bila več kot zadovoljna, da sta lahko povedala nekaj besed o delu svoje skupine.

Kaj je bilo glavno vodilo, da nastopate tu na Readingu?
Tony: Gramofonska založba nas je prosila, naj pridemo. Pravzaprav se že leta v Ameriki govori o Readingu, beremo angleške glasbene časopise in razmišljali smo, da bi prišli kot obiskovalci. Tako smo bili res veseli, da lahko tudi nastopamo.
Kakšen se vam zdi program?
Bill: Na malem odru nastopa kup dobrih skupin - Madder Rose iz New Yorka, Scarce so krasni, so iz Bostona, s Possom Dixon smo igrali skupaj v New Yorku, Salad, ki so tu nastopili pred nami, so bili odlični.
Tony: Mnogo dobrih ameriških skupin pride sem in zvok na malem odru je dosti boljši kot na prostem.
Ja, na velikem odru veter nekako odnaša zvok.
Tony: Ja, veter pšš, pšš.
Ste prvič v Evropi?
Tony: Ne, aprila smo bili tu skupaj z Madder Rose, po Angliji in Skandinaviji, zatem smo igrali poleti v Kolnu, na festivalu Popkomm.
Ali je Full Isaac vaša prva plošča?
Tony: Ne, lani smo izdali dva singla, Tear in Head, oba za majhno založbo Kokopop v nakladi 2.000 izvodov in razmišljamo, da bi ju ponovno posneli in objavili za Spinart, za hišo, ki je objavila Full Isaac.
Kaj pa tri pesmi s singla Around, so to nove stvari?
Tony: To so nove pesmi, ki smo jih posneli s producentom Whartonom Tiersom. On je snemal že Helmet, Dinosaur Jr. in Sonic Youth. Je prijazen možak, iz New Yorka, ampak produciral je že kup težko zvenečih skupin, mnogo težjih kot smo mi, kot človek pa je tako miren.
Založba Spinart ni ne vem kako znana, koliko izvodov albuma se je prodalo?
Tony: V Ameriki približno deset tisoč, po celem svetu mogoče dvajset tisoč. To se ne sliši veliko, ampak na začetku o takšnih številkah nismo niti sanjali. Če bi mi rekel pred dvema letoma, da se bo naša plošča prodajala po celem svetu, bi odgovoril - ni šans.
Ampak mediji vas predstavljajo kot naslednji veliki bend.
Tony: Misliš velik, bogat.
Kot naslednjike R.E.M.
Tony: O moj bog, naslednji R.E.M.!?
Tako pišejo angleški časniki kot NME in Melody Maker. Sicer pa je na singlu Around objavljena pesem Gardening The Night in izpostavlja vaše vplive - R.E.M. in Husker Du. Poleg tega, kaj bi še lahko izdali kot vpliv?
Tony: Ja, vsi pravijo, da spominjamo na R.E.M. in Husker Du, da moj glas spomni na Michela Stipea ali Boba Moulda. Ampak vsi novejši ameriški bendi zvenijo tako, ker smo to vsi na veliko poslušali. Bill je delal kot novinar...
Bill: Ja, in moj prvi intervju je bil ravno s Husker Du, jaz sem se z njimi pogovarjal, Tony pa je slikal. Ker sva jih imela rada, so tu te navezave.
Tony: Kljub temu Husker Du niso moj najljubši bend, rajši imam starejše stvari iz sedemdesetih let, E.L.O.
Misliš Electric Light Orchestra?
Tony: Ja, Electric Light Orchestra, Bachman Turner Overdrive, Pink Floyd, Queen, vsa klasična rock sranja.
Kaj pa novi bendi, recimo iz New Yorka?
Bill: Jale so super, potem Babes The Blue Oaks, oni so iz Brooklyna, naši prijatelji, oni bodo kar naenkrat veliki in znani. Tu so še Halcion in Fluffer, fin ženski bend iz New Yorka.
Nič od tega ne poznam, iz Brooklyna poznamo drugačne bende, Barkmarket, Cop Shoot Cop...
Bill: Ja, to so bolj noise bendi, art rock, to se je dogajalo v New Yorku pred leti. Tony: Mi nismo del te scene, vprašanje je, če smo sploh del kake scene. Igramo sicer po lokalnih klubih, imamo prijatelje med glasbeniki, ampak mi smo pop, to je vse kar delamo. Mi nismo rock ali art bend, že ko odpremo usta, se sliši - pop.
