LOTION
Full Issac
(spinART, 1994)
Na prvo poslušanje se skupina Lotion predstavi kot solidna ameriška zasedba in njihov prvenec Full Isaac kot prijeten spoj raznorodnih vplivov in navezav. A po večkratnem poslušanju in premisleku o "sodobnem" rocku, terminu, ki spreminja svojo zvočno identiteto glede na smer pogleda, se newyorška četverka izkaže kot nujen, skoraj logičen rezultat zbiranja odpadkov s smetišča rock'n'rolla. Še pred nekaj leti nepredstavljivo povzemanje zvoka 70-ih let se dandanašnji kaže kot stalnica vredna odobravanja in ne ostane nam drugega, kot da zavržemo predsodke ter odpremo ušesa in oči za nove, neobremenjene generacije. Kreativnost in ustvarjalna sila se ne izkazujeta več skozi odkrivanje vedno novih in neslišanih zvočnih struktur, temveč v prvi plan stopa izgrajevanje identitete na osnovi že slišanega in preverjenega. Velemestni New York je s številnimi priseljenci in pripadajočimi kulturami kot naročen za razcvet stilsko neopredeljenih glasbenih tvorb. Kljub temu je tamkajšnja pojavitev skupine kot je Lotion presenečenje, končno smo iz tistih koncev vajeni vse kaj drugega kot skoraj klasično rockovsko muziciranje na albumu Full Isaac. Vodja skupine, Tony Zajkowski, brez sramu razkriva svoje glavne vzore. Odraščal je ob Peteru Framptonu in Leoju Sayerju, se kasneje navduševal nad R.E.M. in Husker Du, ne da bi ostal ravnodušen ob disonantnih kitarskih igrah someščanov Sonic Youth. Vse našteto nas lahko napelje na stilsko zmešnjavo, a ravno tu so Lotion zadeli v polno. Njihov glasbeni izraz ni le enostaven matematični seštevek omenjenih vzorov, ampak je kvartet uspel vzostaviti samosvoj, le njim lasten glasbeni jezik. Uvodna pesem, Tear, že nakaže glavne odlike skupine, dopadljivo igro dveh kitar, vokalne harmonije s spremljajočimi glasovi in stalno stopnjevanje in popuščanje ritem sekcije. Lotion se odlično znajdejo tako v umirjenih, liričnih momentih kot žgočem drvenju, ki se izmenjujejo z nezmanjšano intenzivnostjo skozi vseh 11 pesmi na plošči. Težko bi izpostavili najboljšo, vsaka po svoje razkriva sproščen in obenem zavzet odnos skupine do lastne glasbe in besedil. Tony Zajkowski ni poet, ki bi svoje misli zavijal v krajno zapletene verze in rime. Vse kar ga teži, lahko izrazi iskreno in enostavno, ko v krču želje dahne "One thing, only one thing, could make me happy" v pesmi She Is Weird City ali drugje izkriči "My world is full of strangers and I spend the day in chains, I just wanna go outside and run around". In prav tako enostavno lahko zatrdimo, da je Full Isaac v zadnjih letih eden najboljših albumov kakšne novejše skupine, zelo blizu tistemu, čemur običajno rečemo "klasika".
(Tribuna)
Janez Golič