Bill: Zanimivo se nam zdi kot nasprotje vsem tem noise bendom igrati zapeljive pop pesmi. Tony: Ne, on se moti, nikoli nismo razmišljali, kaj moramo počeli. Veš, on je mislec. Rekli smo si le, naredimo to! Lahko zvenimo tudi kot Styx, delamo kar delamo, pop.
Tudi besedila so zelo osebna, niso politična ali...
Tony: Politična? Nikoli politična, kaj hudiča naj povem?
No, saj živiš v Ameriki...
Tony: Volite Reagana, ne volite Reagana! Recite NE! Nimam namena pridigat ljudem, kako naj mislijo, ali izpovedoval politična prepričanja. Vsa naša besedila, vsa besedila in glasbo pišemo skupaj, besedila so o tem, koga smo srečali, o nekom, ki je bil nesramen ali grob do nas, o zabavah, na katere hodimo, o vseh neumnih stvareh, ki se nam dogajajo, osebno nam!
Kakšni so načrti za naprej?
Bill: Želimo pisat pesmi, ki bodo glasbeno še bolj neposredne, ki bodo šle na ena, dva, tri, štiri in bodo vsi naenkrat notri. Poskušamo biti čimbolj odprti, ne pa zafrustrirani, hermetični, zapečateni, paranoični in odrezani od ostalega sveta.
Tony: Šli bomo še na eno turnejo po Ameriki, potem začnemo vaditi, to smo malce zanemarili, normalno vadimo vsaj trikrat tedensko, preden začnemo pisati in snemati nove pesmi.
Čudno, kajti vaš nastop danes je bil res odlično odigran, s dobrimi kitarskimi dialogi, posebej na koncu komada She Is Weird City.
Tony: Ja, na koncu smo ga malce podaljšali. Pravzaprav smo malce improvizirali, nismo točno vedeli, kaj se bo zgodilo. Rob (bobnar) je kar nadaljeval, jaz sem mu sledil s feed-backom in dobival sem že krče v roke.
Igrali ste torej že po Ameriki in Evropi, ste občutili kakšne razlike v odzivih publike.
Tony: Seveda smo, New York je bil vedno kot, aaaah, prišli so te le pogledat. V Ameriki je pač tako, preveč je glasbe, preveč je bendov in vsi, ki nas srečajo, rečejo le, vi ste v redu ali niste v redu, mogoče največ "všeč so mi vaše pesmi" in to je vse. Tu v Evropi je drugače. V časopisu si na naslovnici, dve dobri kritiki in si glavni za šest mesecev. V Ameriki pa težko prodreš, to je ogromna dežela, samo z nastopa na nastop se voziš dvanajst, štirinajst ur, celcelo noč, obožujejo te v Washingtonu, medtem se v Kansasu sprašujejo, kdo hudiča si. Nikoli niso slišali zate. Ampak ko si enkrat popularen, to lažje obdržiš kot tukaj.
Bill: V Ameriki težko uspeš že s prvim albumom, končno nimaš niti dovolj pesmi, da bi lahko izbiral boljše za nastop. V Angliji je drugače, skupina izda prvo ploščo in že jo proglasijo za rešitelje britanskega rock'n'rolla.
Kaj pa Evropa?
Tony: Bili smo v Kolnu, bilo je odlično, igrali smo na Škotskem, jutri potujemo na Nizozemsko in naprej na Low Lands Festival.
Kaj pa video, ste že posneli video spot?
Tony: Ja, posneli smo video za pesem Tear, prvi komad z albuma, ki je bil single v Ameriki, ne vem pa, če se je spot prikazoval tudi na evropskem MTV. Delal smo še video za Head, ampak, veš, sovražimo snemanje videa, počutim se tako neumno, pretvarjati se, da igraš, ampak O.K., vsi to počnejo in to je odlična promocija.
Kdaj pridejo na vrsto evropski nastopi?
Tony: Pred aprilom nas verjetno ne bo tu, ker želimo res pokriti celotno Evropo, ne samo Anglijo, gremo povsod, kamor bo le mogoče, to nam obljubljajo tudi na založbi, veš, to razumemo kot zabavo, kot počitnice.
Upam, da se vidimo tudi v Sloveniji?
Tony: Seveda, zelo radi bi prišli v Jugoslavijo, mislim Slovenijo.
(predavajano na RŠ)

MP3 odlomek/excerpt (52", 361Kb)

Janez Golič